“Nevarnih pasem ni. Tudi pitbul je lahko hišni ljubljenček.”

V začetku marca je na Gorenjskem stafordski bulterier, ki je bil sicer na povodcu, v obraz ugriznil osemletnega dečka, na Štajerskem pa sta pitbula huje pogrizla zlatega prinašalca in njegovega lastnika. V javnosti se je spet razplamtela debata o nevarnih pasmah psov. “Nevarnih pasem ni,” opozarja strokovnjak za vzgojo psov Jure Pribičevič. “Vse je odvisno od vzgoje in šolanja. Tudi pitbul je lahko hišni ljubljenček.”

“Nekatere pasme psov so res manj dovzetne za vzgojo in šolanje, a to še ne pomeni, da jih smemo zato kar označiti za nevarne,”pravi Jure Pribičevič, ki se z vzgojo, prevzgojo in šolanjem psov ukvarja tudi poklicno. S strokovnjaki za pasje vedenje, združenimi v podjetju Alfakan, je pomagal že številnim, katerih psi imajo najrazličnejše vedenjske težave. “Ne, nevarnih pasem ni. Obstajajo pa nevarni psi. Takšni so, ker niso vzgojeni, ker niso socializirani in zato niso primerni za življenje v urbanem okolju.”

Dejstvo je, da psi najpogosteje napadejo iz strahu, ker se počutijo ogroženi. “Zato je zelo pomembno, da ozaveščamo ljudi, zlasti pa otroke, da vsak pes pač ni primeren za božanje.” Statistika razkriva, da veliko pogosteje kot veliki psi ugriznejo mali mešančki.

Ključna je motivacija

A s pravilnim pristopom je tudi takšne pse mogoče prevzgojiti, zatrjuje: “Z omejitvami in pravili lahko preprečimo neprimerno vedenje. Seveda se bo pes bolje počutil, če ga v to ne bomo silili, ampak bo pri tem užival. Za učenje je zato treba poiskati pravo motivacijo, torej nekaj, za kar je pes pripravljen delati - najpogosteje je to hrana, lahko pa tudi igračka ali pohvala -, in ga s tem po uspešno opravljeni nalogi tudi nagraditi.”

Napačna izbira psa

Vsaka pasma ima določene lastnosti in specifične nagone. Nekateri psi so bolj poslušni in vodljivi, drugi trmasti in svojeglavi. Nekateri potrebujejo ogromno gibanja, drugim zadostuje že sprehod okoli bloka.

Kot opozarja Pribičevič, bi se morali ljudje že prej pozanimati o lastnostih in potrebah neke pasme, ne pa da svojega hišnega ljubljenčka izberejo po videzu, ker jim je pač lep, ali pa zato, ker se jim smili, kar se rado zgodi, ko psa izberejo v zavetišču. Pomembno je tudi, nadaljuje, da bodoči skrbniki že pred prihodom kosmatinca v novi dom pridobijo nekaj osnovnih informacij o vzgoji: “Ko psa pripelješ domov, je treba takoj postaviti pravila, ne pa čakati, da se kuža najprej navadi na novo okolje. Žal pa je tako, da se prav v tistih prvih dneh, ko ljudje običajno še tuhtajo, kaj bodo s psom sploh počeli, kaj šele, da bi že vedeli, v katero pasjo šolo ga bodo vpisali, zvrsti največ napak. In potem je vzgoja toliko težja, saj je pes že osvojil nekatere vzorce, ki pa so žal napačni.”

Pri vzgoji mora sodelovati vsa družina

Vzgoja psa je proces, pri katerem mora sodelovati vsa družina. Kaj pomaga, na primer, če oče psu vztrajno prepoveduje, da bi skakal na posteljo, otroci pa mu - ko očeta ni doma - to dovoljujejo. “Poleg tega je treba razumeti, da šolanje ni enako vzgoji. Pri šolanju psa naučiš nekaterih osnovnih ukazov, na primer sedi, lezi, daj tačko in podobno, vzgoja pa je precej širši pojem. Pes se dejansko uči tudi takrat, ko ni v pasji šoli. Uči se tudi iz naših reakcij, zato mu moramo biti tudi s svojimi dejanji zgled,” opozarja.

“Žal ne obstaja čarobna palčka, ki bi nemudoma rešila težave. Pot do vzgojenega in socializiranega psa je lahko precej dolga in naporna, a vredno se je potruditi,” je prepričan Jure Pribičevič.

PETRA VIDRIH

---