“Moči usmerite v svojo sosesko. To je vse, kar lahko storite.”

“Z vami bo govoril le, če bo začutil, da lahko s tem pomaga ljudem,” nam je uvodoma pojasnil tesni sodelavec francosko-španskega glasbenika, ki je v sredo navdušil več tisoč obiskovalcev koncerta v Kopru. Manu Chao (1961) že nekaj let ne govori z mediji.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Po koncertu je na naše vprašanje, zakaj se je tako odločil, odgovoril, da zato, ker z mediji že dovolj govorijo drugi glasbeniki. Vendar o migrantih, Lampeduzi, Grčiji, Makedoniji, skorumpiranih politikih in drugih težavah našega sveta govorijo redki. “Sloveniji grozi, da bo naslednja Grčija,” smo mu dejali. “Veliko je malodušja. Bi nam povedali, kako ohraniti optimizem, kakršnega je čutiti v vaši glasbi?”

Dan po koncertu nam je odgovoril v Capri, restavraciji v Hotelu Koper, kjer je prenočil.

> Čeprav je Slovenija, kakršno ste videli v teh dveh dneh, najbrž videti precej urejena in na svoj način bogata, je med ljudmi čutiti brezup, občutek, da ničesar ni mogoče spremeniti. Ogromni trgovinski centri, kakršne imajo v ZDA ...

“... in zadnjih deset let tudi v Južni Ameriki ...”

> ... rastejo kot gobe po dežju, ljudje pa imajo vse manj v denarnicah.

“Ti centri so kot nove cerkve.”

> Vendar kot cerkve, ki uničujejo lokalno malo gospodarstvo, saj v središču mesta redkokdo preživi. Pravi čudež je, da imamo v Kopru še vedno tri čevljarje ...

“Ki pa so najbrž obsojeni na propad, saj ekonomsko težko preživijo. Zlasti ob taki konkurenci trgovinskih centrov.”

> Predvsem pa, ker so ljudje vse bolj navajeni metati reči v smeti in kupovati nove.

“Seveda, ker nam prodajajo reči, ki so narejene, da se raztrgajo, pokvarijo. Zelo so inteligentni - prodajajo nam stvari, ki jih ni mogoče popraviti. Narejene so za to, da jih vržemo v smeti.”

> In v takem svetu, kjer je čutiti toliko malodušja, ustvarjate vi, ki vse to poznate, ki ste se z mnogimi težavami novodobne družbe osebno seznanili, a vendarle prinašate upanje.

“Če vse, kar se dogaja, pogledaš z jasnimi očmi ... jasno, pesimizem. Čakajo nas težave. Tega se moramo zavedati in biti na neki način pripravljeni. Družba ne more iti naprej na tak način. To je norost. Ni sprejemljivo. Mogoče bo do preobrata prišlo v roku enega, petih, desetih let. Nihče ne ve, kdaj se bo sesulo, zato vlada negotovost. A se bo sesulo, ker je preveč težav z naravo, s prenaseljenostjo, preveč nas je, pa še vsak bi televizijo in telefon ... Tak sistem ni več vzdržen. A temelji, tako kot celotna ekonomija, na le eni stvari: 'Kupi, kupi, kupi!' Ekonomija je to: kupiš in odvržeš.”

> Kaj lahko stori vsak od nas?

“Kakor pravim, če se ozreš okrog sebe, si lahko le pesimist. Neki pesnik je dejal: 'Bistrovidnost je rana, najbližja soncu.' Če jasno pogledaš na svet, lahko le jočeš. Ni vesel. A resnično menim: Slabše kot so razmere, bolj velja, da je edino gorivo optimizem. Kaj pa boš? Pesimist? To ni dobro za zdravje.”

> Torej menite, da med optimizmom in pesimizmom lahko izbiramo?

“Moraš biti dovolj močan, da izbereš. Na zahodu so mnogi postali cinični. To je še ena drža: cinik. Vrsta ljudi, ki mi resnično ni blizu. Cinizem je preprost: vse kritiziraš, nisi pa vpleten. Niti pesimizem ni uporaben. Primeren je za srednji in višji družbeni razred. Ko živiš v getu v Riu De Janeiru, pa si ne moreš privoščiti ne pesimizma ne cinizma. Zjutraj moraš nahraniti štiri otroke in nato moraš do opoldne priskrbeti hrano. Edino možno gorivo je torej optimizem. Tega sem se naučil v Južni Ameriki. 'Za svojega otroka moram najti hrano in jo bom našla.' To je temeljno vodilo. Veliko vem o optimizmu na najhujših koncih sveta, kjer ljudje nemudoma potrebujejo pomoč. Ne moreš si privoščiti depresije, če je tvoj otrok lačen. Moraš biti močnejši od nje. Gre za preživetje. A tudi zame, ki nimam denarnih težav, je prav tako edino možno gorivo optimizem. Z njegovo pomočjo lahko živim z nasmehom, z dovolj energije in se ne sesujem. To je gorivo, ki mi omogoča trezno delo.”

> Od kod vse črpate moč? Zgolj iz glasbe ali ...

“Sem srečnež, zato je zame preprosto biti močan. Moje delo je moja najstniška strast in še vedno sem prevzet in strasten. Preživljam se z nečim, kar imam rad ...”

> Brez kompromisov?

“Veliko kompromisov sem sprejel, kakor vsi. Ne verjamem, da v tej družbi obstajajo ljudje, ki jih niso. Prisiljen si vanje. Razen če si resnično skrajno radikalen in greš živet v divjino, a celo tam se ti lahko zgodi, da te dohiti civilizacija in moraš sprejeti kak kompromis, kajti zemljišče ni tvoje. In nekega dne te lahko izženejo ...”

> Vendar nekje moraš začrtati meje kompromisov.

“Vsakodnevno začrtuješ meje. Vsak dan se odločaš, ali boš pri nečem sodeloval ali ne. Sam nimam posebne teorije, kje postaviti mejo.”

> Ko smo že pri mejah. Dandanes bolj kakor o glasbi govorimo o glasbeni industriji, vse bolj o prodaji ...

“Ne vse bolj - od nekdaj je tako. Od nekdaj je glasba del industrije.”

> Zakaj že več let niste posneli plošče?

“Zakaj bi? Sem glasbenik, a nisem dolžan snemati cedejev. Prej smo govorili o mejah; ne prestopim meje, ki bi mi kot glasbeniku onemogočala zanimivo življenje.”

> Pred ljudmi, ne v studiu?

“Rad sem v studiu, rad sem pred ljudmi, rad sem pred množico in rad igram v barih pred peščico. Moja priljubljena igra je, da občasno skušam najti male lokale, kjer me nihče ne pozna. To je prijetna vaja.”

> Kar z novodobnimi tehnologijami ni najlažje ...

“Težava so telefoni. S kitaristom Madjidom skušava občasno poiskati bare, ki jih nihče ne pozna, torej ljudske lokalne. Ko začneva igrati, je vse v redu, a ko nas kdo prepozna, smo že čez deset minut v riti. Pred leti je bilo lažje, saj si vedel, da imaš v takih primerih na voljo eno uro. No, govorili smo o izdajanju plošč: iz ekonomskega vidika tega ne potrebujem, a če bi imel težave s preživetjem, če bi imel štiri otroke, ki bi jih moral nahraniti, in bi bila moja edina rešitev izdajanje plošč, bi seveda to storil. A takih težav nimam. Sem srečnež, ki lahko dela svojo glasbo tako, kakor si sam želi. In pri tem hočem biti svoboden. Ne čutim, da bi moral komurkoli dokazovati, kako dobre so moje pesmi. Ne briga me, ker to že vem. Ko igram svoje nove pesmi v baru, je odgovor neposreden. Bar je najboljše mesto na svetu, kjer lahko preizkusiš svoje nove pesmi. V očeh poslušalca vidiš, ali je tvoja pesem dobra ali slaba. V barih ni diplomacije.”

> Omenili ste slabo plat novodobne tehnologije ...

“Ne, o kakšni slabi strani govorite?

> O tem, da vas v trenutku najdejo ...

“Ampak to je drobnarija. Seveda je neverjetno, igraš v majhnem barčku, nekaj ljudi uživa, uživa prostor, poseben trenutek, zabavo, glasbo, sedanjost, v kateri nenazadnje živimo. A morda kaka polovica ne uživa ...” (Dvigne roko in oponaša fotografiranje s telefončkom, ki ga sam sicer nima.)

> Skušajo ujeti trenutek.

“Na koncertih fotografirajo s telefončki in tako želijo odnesti trenutek domov, vendar ga zato ne živijo. Ali je to dobro ali slabo, ne vem. Nisem sodnik. Mogoče pa bodo le mutanti preživeli ...”

> Kdo so tile novi mutanti, ki so se pojavili tudi v koncertni animaciji na odru?

“Aha! Tako imenujem mladino, ki odrašča na obrobju mest. Tam živi večina. Ti otroci odraščajo brez kaj prida starševske vzgoje, brez vsakršne vzgoje v šolah, z veliko, veliko vzgoje iz okolja, družbe v slogu 'kupi, poskusi, hočem to, hočem tisto ...' Če imaš obleko določene blagovne znamke, si moški, sicer si v riti ipd. To je njihova šola. Imajo sicer še veliko drugih stvari, za katere pa smo morda že prestari, da bi jih razumeli. So mutanti. Dobri, slabi, ne vem.”

> Nočete soditi?

“Ne, zgolj opazujem. V njih je veliko napetosti, ne poznajo miru. Sem bolj zaskrbljen kakor zadovoljen. Ti mladi nimajo etike. Oziroma imajo svojo etiko. Predvsem pa mi pri njih ni všeč, da ne premorejo delovne etike. Ne delajo radi. Ne želijo delati. Zlahka želijo priti do denarja, in to hitro, kajti v njihovem življenju gre vse hitro. Napor zanje ni odlika. Ob tem pa še ne jedo zdravo, kar je resnično pomembno. Vedno bom vsakemu svetoval, naj skuša jesti zdravo. Upanje je eno gorivo, drugo je hrana. Leta in leta sem potreboval, da sem razumel, kako pomembna je zdrava hrana. A na potovanju ni najlaže jesti zdravo. Ko greš v nove države, si želiš pokusiti tamkajšnje jedi, ki pogosto ne ustrezajo kriterijem zdrave diete. Potovanje pomeni tudi okušanje novih jedi. Če tega ne počneš, je žalostno. Je pa že bolje ostati doma.” (smeh)

> Hrana je tudi vir energije. Pomemben vir je za vas glasba, a po dveh urah koncerta ste se v Kopru posvetili še oboževalcem, se z njimi fotografirali, klepetali ... Vas vse to ne izčrpa? Bolj smo vajeni zvezdnikov, ki bežijo pred ljudmi in izdajajo veliko plošč.

“Včeraj sem srečal indijanskega zdravnika, ki me je zgolj pogledal in dejal: 'Vi ste brez energije. Preveč dajete in si ne vzamete časa zase. To morate spremeniti.' Morda je to na neki način res, a po drugi strani - kadar sem na odru, vložim vso svojo najboljšo energijo v nastop, in ljudje mi je vrnejo 99 odstotkov. To je dober posel, pravična trgovina. (smeh) Ne, ne počutim se utrujenega. Vsem lahko poveste, da ne uživam kokaina, ne uživam drog ... Ko me vidijo skakati na odru, mnogi mislijo: 'Ta tip ima najboljši kokain na svetu.' (smeh) A nič takega ne uporabljamo. Kadim svoje džointe, pa še teh ne vsak dan.”

> Vaši znanci pravijo, da ste zelo zmerni. Mit je drugačen ...

“Ja, ker o konoplji govorim v nekaj skladbah, mnogi mislijo, da jo kar naprej kadim. In mi jo ponujajo: 'Manu, boš džoint, boš džoint ...?' Ne, odkimam, hvala. Kadim le, kadar to potrebujem. Če kadim, ne morem pisati in skladati. Prav tako se ne morem hkrati zabavati v družbi in ustvarjati. Sicer pa imam druženje z ljudmi rad. To je nekaj lepega. Samo če sem utrujen, se ne bom družil, sicer pa se z veseljem.”

> Nimate slabih izkušenj?

“Seveda jih imam. Ne moreš se jim ogniti. Ampak zaradi njih se ne moreš odreči stikom z ljudmi. Jasno, tudi jaz imam izkušnje z ljudmi, ki jih pustim k sebi, nakar si začnejo domišljati, da je med nami nekakšna družinska vez. Postanejo zasvojeni, hočejo več in več. In ker tega ne morejo dobiti, so vse bolj jezni. Ne razumejo, da svojih vrat ne morem odpreti prav vsak dan. To se pogosto dogaja. Pogosto se družim z ljudmi in se imam lepo, a tu in tam se moram umakniti. Takrat se nekateri začnejo obnašajo kakor otrok, ki so mu vzeli priljubljeno igračo. Ampak mi nismo igrače.”

> Nam, Slovencem, vse bolj in bolj pravijo, da smo naslednja Grčija ...

“Mislim, da smo kar vsi naslednja Grčija.”

> Tudi Nemci?

“Tudi, jasno. Vse bo padlo, prej ali slej, in mislim, da prizor ne bo prav nič lep. Najprej bodo ukinili demokracijo. No, demokracija je tako ali tako že lep čas pokojna. Živimo v diktaturi denarja. Zdaj bankam ni všeč grška vlada, zato bo padla, morda že prihodnji teden. To je neizogibno, pa naj je volja grškega ljudstva takšna ali drugačna. Govorjenje o demokraciji je dandanes navadno blebetanje.”

> Na koprskem koncertu ste na zaslonu ob napisu “demokracija?” prikazali Georgea Busha ml. Zakaj njega, zakaj ne Baracka Obame?

“Ker sem te risbe že davno tega narisal sam in ker sem prelen, da bi jih posodobil.”

> Torej bi bil na zaslonu lahko tudi Obama?

“Seveda. Obama, Bush, kdorkoli. Politiki nič več ne odločajo, ne vladajo. Danes vlada ekonomija. Kaj se bo zgodilo zdaj? Mislim, da Evropa gospodarsko ne more več tekmovati z Azijo. Z nami je konec! Zaradi razlik v ceni dela in zaradi vsega drugega je tekmovanje nemogoče. Evropsko gospodarstvo pritiska in pritiska, a ljudje bodo šli na ulice, kakor so šli v Grčiji, in rekli bodo ne, se uprli. Kaj bo sledilo? Spet bo nastopila diktatura, ki bo ljudi prisilila, da delajo za nizko plačilo. To je edina rešitev, ki jo bo imelo zahodno gospodarstvo, da bi ostalo konkurenčno. Kitajska ima diktaturo, zato tam lahko vse prisilijo, da delajo. Evropa s tem ne more tekmovati. A diktatura vojske je končana. Zdaj je huje - tu je mafija. Drvimo naravnost v diktaturo mafije. Ta je vsepovsod. In vse močnejša je. Ponekod je močnejša od vlad, na primer v Mehiki. Evropska ekonomija si še dolgo ne bo mogla privoščiti demokracije, če bo hotela ostati konkurenčna. Konkurenčnost pa je njen bog.”

> A kako naj človek ob vsem tem ostane optimist?!

“V vsakdanjem življenju, ne kot glasbenik, skušam pozabiti na svet in na globalne težave ter se posvetiti skrbi za svojo sosesko. Po televiziji anarhist ne more govoriti z ljudmi, ki volijo desnico. V svoji soseski v Barceloni pa imam oboje, tako anarhiste kakor desničarje, in moja naloga je, da jih združim. Oboji morajo razumeti, da smo najprej sosedje. Ko se pojavi težava, računam na soseda. Če hočem kaj postoriti v soseski, moram vso svojo energijo usmeriti v tistega soseda, ki bi me najraje ubil. Tudi njega bom nekega dne morda potreboval.”

> A kako to doseči?

“Če bom pristopil naravnost k njemu, bom naletel na odpor, češ ti si komunist, anarhist ... Torej grem do njegovih otrok. Lahko jim ponudim učne ure kitare, jih povabim na nogometno igrišče ... To je moje delo v moji soseski, in obožujem ga. Če imaš na svoji strani otroka, imaš tudi mamo. In sosed je v riti. (smeh) Nakar nekega dne pride k meni: 'Hej, imam nekaj mesa zate.' Vedno bodo težave, paradiža ni, zato je treba skrbeti za te male vrtove upanja. Globalno ne moremo ničesar spremeniti, lahko pa dosežemo majhne spremembe. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki delujejo tako. Vsaj živiš častno in z zavestjo, da delaš nekaj dobrega. To je edini način, da preživiš, ne da bi se ti vse gnusilo. In ohraniš upanje. Neverjetno je, kaj so nam prinesli mali vrtovi. V soseski skupaj pridelujemo zelenjavo, na zemljišču, ki ga je pred dvajsetimi leti opustila banka. Obdelujejo ga mamice, ki pred tremi, štirimi leti ne bi niti spregovorile z menoj, saj sem bil zanje čudak. Zdaj, ko se v središču Barcelone vrstijo manifestacije, denimo Podemosove, me mame iz okolice priganjajo: 'Manu, kaj počneš tu? Moraš tja!' A stvari so se spremenile. V to verjamem. Ne verjamem v eno samo veliko revolucijo, ki bo vse spremenila. Verjamem v mini revolucije po soseskah. In v samooskrbo. Pridelovanje hrane v soseski je popolno orožje za boj proti sistemu. Ko zelenjave ne kupuješ več v hipermarketih, jih prestrašiš. Že res, gre samo za paradižnike, a ni jim všeč, da nisi več odvisen od njih. Lahko greš trikrat na teden protestirat na ulico, pa jih ne boš prestrašil. Zafrknil pa jih boš, če ne greš v trgovino.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano