“Mi smo srečni, pojemo in plešemo”

“Uganda? Kje že je?” je bil najpogostejši odziv ljudi, ko sem jim povedala, da se odpravljam v državo ob Viktorijinem jezeru. Drugi je bil: “Na hodi tja, ker je vojna. Kaj pa vse bolezni?”

Odpri galerijo

O Afriki Evropejci zelo malo vemo. Kljub temu da je na tem kontinentu več kot šestdeset držav, jih zna večina našteti in nato še geografsko umestiti le peščico. Kaj šele, da bi znali kaj povedati o njihovi kulturi in zgodovini.

Nič drugače ni z Ugando, zato najprej kratek ABC te zanimive države ob ekvatorju. Njen simbol je sivi kronski žerjav, ki krasi tudi ugandsko zastavo, bojda zaradi lepote, skromnosti in elegance. Je desetkrat večja od Slovenije in se je izpod angleške nadvlade odcepila leta 1966. Takoj si kljuke pričnejo podajati bolj ali manj diktatorski vladarji; med njimi je gotovo najznamenitejši Idi Amin. Tudi po zaslugi Hollywooda in filma Zadnji škotski kralj.

Gospod kraljica, živijo

Voditelj, ki je zahodnemu svetu pošiljal tovornjake, polne sadja, češ, poglejte suhe Angleže. Njegova slaba angleščina je bila kriva, da je kraljico naslovil z besedami: “Pozdravljen, gospod kraljica. Hvala vam za vašo gostoljubnost, ko boste prišli v Ugando, se vam bom maščeval.”

Osem let v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo dovolj, da je iz države izgnal tujce, ki niso želeli sprejeti ugandskega državljanstva. Število njegovih žrtev še vedno ni natančno poznano, giblje pa se nekje med 100.000 in 500.000. Po letih nemirov pride leta 1986 na oblast še en večni voditelj, Yoweri Musoveni. Večina mu priznava, da je vzpostavil mir, s šepetajočimi glasovi pa pravijo: “Vendar se ne zna umakniti. Volitve niso poštene. Nikoli ne veš, kdo te posluša, zato pssst.”

Bolezen je draga

Trenutno ima Uganda pet kraljev in pet kraljestev, vendar to ni natančno število, kot ni natančno nič v Ugandi. “Kdo vam je to rekel? To je lanski podatek. Zdaj jih je šest,” pravi še eden od zgovornih Ugandčanov iz Jinje, tam, kjer izvira Nil. Na vprašanje, če ima njegovo pleme kralja, pa odgovori: “Ne, trenutno ga nimamo, ker se dva še kregata, kdo bo prevzel kraljevanje.”

Kaj je skupni faktor 53 plemen z različnimi govoricami, kralji in kulturami, mi v skoraj enomesečnem potovanju po tem afriškem biseru ni znal odgovoriti nihče. Odgovor, da je to angleščina, ki je tudi uradni jezik, se mi zdi nekoliko za lase privlečen. Kljub miru pa so trenja med plemeni očitna. Večina mest v državni upravi je rezervirana za pripadnike plemen iz zahodnega dela države, zato jeza ostalih ljudi narašča. Službo dobiš le, če koga poznaš; celo težko prigarana diploma ne pomeni nič, zaposlenost je le dvajsetodstotna, zdravstvenega sistema ne poznajo. “Zdaj je mir, kaj bo, ko predsednika ne bo več, pa ne ve nihče,” pove eden od vodnikov.

Na svojo državo so Ugandčani kljub temu ponosni. Himno zrecitirajo, kadarkoli jih vprašaš, podpirajo celo neuspešno nogometno reprezentanco, ki se ji niti v afriški pokal ne uspe uvrstiti. “Imajo zelo velik talent, ampak niso organizirani. Kot Uganda,” se tolažijo.

Divji promet v Kampali

Potovanje po Ugandi se za človeka, ki v državo prileti, pričenja na edinem mednarodnem letališču v mestu Entebbe. Od tu vodi pot v glavno mesto Kampalo. Če imate srečo in vozite v nočnih urah, boste v center prišli v slabi uri. Med peto uro zjutraj in enajsto zvečer pa boste za prevoz potrebovali precej več časa.

Kljub temu se zdi, da se vsi v Kampali skušajo izogniti gneči. Vožnja po levi strani ni edini vzrok, zakaj mnogi tujcem odsvetujejo najem avtomobila v tem velemestu. Semaforji so redki, če pa so že postavljeni, jih kaj preveč ne upoštevajo.

Poleg neprestanega hupanja za kaotičnost prometa poskrbi še nepregledno število motoristov, t. i. boda bod. Gre za taksije, ki so gotovo najhitrejši in verjetno tudi najnevarnejši način potovanja. Cikcak z vozniki brez čelad bolj spominja na vlakce smrti kot pa na urejeno taksi službo. Kljub temu je to za turiste prijaznejši način prevoza kot kombiji, t. i. matatoji. V vozilo, ki uradno sprejme 14 odraslih, se večinoma nagnete tudi po dvajset ljudi, kam točno pelje, pa je turistom večinoma neznano. Smer sicer določajo sproti, glede na potnike, ki jih sovoznik neprestano poziva in vabi v kombi.

Mesto, ki raste

Kaotičnost prometa glavnega mesta je v obratnem sorazmerju z ritmom življenja. “Prvo pravilo v Ugandi je, da ne gledaš na čas,” se posmeje eden od mladih, ki sem jih spoznala v Kampali.

Težko si je predstavljati, kako hitro se mesto spreminja. Uradni podatki pravijo, da v Kampali živi 1,8 milijona ljudi. “Ja, pa kaj še!” zamahnejo z roko domačini. Mesto naj bi v nekaj letih naraslo na več kot tri milijone prebivalcev, ne le zaradi skorajda neverjetne rodnosti, ampak predvsem zaradi vojn v okoliških državah, ki Kampalo vidijo kot prvi zasilni pristan. Trenutna županja se bori proti barakam, ki se razprostirajo le streljaj od centra mesta. Ljudje tu živijo v revščini; večinoma se na nekaj kvadratnih metrih stiska družina s šestimi otroki. Mnogo otrok v šole ne hodi, alkoholizem je stalnica, več kot en dnevni obrok pa bolj pobožna želja kot del vsakdanjika.

Kralj je vedno mlad

Kampala je središče kraljestva Buganda, ki obsega četrtino države. Je največje kraljestvo v državi, njen kralj, kabaka Muwenda Mutebi II. sicer nima politične moči, ima pa ogromno zemlje in izreden vpliv na pleme Baganda, ki po nekaterih podatkih predstavlja skoraj dvajset odstotkov prebivalstva. Na moje vprašanje, koliko je star kabaka, mi odgovorijo: “Kabaka ni star. Kabaka je 59 let mlad.”

Vse ženske iz 56 klanov, ki jih ima pleme Baganda, pripadajo kralju. “Še celo čast je, da si kralj izbere tvojo žensko,” nam pojasni vodnik v grobnicah Kasubi, kjer so pokopani štirje zadnji kralji.

Pred leti so grobnico, ki je pod Unescovo zaščito, zažgali, storilca pa še vedno iščejo. Bolj kot o nepridipravih se šušlja o politično motiviranem dejanju. Zahodnjakom, ki si trenutno na oblasti, gresta pač v nos velikost bugandskega kraljestva in številnost prebivalstva. Ob grobnicah so bila domovanja žen prvega kralja Muteese, ki je tam pokopan. Vsaka je imela svojo hišo. Posebna hiša je namenjena tudi dvojčkom. “Ko se rodijo dvojčki, je v Bugandi praznik. Dvojčki pri nas predstavljajo obilje in radost. Gre za edini dogodek, ko se lahko dotakneš svoje tašče in z njo celo zaplešeš,” še naprej pojasnjuje vodnik.

Srečneži. Pri nekaterih drugih plemenih ni tako. Na severu se je še pred kratkim dogajalo, da so tako dvojčka kot tudi mamo ubili. V grobnicah Kasubi vse poteka po znanem načrtu in vsak pozna svoje naloge, ki jih opravljajo skozi generacije. V hišah, kjer so živele žene prvega kralja, še danes živijo njihove potomke.

Brez bliskavice nad nilskega konja

Ugandin turistični slogan pravi “afriški biser”. Že kratek skok po podeželju je dokaz, da se prav nič ne laže. Razteza se od obdelanih površin in zelene pokrajine na jugu države ob ekvatorju do skorajda puščave na severu. Država je na zahodu in severu prepredena z naravnimi parki. Največji in tudi najbolj obiskan med njimi so Murchinsonovi slapovi.

Po slapovih steče 300 kubičnih metrov vode na sekundo. Vendar večina ljudi park obišče zaradi divjih živali. Safari je v Ugandi cenovno bolj ugoden kot v sosednjih Tanzaniji in Keniji. “Če greste ponoči na stranišče in vidite nilskega konja, ga prosim ne slikajte z bliskavico,” nam pove oskrbnik kampa.

Nilski konj je ena bolj nevarnih živali, prekaša ga le še iz črede izločen vodni bivol. Kljub velikosti - tehta do treh ton - vas bo prehitel. Nilske konje oglaševalci v zahodnem svetu predstavljajo kot zelo mirne in dobrovoljne živali, vendar so ti vegetarijanci izredno zaščitniški do svojega ozemlja, zato ni čudno, da redno napadajo in tudi ubijejo ribiče na Nilu, ki jih nato prepustijo krokodilom.

Boj se levinj, levi so leni

Redni prebivalci savane in območja ob Nilu so tudi sloni. Ni le ljudski mit, da imajo sloni izreden spomin. V Tanzaniji, kjer so divji lovci pred tridesetimi leti množično in nekaznovano napadali slone in jim jemali okle, se ti, takrat mladi, a danes starci, še dobro spominjajo trpljenja. Napadajo avtomobile, in nekaj je gotovo: če se slon odloči, da boš mrtev, boš mrtev.

V parku najdemo bolj miroljubne slone, ki se mirno prehranjujejo 16 ur na dan, samci pa prav posebne vloge razen osemenjevanja nimajo. Sloni namreč živijo v matriarhatu. Mogoče so tudi zato tako čustveni in za svojimi umrlimi člani žalujejo. Na truplo nosijo veje in se od njega poslavljajo tri dni.

Nasploh se zdijo te živali bolj podobne ljudem in človeški vrsti. V senci zagledamo leva, ki spi. Naš vodnik, izkušen ranger, se odloči: “Ah, nič. To ni zanimivo.” Odpre vrata in se sprehodi nekaj korakov proti levu z razkošno grivo. Naenkrat lev zarjove, vodnik pa se umakne v kombi. “Ne, lev ni nevaren. Če bi se mu še nekaj korakov približal, bi se preprosto umaknil in odšel.”

Nekoliko drugače je z levinjami. Eno zagledamo tik ob cesti; s hrbtom je obrnjena proti nam in zdi se, da nas ni opazila. V daljavi je opazila svoj plen, antilopo, in drugo je ni zanimalo. “Ne, levinje so bolj nevarne,” na naše vprašanje, ali bo tokrat izstopil iz avtomobila, odgovori vodnik.

Dom majhnih ptic

Safari pa ni edina vrsta turizma, ki se v Ugandi pospešeno razvija predvsem s pomočjo tujcev. Eden takih je tudi Slovenec Miha Logar, ki je na zahodu države, v Kabalah ob jezeru Bunyonyi, dobro poznan. “Dober dan. Kako si?” nas po slovensko pozdravijo njegovi sodelavci v hostlu Edirisa. Poleg turizma si Edirisa prizadeva tudi za šolanje tamkajšnjih otrok, turistične dejavnosti pa so dopolnili z vodenjem po jezeru Bunyonyi in v zadnjem času še z vedno bolj priljubljenimi trekingi za gorilami.

Bunyonyi pomeni prebivališče majhnim pticam. Na 6100 hektarih vodne površine je 29 večinoma nenaseljenih otokov. Življenje ob jezeru se je od dvajsetih letih prejšnjega stoletja korenito spremenilo. Šele takrat so na to območje pričeli prihajati misijonarji in šolali ljudi. Boginjo Njabinži so oklicali za satana, domačini pa so kljub temu ohranili veliko pripovedi in navad, ki jih spominjajo na stare čase. Po pomoč se zatekajo k zdravilcem, na kraje, kamor so še njihovi starši nosili darove boginji, pa kažejo s spoštovanjem.

Posamezni otoki na jezeru so služili posameznim funkcijam. Eden bolj zanimivih je kazenski otok, kamor so izgnali ženske, ki so z nosečnostjo pred poroko onečastile svojo družino.

Veliko ljudi sprašuje, kakšen je status žensk v ugandski družbi. Odgovor je težak, ker je odvisen od posameznih plemen in regije. Sodobno življenje se nekoliko razlikuje od tradicionalnega, pa vendar boste prizore, tipične za Evropo, tam težko videli.

V Ugandi kadijo le prostitutke. Piščanca še vedno mnoge ženske ne jedo in prav tako ne sedijo ob ognju skupaj z moškimi. Povprečna družina ima osem otrok ali več. Poligamija je uzakonjena. Vendar pa lahko zahodnjakinje afriškim ženskam tudi zavidamo. Njihova vez z otroki je pristna. Ti ne jočejo in mame ne izgubljajo živcev s pomirjanjem. Zavezani okrog materinega hrbta neprestano spijo, in čuti se močna vez. Na avtobusu otroci spijo naslonjeni na svoje matere. Med deseturno vožnjo komaj opaziš, da je na avtobusu več kot deset otrok, manjših od dveh let.

Dovoljenje za ubijanje

Poleg kazenskega otoka je na jezeru Bunyonyi tudi otok gobavcev. Tam je angleški zdravnik Leonard Sharp pred skoraj stotimi leti zbral vse gobavce v regiji in jim skušal omogočiti primerno nego. Velik napredek, če pomislimo, da niti sodobna Uganda ne premore zdravstvenega sistema. Na otočkih raste praktično vse, domačini pa večinoma jedo krompir in fižol ter pijejo doma varjeno pivo. Po jezeru se prevažajo s kanuji, ki jih izdelujejo iz evkaliptusa.

Če si lahko mislite, da so misijonarji spremenili življenje domačinov iz plemena Bačiga, ki živijo ob jezeru, si niti predstavljati ne morete, kako so ti s skupnimi močmi države spremenili življenje domorodcev iz plemena Batwa.

Batwa je pleme pigmejcev, ki je do devetdesetih let živelo v gozdovih točno tako kot pred tisoč leti. Življenjski prostor se jim je korenito skrčil ob prihodu plemena Bačiga, kasneje, leta 1992, pa še bolj, saj je država ustanovila nacionalni park Bwindi in jih zato izgnala iz gozdov. Zdaj jih vsaj ni dovoljeno več nekaznovano streljati. “Če vidiš Batwo, jo lahko ustreliš. Kot divjo žival,” nam o tem, kako je veljalo v preteklosti, pove vodnik, tudi sam iz plemena Bačiga.

Za smehom kruta resničnost

V skupini, ki smo jo obiskali, še vedno živi približno deset do dvajset ljudi, ki se življenja v gozdovih še dobro spominjajo. “Rodili smo se v gozdu, potem pa nam je vlada rekla, naj gozd zapustimo. Za preživetje smo lovili gozdne živali,” pravi Misači, vodja skupine. Danes je njihovo življenje drugačno. Živijo v hišah, ki so jih zgradile humanitarne organizacije, pri Bačigah kaj postorijo, da jim dajo hrano, starejši pa se učijo pisanja.

Težko si je predstavljati bedo, v kateri Batwe pravzaprav živijo. “Mazungo, belec,” pozdravljajo še bolj veselo kot drugod po Ugandi in segajo v roke. Njihove bose noge tečejo hitreje kot moje v pohodniških čevljih. Prosijo za denar, pisalo, sladkarije, vendar, tako se zdi, bolj zaradi navade. Dejstvo pa je, da so oropani življenja, kot so ga poznali njihovi predniki.

To ni bilo lahko in brezskrbno življenje, daleč od tega, ampak je bilo vsaj svobodno. Danes te svobode nimajo več. Mlada generacija ne zna več živeti v gozdovih, hkrati pa ne zna živeti v sodobnem času. So divji, vendar odvisni najprej od Bačig, nato od zahodnjakov in miloščine, ki jim jo namenijo humanitarne organizacije in turisti.

Kradljive opice

Zahod države ponuja še vrsto parkov. Eden najbolje obiskanih je Queen Elizabeth, še bolj proti severu pa se razprostira Kibale, ki je znan predvsem zaradi obsežnega števila primatov. Mi se ustavimo v njegovi neposredni bližini, ob kraterskih jezerih. K jezeru Nkuruba prihajajo fotografi zaradi številnih ptic, pa tudi zato, ker je tu dosti nekaterih vrst opic. Opicam se je praktično nemogoče izogniti. Celo na okensko polico zjutraj pridejo pogledat, če je v sobi kaj banan.

V tem delu države so domačini odkrili, da turizem prinaša in bo prinašal denar. Vendar so kar malo užaljeni, če ne podpreš vsake prošnje za pomoč domači skupnosti. Belec je pač bogat. Kot vedno, je tudi tu pomembno ločiti, kaj je koristno in kaj ne. Če so bili recimo trije evri za vodenje do odročnih in pravljičnih slapov Mahoma res dobra naložba, pa bi bila enaka vsota za vodenje po krožni in označeni poti okrog jezera nepotrebna.

Iz rok v usta

Vse več turistov se ustavlja tudi v Fort Portalu, ki ga označujejo za najlepše mesto v Ugandi. Od ostalih velikih mest se ne razlikuje kaj bistveno, je pa zato njegova tržnica vredna obiska.

V Ugandi na veliko barantajo. Slabim nakupom se skušamo izogniti tako, da za pravo ceno vprašamo domačine. Na koncu, ko za cel ananas odšteješ slabih trideset centov, se vedno najde kaka gospa, ki se smeje, njen smeh pa pravi nekako takole: “Spet smo naokrog prinesli te muzungote.”

Uganda resda, tako kot celotna Afrika, ni poznana kot vrhunska kulinarična destinacija, vendar strahu, da bi ostali lačni, ni. Na vsakem vogalu lahko za slabega pol evra kupite čapati, ploščat kruh iz moke in vode. Iz čapatija hitro nastane rolex, ko vanj na ulici zmešajo še jajca in paradižnik. Odlični so tudi trikotni ocvrtki samosa, v katerih je zmes iz zelenjave ali mesa, malo bolj težko prebavljivi pa so ražnjiči. Specialiteta so ocvrte kobilice, ki jih množično nabirajo tako mladi kot stari.

Ugandčani se trudijo vsak dan jesti močno hrano. Le tako en obrok lahko zadostuje za ves dan. Matoke, posebna vrsta banan, velikokrat nadomešča krompir. Njihov tipični krožnik poleg matok sestavlja še omaka iz fižola in arašidov, velikokrat pa jedo tudi nekakšno polento, ki jo imenujejo pošo. Riž je, tudi zaradi cene - kilogram stane en evro - dragocena sestavina.

Jezus je iz Ugande

V Ugandi svojim pridelkom ne dajejo oznake biološko. Ni potrebe, ker škropiva preprosto ne potrebujejo. Uspeva jim vse, od čaja in kave do odličnega sadja. Kljub čudoviti in neokrnjeni naravi pa se država sooča z veliko težavami. Je druga po vrsti po stopnji alkoholizma v Afriki, stopnja pričakovane življenjske starosti je zastrašujoče nizka. Starih ljudi v glavnem mestu skorajda ni videti, velika rodnost pa je le še en vzrok, ki je kriv, da se kolesje vrti, kot se pač vrti.

Vendar na srečo ali na žalost so te stvari običajnemu turistu skrite. Tako ne izve ničesar o potvarjanju volitev, težav pri pridobivanju potnega lista in koliko otrok se ne šola. Kljub vsem težavam pa so Ugandčani zelo ponosni na svojo državo. Ne bi se mogla bolj strinjati z izjavo prvega domačina, taksista na letališču v Entebbah, ki sem ga spoznala: “Lepo je tu. Mi nismo kot drugi Afričani, ki se radi tepejo. Mi smo srečni, pojemo in plešemo.” Dodala bi še smisel za humor. “Uganda je dežela, kjer nemogoče postane mogoče. Mi žensko samo pogledamo in zanosi,” se pošali eden od umetnikov v narodnem gledališču in doda: “Seveda je bil Jezus temnopolt, kje drugje pa bi lahko bil brezmadežno spočet?”

PETRA MEZINEC

---