“Naš način reševanja težav je izrazito avtodestruktiven”

Življenje v vse bolj odtujenem svetu, v katerem izginjajo tradicionalni družbeni vzorci in se posameznik oddaljuje od sebe in soljudi, marsikomu povzroča težave v duševnem zdravju. Kakšne so psihične krize sodobnega človeka in vzroki zanje, smo se pogovarjali s psihoterapevtko Nevenko Podgornik Pulec, ki bo septembra izdala knjigo o sociološkem razumevanju in psihoterapevtski obravnavi psihičnih stisk.

> Katere so torej najpogostejše psihične težave sodobnega človeka?

“Psihične težave sodobnega človeka se poglabljajo in postajajo vedno bolj razsežne, kar kaže na kreativnost človeškega sistema, ki mu ni videti meja, tudi v smeri avtodestruktivnosti ne. Na to kažejo vse oblike zasvojenosti - kemične in nekemične - ki predstavljajo resno grožnjo za naše zdravje in tudi življenje. Izgubo nadzora in s tem povečan občutek ogroženosti v znatni meri predstavljajo novodobne droge, ekstazi in druge tako imenovane plesne droge. Ne smemo pa zanemarjati tudi posledic nekemičnih zasvojenosti, ki ravno tako predstavljajo veliko tveganje za poškodbe možganov in imajo seveda v vsakem primeru posledice tudi za socialno življenje posameznika. Tu izstopajo zlasti težave s prekomernim igranjem na srečo, prekomerno uporabo interneta in določenih, na primer pornografskih in drugih vsebin, računalniške igrice, družabna omrežja in podobno. Ta problematika se stopnjuje, in ne vem, če smo povsem pripravljeni na njen izbruh, do katerega pa mislim, da bo zagotovo prišlo.”

Dr. Nevenka Podgornik Pulec, doma iz Plešivega v Brdih, je po izobrazbi sociologinja in psihoterapevtka. Pedagoško in raziskovalno delo opravlja kot docentka na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Zasebno psihoterapevtsko prakso izvaja v Novi Gorici in Ljubljani, kot zunanja sodelavka pa sodeluje z institucijami s področja izobraževanja in psihosocialnega svetovanja ter izvaja supervizije za področje socialnega varstva. Raziskovalno se ukvarja s proučevanjem svetovalno-terapevtskega dela, psihoterapije in njenih antropoloških temeljev, z vprašanji odnosov, s problematiko zasvojenosti in drugih težav v duševnem zdravju ter z vzgojno-izobraževalnimi pristopi.

> So določene psihične težave bolj značilne za ženske kot za moške in obratno?

“V svoji psihoterapevtski praksi se zadnje čase pogosteje soočam z ženskami, ki imajo izrazito telesne težave, in zanje zdravniki ne najdejo neke organske osnove, kar seveda pomeni, da so odsev težav v duševnem zdravju. Izkaže se, da je prišlo preprosto do izgorelosti zaradi preobremenjenosti z delom, skrbjo za družino ... Sicer pa je depresija najpogostejša psihična težava žensk, medtem ko sta za moškega značilnejša alkoholizem in samomorilnost.”

> Kateri pa so glavni vzroki za porast težav v duševnem zdravju?

“Mislim, da gre vzroke iskati tudi v tem, da za družbo vendarle postaja vedno bolj sprejemljivo izražanje psihičnih stisk, in ne zgolj telesnih težav kot v preteklosti, čeprav morda primeri žensk, ki sem jih navajala prej, kažejo na to, da vendarle še ni povsem tako. Sicer pa mislim, da se srednja generacija sooča s preobremenjenostjo v povezavi z delom, ki je seveda vezana tudi na zagotavljanje eksistencialne varnosti in vpliva na duševno zdravje posameznika. Okoliščine so se gotovo spremenile, kar pomeni, da velika večina, zato da ohranja nek srednji standard ali pa da ostaja zgolj nad pragom revščine, dela bistveno več kot v preteklosti, kar vodi do izčrpavanja in obolelosti - tako fizične kot mentalne. Slovenci sodimo med najbolj obolele narode v Evropi. Tu je potem še skrbstveno delo, ki ostaja v večji meri v domeni žensk in vključuje tako skrb za otroke, obolele in ostarele sorodnike. Ta dvojna kariera ženske predstavlja preobremenjenost in prispeva k pojavu psihičnih kriz. To so frustracije, ki jih naš sistem poskuša omiliti, kar pa lahko stori na povsem ponesrečen ali pa celo destruktiven način, in beg v različne oblike zasvojenosti je eden izmed teh načinov. So pa ta neučinkovita vedenja, s katerimi si v bistvu želimo pomagati, posledica naših pričakovanj, ki jih gojimo do sebe v konkretnih življenjskih situacijah in vlogah, ki jih imamo in so praviloma idealizirane in kot takšne tudi težko uresničljive. Poleg tega, dokler ohranjamo prepričanje, da je naše vedenje odziv na okoliščine ter da je od nas odvisno, kako se bo drugi odzval, bomo bolj ali manj ves čas frustrirani.” (nasmeh)

“Vemo, da tableta zgolj omili ali začasno odpravi simptom, ne pa tudi razloga za njegov pojav. Temu je namenjena psihoterapevtska pomoč. So pa psihoterapevtske storitve praviloma samoplačljive, kar si nekateri težko privoščijo.”

> Živimo v svetu individualizma, odtujenosti od samega sebe in soljudi. Človek pa je po naravi družbeno bitje. Ali smo zato vse bolj nesrečni in zagrenjeni?

“Eno so razmere, ki narekujejo drugačno angažiranje in krčijo naš prosti čas, obenem pa se v luči potrošništva vedno bolj poskušamo aktualizirati skozi materialno, kar seveda ni najboljše za nas, socialna bitja. Za sodobno družbo je značilna socialna izolacija, odsotnost odnosov, nezadovoljstvo v odnosih, s čimer si onemogočamo, da bi temeljne psihične potrebe tešili zadovoljujoče. Zlasti pa v takšni družbeni klimi utrjujemo prepričanja, da ni od nas odvisno naše angažiranje, ampak smo žrtev zunanjih dejavnikov. Ko je človek dovolj in dalj časa frustriran in začne obolevati, je pripravljen pogledati nase in na okoliščine z drugega zornega kota; da je proaktivno bitje, da na temelju svojega prepričanja tudi izbira svoje aktivnosti. In takrat zunanji dejavniki izgubijo pomen.”

> V knjigi Psihične krize sodobnega človeka , ki je nastala na podlagi vašega vsakdanjega psihoterapevtskega dela, analizirate in preučujete odnose, ki so ključni za duševno stanje posameznika v današnji družbi. Z raziskavo na konkretnih primerih dokazujete, da se pri reševanju težav v duševnem zdravju dobro obnesejo koncepti teorije izbire. Za kaj gre in kako se to povezuje s teorijo zunanjega nadzora?

“Pravzaprav je teorija izbire nasprotujoča teoriji zunanjega nadzora v razumevanju človeka in njegovega načina delovanja. Teorija izbire človeka postavlja v vlogo subjekta, kar mu omogoča izbiro, obenem pa nalaga tudi odgovornost zanjo. To pomeni, da sebe dojemamo in razumemo kot soustvarjalca našega vsakdana, da torej nismo reagirajoči. Tako človeka kot objekt namreč opredeljuje teorija zunanjega nadzora, ki razlaga, da je naše vedenje odvisno od vedenja drugega. Po teoriji izbire pa ozavestimo lastno zmožnost za boljše izbire - tako v odnosu do drugih in v načinih, kako bomo potešili psihične potrebe. To nam da občutek svobode in na ta način vzpostavljamo nadzor nad našim življenjem, ker se izognemo izvajanju nadzora nad drugimi, obenem pa tudi prepoznamo, kdaj nekdo v odnosu do nas izbira kontrolirajoča vedenja. Tega lahko tudi ne dopustimo, to je naša izbira. So pa ravno nadzorujoča ravnanja tista, ki se jih v odnosih, zlasti v partnerstvu, najpogosteje poslužujemo in tako ustvarjamo nesrečne in razpadle odnose. To je posledica z vzgojo in socializacijo ponotranjenega zunanjega nadzora, kar je za odnose in naše zdravje docela uničujoče.”

“Veliko je zatekanja v nemoč, v pozicijo žrtve. Naši ljudje tudi pogosteje ostajajo v nesrečnih odnosih in poskušajo na trpeče načine potešiti svoje psihične potrebe.”

> Kaj pa za posameznika pomeni svet kakovosti, ki ga večkrat omenjate?

“To je notranji, intimni svet, edinstven vsakemu posamezniku, v luči katerega zaznava 'resničnost' povsem individualno. V tem svetu ima osebe, stvari, prepričanja, vrednote oziroma vse tisto, kar se mu je izkazalo za dobro, prijetno. Vsa njegova vedenja so usmerjena k temu, da bi resnični svet približal svojemu svetu kakovosti. Ko mu to uspe, občuti zadovoljstvo in seveda frustracijo, ko ni tako. In vedno ko ravna v nasprotju s podobami iz svojega sveta kakovosti, doživlja notranji konflikt. V terapevtskem procesu spoznavamo svet kakovosti klienta, da lahko z njim vzpostavimo delovni odnos, se povezujemo in s poznavanjem vsebine klientovega sveta razumemo in razložimo njegova ravnanja, kaj želi z njimi doseči in ali je pri tem uspešen. In ko ni, skupaj z njim iščemo nove, boljše izbire. Tudi medsebojno razumevanje izhaja iz poznavanja osebnega sveta drugega, njegovih nazorov in prepričanj, pogosto pa se ljudje tudi bojijo razkriti vsebino svojega sveta, ker bi s tem tvegali odnos, morda zavrnitev ali pa celo družbeno obsojanje, recimo pri istospolni usmerjenosti.”

> Ugotavljate, da je duševno zdravje povezano s telesnim in da so nekateri telesni simptomi (bolečine v križu, glavoboli) odsev duševnih težav oziroma stisk ljudi. Menite, da bi pogovor s psihoterapevtom včasih bolj zalegel kot tableta?

“Kadar so izključeni organski razlogi telesnih težav, potem je vsekakor priporočljiva pomoč psihoterapevta. Vemo, da tableta zgolj omili ali začasno odpravi simptom, ne pa tudi razloga za njegov pojav. Temu je namenjena psihoterapevtska pomoč. So pa psihoterapevtske storitve praviloma samoplačljive, kar si nekateri težko privoščijo, in tako ostajajo njihove težave obravnavane zgolj v okviru medicinskega modela pomoči.”

“Za sodobno družbo je značilna socialna izolacija, odsotnost odnosov, nezadovoljstvo v odnosih, s čimer si onemogočamo, da bi temeljne psihične potrebe tešili zadovoljujoče.”

> Ljudje vztrajajo v nesrečnih, nepovezanih odnosih, v katerih trpijo, svoje nezadovoljstvo pa izražajo s pritoževanjem in negodovanjem. Nesrečnih odnosov marsikdo ne povezuje s težavami v duševnem zdravju, zato tudi ne poišče strokovne pomoči. Ali bo sčasoma tudi pri nas, kot denimo v ZDA, obisk pri psihoterapevtu postal nekaj običajnega?

“Res je, da še vedno večina ne ozavesti povsem težav, s katerimi se sooča v povezavi z zanje pomembnimi odnosi. Veliko je zatekanja v nemoč, v pozicijo žrtve. Obenem je prisotno obtoževanje drugih za lastno nesrečnost, kar lahko pripisujemo psihologiji zunanjega nadzora, o kateri sva se prej pogovarjali. Naši ljudje tudi pogosteje ostajajo v nesrečnih odnosih in poskušajo na trpeče načine potešiti svoje psihične potrebe, kot pa da bi odnos poskušali izboljšati ali bi iz škodljivega odnosa odšli. Lahko bi rekli, da je takšno ravnanje odraz ponotranjenih prepričanj, ki se odražajo tudi v nizki samozavesti slovenskega naroda in vključujejo tudi pomisleke o tem, kako bo njihove odločitve sprejela okolica.

> Je zaradi tega pri nas tudi vse več nasilja?

“Če ne delamo na izboljšanju odnosa, se nezadovoljstvo seveda stopnjuje, kar privede tudi do tragičnih dogodkov - samomorov in umorov - kot smo jim priča v zadnjem času v slovenskih družinah. Naš način reševanja težav ostaja izrazito zaprt, avtodestruktiven, kar se kaže v alkoholizmu, visoki stopnji samomorilnosti, depresivnosti in agresivnosti. To je ključna simptomatika slovenskega naroda, ki se ne bo spremenila, dokler bomo kot večjo sramoto in neuspeh razumeli to, da nekdo poišče pomoč in si prizadeva, da svoje življenje spremeni na bolje, kot pa to, da ostaja nesrečen in destruktiven.”

“Ne smemo pa zanemarjati tudi posledic nekemičnih zasvojenosti, ki ravno tako predstavljajo veliko tveganje za poškodbe možganov. Tu izstopajo zlasti težave s prekomernim igranjem na srečo, prekomerno uporabo interneta ipd.”

> V knjigi ste zajeli pet primerov uničevalnih načinov manifestacije nezadovoljstva - težave v duševnem zdravju, psihosomatske težave, obsesivne misli, zasvojenost s spolnostjo in težave v odraščanju. Kakšni so zaključki raziskave?

“Brez dvoma je bil v ozadju težav, zaradi katerih so ljudje prišli na terapijo, trenutni nezadovoljujoč in zanje pomemben odnos. Pokazale so se težave pri vzpostavljanju in razvijanju zadovoljujočih odnosov. Psihične potrebe so skušali tešiti na načine, ki so bili zanje nezadovoljujoči ali pa celo frustrirajoči in destruktivni, kar so izražali s somatiziranjem in duševnim trpljenjem. Psihične krize nekaterih klientov so bile neposredno povezane z bolečimi izkušnjami, s travmatičnimi dogodki, kot so nasilje, revščina, bolezen, osebne izgube, ločitev ipd. Brez izjeme so bili v zanje pomembnih osebnih odnosih deležni vedenj prisile in nadzora, s strani staršev so bili praviloma deležni avtoritativnega načina vzgoje. Pri nekaterih se je to v terapevtskem procesu izrazilo tudi v povezavi s slabo samopodobo in nizko samozavestjo. Sicer pa je raziskava pokazala evidentne destruktivne učinke ravnanj iz pogledov, prepričanj psihologije zunanjega nadzora na osebne odnose in duševno zdravje posameznika.”

“Slovenci sodimo med najbolj obolele narode v Evropi. Velika večina, zato da ohranja nek srednji standard ali pa da ostaja zgolj nad pragom revščine, dela bistveno več kot v preteklosti, kar vodi do izčrpavanja.”

> Kako pa po vašem mnenju na Slovence vpliva večletna gospodarska kriza in z njo povezana kriza vrednot?

“Simptomatika, o kateri sva govorili, zaradi krize pridobiva na intenziteti. Brez dvoma gre za vzorec ravnanja v situacijah, ki so frustrirajoče in posameznik deluje naučeno, če ne uspe uvideti novih možnosti. Soočamo se z izgubo socialne varnosti, večja je negotovost. Varni načini zaposlovanja so izginili oziroma se preoblikovali v bolj fleksibilne. Poiskati je treba nove priložnosti, kar nas žene k večji kreativnosti, inovativnosti, pridobivanju novih znanj, izkušenj, in to so pozitivni vplivi krize, prav tako tudi povezovanje z drugimi. To je priložnost, da se vrnemo k bolj socialnim vrednotam.”

ALENKA OŽBOT

---