“Ne nasedajte vsem, ki se oklicujejo za rešitelje Afrike”

Šele ko enkrat obiščeš afriški geto, se zaveš, kaj vse morajo narediti ljudje za preživetje. V Kampali, glavnem mestu Ugande, to počnejo z nasmehom na obrazu.

Odpri galerijo

V Nsambyi, enem revnejših predelov Kampale, se zdi, da je 10.000 kilometrov oddaljena zaspana kraška prestolnica veliko bolj pomembna, kot je v resnici. “Ja, Sežana je najboljša. Kako je v MC Podlaga? Še vedno ne znate plesati?” se posmeje eden od znancev, Patrick, in prične posnemati slovenski ples.

Skupaj s še petimi dekleti in dvema fantoma je skupina Rainbow House of Hope pred letom dni nastopala po Evropi. Obiskali so tudi Slovenijo, in, prav ste ugotovili, tudi Sežano. To je bil tudi glavni razlog, da sem se, skupaj z Blažem, sodelavcem v sežanskem mladinskem centru, odpravila v Kampalo.

“V Sežani smo se počutili kot doma. Kot da je tam, sredi Evrope, košček Afrike. Nikjer drugje na turneji ni bilo tako lepo in domače,” pove vodja skupine Geresom, novinar, ki je zaradi poraznih bralnih navad sodržavljanov pisanje opustil in postal svetovalec za mirno reševanje sporov.

Alkoholizem in prezgodnja nosečnost

Organizacijo Rainbow House of Hope je ustanovil Micheal s skromnimi sredstvi, ki jih je pred skoraj dvajsetimi leti prislužil v Nemčiji, kjer je predaval o stanju v Ugandi.

Glavni cilj organizacije je štipendiranje mladih in omogočanje kvalitetnega preživljanja prostega časa. Če nimajo kam iti, pojasnjuje Michael, so otroci večinoma prepuščeni sami sebi. “Vse prevečkrat vidimo, da fantje začnejo zgodaj zahajati v družbo, kjer je veliko alkohola in drog, dekleta pa zanosijo že v najstniških letih. To skušamo preprečiti z izobraževanjem ter učenjem umetnosti in praktičnih znanj,” pojasnjuje.

V hišah, ali bolje rečeno kockah iz betona, je na nekaj kvadratnih metrih prostora le za pograde in morda majhno mizo. Kuhinje nima skorajda nihče, saj hrano pripravljajo na ognjišču pred hišo, kopalnico in stranišče pa si delijo s sosedi.

Vendar sta sestri, Oliva in Ester - obe sta bili v Sloveniji - tako kot večina Afričanov, ki sem jih srečala, izredno ponosni na svoj sicer skromen dom. “Veš, ko sem bila v Nemčiji, sem se počutila tako osamljeno. Tu imam vedno družbo in ljudi, na katere se lahko zanesem,” pravi prva.

Druga, mlajša, se sicer dobro spomni oblice hrane in velikih postelj v Evropi, vendar vsega tega ne pogreša preveč, vsaj tako se zdi. Kaže nam fotografije, nam predvaja svoje najljubše videospote in hiti prevajati besedila. Tako kot bi to počela slovenska dvanajstletnica. Precej drugače od podobe ubogih in pomilovanja vrednih Afričanov, ki jih dobivamo iz medijev, kajne?

Ko bom velika, bom stevardesa

Ko pa Ester vprašaš glede prihodnosti, to ni več ista razigrana dvanajstletnica: “Po zaključku osnovne šole bi rada delala, ker se hočem udeležiti tečaja sodobnega plesa. Ples me veseli, vendar bi rada odšla na fakulteto. Zato se bom še bolj trudila za ocene, da bom lahko študirala. Rada bi bila stevardesa. Saj vem, da je to odvisno od tega, koga poznaš. Pri nas tudi diplomirani ljudje prodajajo čapatije.”

Šola je velik strošek. Letna šolnina v povprečju znaša 300 dolarjev, pove Moses, ki je učitelj na šoli sv. Petra v neposredni bližini. Pomnožite to vsoto s sedmimi ali osmimi otroki, pri tem pa upoštevajte, da podatkov o povprečni plači ni, ker je v Ugandi zaposlenih le dvajset odstotkov ljudi, in da učitelji v javnih šolah zaslužijo sto dolarjev mesečno.

Moses naju odpelje v katoliško šolo, kjer uči. Otroci nosijo uniforme; v tem primeru so to zelene hlače in pisane majice. Razredi so mešani, pričeska pa enaka pri dekletih in fantih, najbrž iz higienskih razlogov. V trenutku, ko pridemo na dvorišče, se nekaj otrok zgrne okrog naju z Blažem. Radovedno naju opazujejo in se smejijo. Le kaka minuta, in zdi se, da je vsaj četrtina od tri tisoč učencev pred fotoaparatom.

Veliko je razlik s slovenskim šolstvom. Razredi so ogromni, seveda ne po kvadraturi, ampak po številu učencev. V razredu jih istočasno sedi vsaj 80, številka pa se lahko tudi podvoji. Pričakovali bi kričanje, vpitje in popolnoma kaotično stanje. Ne, ravno nasprotno. Učenci se usedejo, Moses naju predstavi in nato nekaj poveva še sama. “Kako se pišeta? Kaj najraje jesta? Kje je Slovenija?” Sledi smeh in roke se ne nehajo stegovati. “Moramo iti. Lahko bi bila tu ves dan in ne bi jim zmanjkalo vprašanj,” pove Moses.

Danes Rainbow House of Hope skrbi za štipendije približno 50 otrok, v njihovih programih pa jih sodeluje trikrat toliko. Do izobrazbe pa so v letih svojega delovanja pomagali že na stotinam otrok. Ti, danes mladi odrasli, še naprej pomagajo. Eden takih je vodja orkestra Timothy. Ko govori, se vidi, kako ga skrbi za skupnost in ljudi v njej.

Življenje, vredno manj kot tisoč evrov

Vprašam ga, kaj je bilo s petletno punčko, za katero sva izvedela, da je bila na smrt bolna in je potrebovala operacijo. Ker pa sistem zdravstvenega zavarovanja v Ugandi ne obstaja in so družine revne, je bila sicer rutinska operacija vredna 3,4 milijona ugandskih šilingov (tisoč evrov), nedosegljiv sen. “Šli smo v akcijo. Veliko ljudi sem poklical, in končno smo zbrali denar,” pove Timothy.

Mladi pripovedujejo o življenju v getu, o alkoholizmu, nasilju doma, lakoti, pomanjkanju vode in elektrike. “Ampak zanimivo je, da smo srečni. Dan za dnem,” pove glasbenik Geofrey.

Seznam dosežkov mavrične organizacije je dolg. Pihalni orkester, šiviljski krožek, učenje plesa in tesarjenja, uspešna nogometna ekipa, in še bi lahko naštevali. “Ko nastopamo in prodamo izdelke, gre denar otrokom. Tako vidijo, da lahko zaslužijo s poštenim delom,” pripoveduje Micheal.

Dolga pot je za njim. Pred dvajsetimi leti je odkupil majhno kolibo, ki nam jo tudi pokaže. S prvimi mavričnimi otroki je spal v njej. Vsi nagneteni v isti sobi, on in nekaj sirot. Počasi so lahko najeli večji prostor, zdaj pa imajo v lasti celo hišo in kombi, s katerim se vozijo na koncerte.

Kruto otroštvo kot motivacija

V burnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Ugandi vladal razvpiti diktator Idi Amin, je bil Michealov oče, glasbenik - šolal se je celo v Londonu - vodja orkestra Aminove vojske. Ker je bila to vojaška funkcija, je posledično pomenila nemilost po diktatorjevem padcu.

Na vprašanje, koliko otrok je imel njegov oče, ki je bil sicer poročen z več ženami, med drugim tudi s sestrama, z Michealovo mamo in teto, dobim odgovor: “Veliko. Veliko jih je tudi umrlo.” Mnogi od njih so se znašli v sirotišnicah, oče pa je dve leti veljal za mrtvega. Ko so ga končno našli v Tanzaniji, ni bil več podoben sebi.

Micheal nas odpelje pogledat sirotišnico v Jinji, kjer je odraščal. “Sirotišnico je ustanovila bogata gospa, ki ni mogla imeti otrok. Še zdaj sem ji hvaležen. Ko sem doštudiral socialno delo, sem se odločil, da bom tudi sam, če bom le mogel, pomagal otrokom, tako kot so drugi pomagali meni,” pojasni Micheal.

Želja je še veliko. “Veliko mavričnih otrok študira turizem. Zdaj ko imamo kombi, bi ga lahko izposojali, mladi pa bi se lahko preizkusili kot turistični vodniki,” pojasnjuje. Cilj je postati samostojna organizacija. Težko bo, ampak nekaj sto izobraženih otrok se je verjetno pred leti v tisti kolibi tudi zdela utopija.

Šolnina za otroke, ki jih ni

Čeprav se trudijo tudi zaslužiti, je organizacija odvisna od donacij. “Pravimo jim prijatelji mavrice. Večinoma prihajajo iz Nemčije in se poznamo že vrsto let. Hvaležni smo za vsako donacijo, ki jo poskušamo kar se da izkoristiti. Lansko leto smo prejeli celo nagrado za najuspešnejšo humanitarno organizacijo v Kampali,” pove Micheal.

Rainbow House of Hope je le ena od organizacij, preko katere lahko plačujete šolnino za otroka. A le dober namen zahodnjakov ni dovolj, opozarja Micheal in pove zgodbo: “Nekoč me je neka gospa iz Evrope, ki je leta in leta plačevala šolnine za otroke iz Kampale, prosila, če bi preveril, ali ti res obstajajo. Le eden od sedmih je bil tudi v resnici tam.”

Prav take zgodbe so rak rana dobrodelnosti v Afriki. “Ljudje naj dobro premislijo, kam in komu prispevajo denar,” pravi Micheal in doda: “Večina denarja, ki ga namenijo velikim organizacijam, ne konča v rokah Afričanov, ampak gre za funkcionarje.”

Vsi, ki sem jih spoznala na poti po Ugandi, pa pravijo: “Ne nasedajte vsem, ki se oklicujejo za rešitelje Afrike.” Smešno zgodbo pove glasbenik Geofrey: “Pred leti sem se sprehajal po Nemčiji in videl neko meni neznano organizacijo, ki je zbirala sredstva za revne Afričane. Šel sem tja in rekel: 'Poslušajte, dajte mi denar, jaz sem ta, za katerega ga zbirate.'”

Ne tarnajo, ko so lačni

Ko gledaš nasmejane otroke, ki plešejo, igrajo nogomet z žogo iz plastičnih vrečk ali neumorno vadijo na trobento in bobne, vidiš, da so navkljub revščini srečni. Nehote dobiš občutek, da jim manjka le materialnih reči.

“Želimo si, da bi bilo tako. Na žalost so otroci pri nas lačni. Nikoli ne bodo tarnali, ker jih tako tudi vzgajamo. Kdo pa jim lahko pomaga? Včasih jim skuhamo čaj, ampak več ne moremo,” pravi Timothy in doda: “Včasih pridejo na vaje orkestra otroci, ki ne morejo igrati. Tožijo, da jih boli glava. Jaz pa vem, da jih boli glava, ker so lačni. Še predobro vem, kako je to.”

Dober občutek in večvrednostni kompleks zahodnjakov se prične pri tako priljubljenem deljenju sladkarij in svinčnikov. “Joj, kako so zadovoljni z malim! Da bi bili naši otroci taki!” so vsi navdušeni. Stiskajo se in se fotografirajo skupaj s sicer res simpatičnimi otroki, sebe pa si že predstavljajo v vlogi novega Pedra Opeke.

Nadaljuje se v vsakdanjem življenju. V Ugandi pijejo instant kavo, čeprav v državi ne manjka plantaž kave. Majhna steklenička instant kave - kaj drugega kot znamko Nestle bi težko pričakovali - stane neverjetnih 7000 ugandskih šilingov oziroma dva evra. Le eden od zgovornih primerov, da neokolonializem ni le izmišljotina, ampak tudi v resnici obstaja. A če velike korporacije še lahko nekako razumemo - ne nazadnje je njihov obstoj odvisen od neusmiljenosti na trgu - je veliko težje prežvečiti humanitarne organizacije in njihovo vlogo v Afriki. Ste recimo vedeli, da večina oblek, ki jih zahodnjaki pošiljajo v Afriko, konča v trgovinah? Ljudje jih morajo kupiti.

Zastonj počitnice

Pozabite na klasične oblike turizma. Na pohodu je prostovoljski turizem. “Ja, zdaj pomagam v neki sirotišnici. Saj ni kaj posebnega, bo pa dobro videti v mojem življenjepisu. Tako ali tako se ne utrudiš, saj veš, Afričani so leni. Potem gremo žurat. Greste z nami?”

Takih pogovorov je bilo preveč, da bi verjela, da sem naletela le na izjemno nezainteresirane prostovoljce. “Ja, zdaj grem za tri tedne v Ruando in potem v Tanzanijo. Na safari z mamo,” je bilo klasično nadaljevanje izkušnje prostovoljstva in seveda obvezno zavijanje z očmi: “Plača ona.”

Nič drugače ni drugod po Ugandi. Angleški prostovoljci v hostlih se pustijo streči kolegom domačinom, ki so tam zaposleni. Tako pač počneš na počitnicah. Neki Škot pa laže mami po telefonu, da so ga v nevarni Afriki že petič okradli in da potrebuje denar. “Seveda je nasedla. Moja mama bi naredila vse zame. Daj, naroči pivo,” se nato posmeje.

Neki Italijan je uničil posteljo, ker jo je želel podložiti, da bi laže gledal filme. In obubožani organizaciji ni nikoli povrnil škode. Neki Nemec pa je za internet in računalnike skrbel v vasi, kjer je elektrika redek pojav, internet pa neznana dobrina.

So pa seveda tudi svetle izjeme. Taka je prostovoljka Anna iz Nizozemske, ki jo spoznava na drugem koncu Kampale, v drugi organizaciji Peace Africa Children's Ensemble, ki jo obiščeva na koncu potovanja. “Ko sem prišla sem, sem imela veliko visokoletečih načrtov. Nato pa sem ugotovila, da je bolje le opazovati Afričane in se od njih učiti,” pravi in pove primer: “Tu pri nas je neka deklica, stara tri leta. Zadnjič sem prala perilo, na roke seveda. Mala je prišla k meni in me odrivala proč, češ, ti bom pokazala, kako se to počne.” Namesto prostovoljstva zdaj nastopa v predstavi, kjer kot edina belka igra angleške oblastnike iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Organizacijo Peace Africa sta ustanovila Ronald in Kalungi. Stara sta nekaj čez trideset let in skoraj deset let skrbita za dvajset otrok in mladih, ki prebivajo v isti stavbi. Sta plesalca, glasbenika in vsestranska umetnika. Prav umetnost ju je rešila pred revščino, v kateri sta odraščala.

Prihranki za otroke

“Skupaj z Ronom sva veliko nastopala po svetu. Jasno nama je bilo, da je treba nekaj vrniti okolju, iz katerega sva izšla. Tudi če to pomeni, da se nekateri življenjski načrti za nekaj let prestavijo,” pravi Kalungi, ki s svojimi dredi, počasno govorico in bleščečim nasmehom bolj spominja na jamajško reggae zvezdo kot na človeka, ki je svoje prihranke s turnej zapravil zato, da je ustvaril dom za revne otroke.

“Naš cilj je zbrati talentirane mlade in jim pomagati priti do izobrazbe in znanja. Ukvarjamo se z glasbo in plesom,” pojasni. Tudi tu nam pripravijo predstavo. Fantje nosijo na nogah zvončke. Dekleta so samozavestna, udarjanje bobnov in vzklikanje pa predstavo zaokroži v edinstveno doživetje.

Spremenimo podobo Afrike!

Kalungi je, tako kot večina ljudi, ki sem jih spoznala, veliko prepotoval po svetu. Predaval je o afriški kulturi. Razočaran je nad podobo, ki jo ima svet o tem kontinentu. “Kamorkoli sem šel, vedno so mi pred nos tiščali fotografije lačnih otrok. Ne rečem, da nimamo težav, daleč od tega, a se jih trudimo reševati. Tudi vi imate težave. Samomori. Depresije. Nesrečni ste. Mi nismo.”

Ravno to je bila rdeča nit najinega bivanja pri domačinih, ki so okusili zahodni svet. Ne zanikajo, da bi si mogoče želeli priti k nam, vendar so do Evrope vzpostavili zdravo in kritično distanco. “Kako za vraga lahko ves čas nosite čevlje? Mislil sem, da bom umrl. In plašči? Grozno je bilo, ves čas sem se tresel od mraza. Pri nas je vedno sonce. In če pada dež, veš, da bo čez eno uro spet posijalo sonce.”

Ali kot pravi Geresom: “Zelo težko mi je bilo pri vas. Nadzoruje vas ura. Vedno mora biti vse ob točno določenem času. Ljudje nismo narejeni na ta način, vsaj mi nismo. Mogoče je to narobe. Ali se sploh znate pogovarjati?” PETRA MEZINEC

---