“Prehod iz otroštva v odraslost zame ni bil travmatičen”

Ko glasbeniki stopijo na oder, je Manziolijev trg v Izoli že dodobra napolnjen; sedišč že dolgo ni več na voljo. Začne se Tango Compas, potovanje po zgodovini tanga. Gre za projekt idrijskega glasbenika Marka Hatlaka; v zasedbi violino igra sloviti Stefan Milenkovich.

Stefano Milenkovich (violina), Marko Črnčec (klavir), Marko Hatlak (harmonika), Luka Herman Gaiser (kontrabas) in Ana Bezjak (vokal) sestavljajo  skupino Tango Compas, ki je na nabito polnemu izolskemu trgu pričarala  vroče  vzdušje Foto: Petra Mezinec
Stefano Milenkovich (violina), Marko Črnčec (klavir), Marko Hatlak (harmonika), Luka Herman Gaiser (kontrabas) in Ana Bezjak (vokal) sestavljajo skupino Tango Compas, ki je na nabito polnemu izolskemu trgu pričarala vroče vzdušje Foto: Petra Mezinec

Če ne bi bil violinist, bi morda postal pilot, pravi Stefan Milenkovich, ki ga je svet spoznal kot čudežnega dečka na violini. Pri desetih letih je nastopil pred Ronaldom Reaganom, leto kasneje pred Mihailom Gorbačovom, pri štirinajstih pa pred papežem Janezom Pavlom II. Pri šestnajstih letih je obeležil svoj tisoči nastop. Danes, enajst let kasneje, nastopov ne šteje več.

Kljub vajam in disciplini ima na otroštvo lepe spomine. Na začetku devetdesetih se je po Beogradu takrat že čudežni najstnik najraje prevažal z rolko. Danes živi in dela v ZDA, vendar se v Evropo rad in pogosto vrača. Spisek njegovih sodelovanj je dolg; potuje in nastopa po vsem svetu. Eno od teh sodelovanj ga je pripeljalo tudi v Slovenijo.

Čeprav ima v svojih vrstah zvezdnika klasične glasbe, skupina Tango Compas na odru deluje ubrano. Vse do konca, ko se Milenkovich izpostavi: “Je kdo tu, ki pleše tango?” Ozre se po publiki, in na oder stopi elegantna gospa v rdeči obleki. Zrežirano? “Ne,” zagotovi Milenkovich in doda: “Prisežem, da jo prvič vidim.” Pričneta plesati, in občinstvo je navdušeno.

Milenkovich se je v Izolo pripeljal iz Avstrije v taščinem avtomobilu. Dan kasneje je s Tango Compas nastopili na Hvaru. Naporno je, a violinist je nasmejan in sproščen. Precej nezvezdniško. “Zame je pomembno, da sem iskren sam s seboj in da je to, kar počnem, avtentično. Če je moje delo všeč širši publiki, to ni nujno slabo, vendar ne igram določene glasbe zato, da bi bil všečen. Na prvem mestu je kvaliteta,” pove o svojem odnosu do klasične glasbe in dela. Da je to njegovo vodilo, se je čutilo tudi na koncertu v Izoli.

> Lahko bi sodelovali s skorajda katerimkoli glasbenikom na svetu in igrali katerokoli zvrst glasbe. Zakaj ravno tango in zakaj ravno s slovenskimi glasbeniki?

“Gre za zanimiv splet naključij. Pred štirimi leti sem pričel plesati tango. Po približno dveh letih sem pomislil, vedoč, da je v tangu veliko violine, da bi tango lahko tudi igral. Nekaj časa sem to misel pustil pri miru. Ni minilo veliko časa, da sem se na nekem koncertu na Ptuju spoznal z Markom Hatlakom, in sodelovanje se je pričelo.”

> Tango Compas je ime skupine. Compas pomeni ritem. Kako bi opisali vaš ritem življenja?

“Zelo je intenziven. Zelo hiter. Večina ljudi ne more razumeti, kako naporen je tak način življenja. Vsak dan si v drugem kraju, veliko je prevažanja z letalom. Vsako leto preletim 160.000 kilometrov. 220 dni na leto sem zdoma.Tak stil življenja bi lahko opisal kot potepuški in športen hkrati. Brez dobre telesne in psihične kondicije bi zelo težko zdržal.”

> S stresom se soočate na zanimiv način; med drugim ste tudi navdušen padalec. Poznate še kakšno skrivnost, kako se sprostiti?

“Joga je zame najboljši in najpomembnejši način za vzdrževanje telesne kondicije.”

> O klasični glasbi obstaja stereotip, da je resna in zato težko razumljiva širši publiki. Zakaj je prišlo do tega?

“Zaradi izvajalcev, ki so bili mogoče malo starejši in so klasično glasbo predstavljali s strahospoštovanjem. To privlači resno občinstvo. Na žalost pa je strahospoštovanje preraslo v snobizem in elitizem. Neverjetna neumnost. Klasično glasbo je to pripeljalo do zelo velike katastrofe, saj je izgubila svoje občinstvo. Če pa pogledamo življenja pristnih izvajalcev, kot so Chopin, Liszt, Paganini, Bach, Beethoven, lahko hitro ugotovimo, da so bili vsi po vrsti zabavljači. Ko rečem zabavljači, mislim to v najboljšem možnem smislu. Vsekakor se niso obnašali tako, kot so se izvajalci klasične glasbe pričeli obnašati v nekem trenutku in to počnejo še danes. Opažam pa, da se stvari spreminjajo. Seveda upam, da se ne bo obrnilo v drugo skrajnost. Ne vidim razloga, da bi izvajalci nosili sandale in kratke hlače.”

> Ko ste se odpravili na prvo turnejo, ste bili stari devet let. Kako se turneje danes razlikujejo?

“Predvsem se danes vozim sam, prej pa so me drugi.” (smeh)

> Tudi danes ste sem prišli z avtomobilom. Kakšno glasbo ste poslušali po poti?

“Zelo čudna mešanica, moram reči. Na telefonu mi je ostalo nekaj glasbe, med drugim tudi iz internetne igre World of Warcraft. Obožujem jo. Gre za zmes irskih in keltskih ritmov. Ker pa sem se vozil v avtu moje tašče iz Banjaluke, sem našel še pesmi Crvene jabuke, Azre in tako dalje. Nikoli prej nisem poslušal te glasbe, zdaj pa sem prav užival.”

> Ko ste bili majhni, so vas oklicali za čudežnega otroka. Vam je bila všeč ta oznaka?

“Od takrat je preteklo že veliko časa ... Nase nikoli nisem gledal kot na čudežnega otroka. Ne takrat in ne zdaj. Veliko sem delal in vadil. Nikoli si nisem domišljal, da bom zaradi svojega talenta kar sam od sebe odlično igral. Vedno sem si želel igrati še bolje. Zato prehod iz otroštva v odraslost zame ni bil travmatičen. S šestnajstimi leti sem pričel preprosto vaditi dvakrat ali celo trikrat več.”

> Se spomnite kakšne skladbe, ki je niste marali igrati?

“Niti ne. Lahko bi rekel, da so obstajale kompozicije in skladbe, ki jih mogoče sprva nisem razumel. Vendar je to nekaj povsem naravnega.”

> Vaš prvi in do šestnajstega leta edini učitelj je bil vaš oče. Kakšen je bil vajin odnos?

“Dober. Sploh ker je moral biti strog z mano; to so od njega tudi vsi pričakovali. Pomislite, da morate vsak dan vaditi skupaj s svojim otrokom. Starša sta mi dajala veliko prostora za igro in za otroštvo. Gotovo je bilo vse skupaj nekoliko na meji; če bi bilo bolj strogo, bi se verjetno zame veliko slabše izšlo.”

> Ivo Pogorelić kot največji pianist svoje generacije se je, tako kot vi, rodil v Beogradu. Ali je to naključje ali ima nekaj pri tem tudi balkanski melos, ki ustvarja dobre glasbenike?

“Nekaj je gotovo na tem. Prepričan sem, da okolje glasbeniku daje določeno senzibilnost, značaj in energijo. Po drugi strani pa zaradi naše miselnosti potrebujemo strogo disciplino. V nasprotnem primeru se lahko izgubimo. Podobno je z glasbeniki iz Latinske Amerike. To je določena pomanjkljivost. Sam pri sebi sem vedno pazil, da ne pozabim, da je treba neprestano delati.”

> Ste se težko navadili na življenje v ZDA?

“Niti ne, ampak kot sem prej povedal, veliko potujem. Če bi živel tam in nekaj let ne bi videl Evrope, potem bi bilo vse drugače. Ker pa sem veliko tu, Evrope ne pogrešam. Rad imam tudi ZDA. Všeč mi je kombinacija organiziranega sistema na eni in sproščenosti na drugi strani. Veliko je prostora in narava je prelepa.”

> Prejle sem videla, da ste kovček z violino pustili kar na mizi. Je v njej Stradivarijeva violina iz leta 1702?

“Ne, danes ne igram nanjo.”

> Je žaljivo, če violinista vprašam, kako je prišel do Stradivarijeve violine?

“Tudi jaz bi rad to vedel. Moja violina je na posodo. To je običajna praksa bodisi velikih podjetij bodisi izredno bogatih posameznikov, ki se odločijo investirati v violino. Istočasno pa pomagajo glasbeniku. Zelo redki, ampak res zelo redki, so glasbeniki, ki bi si lahko privoščili tako violino, saj gre za ogromne vsote. Govorim o 15 milijonih dolarjev za violino. Tako vrednost si lahko privošči le malo ljudi, kaj šele glasbenikov.”

> Ukvarjate se tudi s pedagoškim delom. Kje trenutno poučujete?

“Dve ali tri leta sem poučeval tako na Julliardu v New Yorku kot tudi v Illinoisu, vendar sem se nato odločil le za Illinois. Bilo je preveč naporno, saj ta kraja ločujeta dve uri potovanja z letalom. V Beograd pa se vračam kot gostujoči profesor. Veliko časa sem se učil igrati violino, zato mi je proces učenja zelo dobro poznan. Vedno sem hotel razumeti celotno ozadje. Zato mislim, da sem svoje znanje sposoben relativno dobro prenesti naprej. Predvsem znam pojasniti, kako natančno je treba igrati, kar običajno študentom zelo pomaga.”

> Kako se počutite, ko igrate?

“Kako se človek počuti, ko se ljubi? Težko je reči. Vsak to doživlja drugače. Nekateri so zelo organizirani in izredno zbrani, spet drugi se neprestano prepuščajo čustvom. Sam sem nekje vmes in iščem ravnotežje med nadzorom nad glasbilom in prepuščanjem čustvom. Vedno se moram počutiti svobodnega.”

> Kako se počutite, ko plešete tango?

“Krasno je. Če še niste poskusili, to storite čim prej!”

> Nekoč ste rekli, da bi prenehali igrati violino, če vam to ne bi bilo več všeč, in da ne čutite pritiska, da bi morali vztrajati. Kaj pa bi bili, če ne bi bili violinist?

“Kdo ve? Ko sem bil otrok, sem si želel postati pilot. Šlo je za splet naključij, da sem postal glasbenik. Če bi postal kaj drugega, bi bil to zopet splet drugih naključij in dejavnikov.”

PETRA MEZINEC


Najbolj brano