“Kameri ne moreš lagati”

Preden sedeš za mizo z njim, te vsaj trikrat posvarijo, da ne mara intervjujev, zlasti ne daljših. Pa se potem vendarle razgovori in se ves nasmejan vrača k vlogam, s katerimi je zablestel v jugoslovanskem filmu.

  Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Foto: Tomaž Primožič/Fpa

Slavko Štimac (1960), častni gost 6. Festivala evropskega in mediteranskega filma, bo nocoj v Piranu prejel nagrado za “ustvarjalni prispevek na področju svetovne kinematografije”.

Četudi bo v četrtek praznoval 55. rojstni dan, bo za ogromno gledalcev za zmeraj ostal otrok. Z njegovim prepoznavnim obrazom se ponaša veliko jugoslovanskih filmov, tudi mnogi kultni: Vuk samotnjak (Volk samotar), Zimovanje u Jakobsfeldu (Prezimovanje v Jakobsfeldu), Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje), Sjećaš li se Dolly Bell (Se spominjaš Dolly Bell), Igmanski marš, Varljivo leto '68 (Varljivo poletje '68), Underground (Podzemlje) in dolga vrsta drugih, blestel je tudi v zelo priljubljeni televizijski seriji Salaš u Malom Ritu (Pristava v Malem Ritu). Mimogrede, marsikdo mu pripisuje še vlogo junaškega mladega partizana Boška Buhe, ki pa ga je upodobil Ivan Kojundžić - ta je zatem opustil igro in se uveljavil kot radijski spiker, medtem ko Štimac filmske vloge niza že debela štiri desetletja.

K nam je v četrtek priletel iz domačega Beograda in se razgovoril za naš časnik.

> Ob prihodu ste vse presenetili z brki. Ste si jih pustili zaradi nove vloge?

“Natanko tako. Sicer jih nikoli nimam, ne maram jih. Kmalu bomo snemali neki makedonski film, zato smo se odločili, da tako zaznamujemo moj lik.”

> Kakšen lik?

“Igral bom nekoliko strožjega tipa.”

> Naposled vloga negativca, ki ste jo čakali tako dolgo?

“Mogoče, mogoče, čeprav nisem pristaš deljenja vlog na povsem pozitivne in povsem negativne. Kakor tudi ni črnih in belih ljudi, vsakdo ima večplasten značaj. (Medtem ko natakar za nekaj sekund prekine pogovor, se Štimac razgleduje naokrog, po piranskih uličicah.) Pravkar se spominjam, da sem Piran velikokrat obiskal, davno tega pa tukaj tudi igral. Veliki ameriški režiser Sam Peckinpah je v Piranu snemal vojni film Železni križec. Malo prej sem poizvedoval, kaj je s tistim studiom, v katerem smo delali, preden smo šli snemat še na Otočec.”

> To je bila velika koprodukcija, mar ne?

“Igrali so veliki igralci, James Coburn, Maximilian Schell, James Mason ... Film je zanimiv, ker kot eden redkih drugo svetovno vojno prikazuje z vidika nemške vojske. Glavno vlogo ima pripadnik Wehrmachta, ki ni ravno negativec, ampak običajen vojak.”

> Kar pogosto ste nastopali v vojnih filmih ...

“Nisem! Marsikdo misli, da sem, pa nisem. Nastopil sem v, kaj pa vem, najbrž nekaj več kot petdesetih filmih, od katerih sta bila vojna samo dva, morda trije.”

> Igmanski marš ...

Igmanski marš, tako je ... Hja, televizijske serije Pristava v Malem Ritu ne bi imenoval partizanska, saj vojna tam niti ni v ospredju.”

> Nastopili pa ste celo v Sutjeski .

“Ah, tisto je tako majhna vloga! Vam povem, kako sem prišel do nje. Prvi film, v katerem sem nastopil, Vuk samotnjak, so na puljskem festivalu predvajali ravno v času snemanja Sutjeske. Ustvarjalcem je bil Vuk samotnjak tako všeč, da so vztrajali pri mojem nastopu v Sutjeski. Prišel sem na snemanje, vtaknili so me v film in mi dali res drobno vlogo kurirja. Ampak na spletni strani Imdb je vse zabeleženo in ta vloga je navedena ob vseh drugih. Kadar preletim seznam, moja lastna zgodovina preseneti celo mene. Nekatere vloge sem povsem pozabil. Uau, vzkliknem, poglej, v tem filmu sem nastopil tudi jaz! V marsikaterem sem bil že zato, ker ga je snemal kak moj prijatelj. Spomnim se, kako sem se nekoč oglasil na prizorišču snemanja, prijatelj me je zagledal, se me razveselil: joj, a imaš petnajst minut časa, daj, prosim, dovoli, da te posnamemo! In so me.”

Svoj prvi kader je posnel v Sloveniji

> V filmih ste začeli nastopati zelo zgodaj ...

“Res je, pri enajstih letih. Ko so snemali Vuka samotnjaka, ki se dogaja v Liki, odkoder sem, so šli po šolah in iskali primerne igralce.”

> Se dobro spominjate tistega dne?

“Spominjam se, da so me najprej izbrali na širši avdiciji. Nikoli nisem bil v kakih dramskih krožkih in podobnem, sem bil pa res dober učenec. Najbrž tudi komunikativen. Naredili so ožji izbor in nas potem presojali še na Plitvicah, kjer je režiser Obrad Gluščević za glavno vlogo izbral mene. Nikoli nisem izvedel, zakaj prav mene, s čim sem ga prepričal. Že čez petnajst dni smo šli v Slovenijo, kjer smo posneli skoraj ves film.”

> V Sloveniji?!

“Tako je. Najprej so ga nameravali snemati v Liki ali na Velebitu, ampak tam je sneg že kopnel. Pri Kamniku pa so bili nekakšni bungalovi, zgrajeni kot stara etnološka vas, podobna vasem v Liki. Kar vidite v filmu, torej ni delo filmske ekipe, ampak je pristno. Snemali smo še na Pokljuki in na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Tam sem posnel svoj čisto prvi kader v življenju.”

> Res?! Na tromeji?

“Res, na tromeji. Spominjam se, kako mi je režiser tam rekel: 'Ne mi hoditi kakor John Wayne!' (smeh) Bilo je kar komično. Interiere smo snemali v studiu Jadran filma v Zagrebu, zaključne prizore, ki se godijo že spomladi, pa v Liki. Ampak veliko večino smo posneli v Sloveniji. Tudi pes, s katerim nastopam v filmu, je bil slovenski, iz Ljubljane. Zapomnil sem si ime njegovega dreserja - Miroslav Zidar. Pozneje mi je psa pustil ... Neverjetno, kako deluje spomin! Ne spominjam se, kaj je bilo pred kratkim, pred enim letom, zelo živo in natančno pa se spominjam dogodkov iz otroštva. In ljudi. Zdaj, ko izgovarjam ime Miroslav Zidar, vidim pred sabo njegov obraz!”

> Mimogrede ste omenili, da vam je pustil psa. Kako je bilo s tem?

“V nekem trenutku je imel obveznosti, in psa je zaupal meni. Hranil sem ga, ga vodil na sprehode, navezala sva se drug na drugega, ubogal me je, spal z mano ... Vzljubil sem tega psa, kakor tudi filmsko ekipo.”

> In očitno tudi filmski posel, v katerem ste ostali.

“O tem pa nisem tako gotov. Res je, nastopal sem v filmu za filmom, pa v televizijskih serijah, brez konca, odrasel sem s tem. Stihijsko sem ostal v poslu, ni šlo za kakšno zavestno odločitev. To je namreč zelo stresno delo, nikakor ne lahko. In pred vsako novo nalogo imam občutek, kakor da dotlej nisem napravil še ničesar. Jasno, po tolikih filmih imam izkušnje in obvladam rutino, a se vseeno vsakič znova sprašujem, kako bo.”

Na kultnem avtobusu

> S čim ste se kot deček teže soočali: z odgovornostjo ali s slavo?

“Ker sem veliko snemal in pogosto manjkal pri pouku, sem največje težave imel s šolanjem. Hotel sem ostati dober učenec, kar mi je tudi uspevalo. A bilo je težko. Sprašujete o slavi. Tedaj je celotna Jugoslavija gledala enega ali dva televizijska programa, in v nedeljo ob 20. uri je vsa država spremljala serijo Salaš u Malom Ritu. Naslednjega jutra ni bilo možnosti, da me kdo na ulici ne bi prepoznal. Kar me je precej obremenjevalo.”

> Zlasti v tisti starosti.

“Tako je, vse to je doživljal deček. Drugače je, če uspe profesionalcu, ki je študiral igro, načrtoval tako pot in si želel tovrstne kariere, ko pa kaj takega doleti fantiča ... Že takrat sem spoznal, da so otroci bolj stvarni, jasneje vidijo reči. Vseskozi sem se čudil, zakaj ljudje okrog filma zganjajo takšen cirkus, zakaj vse to tako mistificirajo. Vem, kako naporno mi je bilo delati po cele dneve, zato sem po naravni poti zelo hitro dojel, da je to v prvi vrsti posel, delo. Vanj seveda vnašamo čustva, intuicijo, tu je še talent, kombinacija več elementov, ki se morajo ujeti, da bi igralec imel karizmo, bil privlačen in prepričljiv. Pa še to - kamera je zelo zoprna! Ne moreš ji lagati. To je najpomembnejše. In pred njo ne smeš biti sebičen.”

> Kako to mislite?

“Ne smeš se vsiljevati, izstopati, ampak moraš ostati v mejah svojega lika. Takoj ko vidim, da med igralci ni prave komunikacije in da posamezniki na vsak način želijo izstopati, češ, poglejte mene, poglejte mene, ne morem več gledati filma. Velik profesionalec je povsem v liku, ni mu mar za tekmovanje s kolegi, vseskozi se zaveda konteksta zgodbe, v kateri nastopa. Filmski zgodbi moram - zdaj vam govorim kot gledalec - preprosto verjeti.”

> Omenili ste komunikacijo s soigralci. Kako je bilo sodelovati z velikimi jugoslovanskimi igralci, Pavletom Vujisićem, Danilom Bato Stojkovićem in drugimi? Kakšni so bili do vas kot rosno mladega igralca?

“Povečini zelo prijazni. Vsak je imel svoj značaj, nekateri so bili bolj introvertni ... Pavle, na primer, ni imel manir, zato je bil pa tudi tako prepričljiv. Kot gledalec si mu verjel. Ni imel tistih manir, ki so marsikomu ostale iz gledališča in celo s televizije, manir, ki jih film ne trpi. Kakor pravim, kameri ne moreš lagati.”

> Ste že med samim snemanjem slutili, da bo film, ki ga pravkar ustvarjate, obveljal za kultnega? Recimo Ko to tamo peva .

“Ne. Ko to tamo peva smo posneli v štiriindvajsetih dneh ali nekaj takega. Z režiserjem Slobodanom Šijanom sem prej, še kot najstnik, posnel neki televizijski film, potem pa sem šel za sedem, osem mesecev v New York. Rad sem potoval in odkrival svet. Ob vrnitvi sem spet srečal Šijana. Rekel mi je: ej, pripravljam nov igrani film, imam vlogo zate, majhno, a ni slaba, je simpatična, jo hočeš? Hočem, seveda, sem mu odgovoril. Vsako jutro smo se z avtobusom iz Beograda peljali snemat v Deliblatsko puščavo v Banatu, blizu meje z Romunijo. Mnogi pravijo, da smo imeli srečo z neverjetno dobrim kastingom. V filmu nastopa res veliko izjemnih igralcev tistega časa. Vse mogoče se je dobro izšlo, med snemanjem pa nihče ni pričakoval, da bo to tako velikanska komedija s pomembnim sporočilom. Pravijo, da ima svetopisemski diapazon likov, zastopani so vsi značaji človeške družbe. Že samo besedilo je zelo dobro napisano, kar pa za film nikakor ni dovolj. Tu se je lepo izkazalo, kako pomemben je izbor pravih igralcev, ki dihajo drug ob drugem. Pri Ko to tamo peva je šlo vse zlahka. Da bo tako uspešen, nismo pričakovali niti pri filmu Sjećaš li se Dolly Bell. To je bil prvi film Emirja Kusturice in prvi igrani film, pri katerem je sodeloval moj pokojni prijatelj Vilko Filač, snemalec in direktor fotografije. Veliko smo se družili, Vilko in jaz sva spala pri Kusti, bili smo kakor družina. Tu je bil še veličanski igralec Slobodan Aligrudić, ki je bil zelo luciden in je pomembno prispeval k vzdušju ... pa Mira Banjac in Paja Vujisić ... Spominjam se, kako je po internem predvajanju filma v Sarajevu iz dvorane stopil Goran Bregović, ves navdušen, češ da ne ve, kdaj je nazadnje gledal kaj tako dobrega. Po projekciji na puljskem festivalu je bil vzhičen Dušan Makavejev. In mnogi drugi. Ne, takega uspeha ne moreš načrtovati. Lahko vneseš dobro energijo, poskrbiš za dobro vzdušje, a potem se mora vse skupaj na višjo raven prenesti na nekakšen nadnaravni, metafizični način. Jasno, naprej pa moraš imeti dobro osnovo, zgodbo s smislom.”

Nikar o politiki!

> S Kusturico ste posneli več filmov ...

“Tri.”

> Pripovedovali ste, kako ste Ko to tamo peva posneli v dvajset in nekaj dnevih. S Kusturico ste Underground snemali precej dlje, mar ne?

“S premori kakih devet, deset mesecev. Še dlje smo snemali naslednjega, Život je čudo (Življenje je čudež). Samo jaz sem imel približno 250 snemalnih dni, kar je grozno veliko. Ampak Emir je snemal velike koprodukcije, sodeloval je z zahodnimi filmarji, tako da to ni bila težava.”

> Se še vidite ali slišite z Emirjem Kusturico?

“Včasih se srečava.”

> Marsikdo mu zelo zameri radikalno prosrbsko politično držo.

“Ah, kaj pa vem, kaj naj rečem o tem. V časopisih ne želim govoriti o drugih. Lahko govorim o profesionalnih rečeh, o Emirjevih političnih stališčih pa ne bi. Nisem se niti zanimal zanje. Ne, o politiki res nočem govoriti.”

> Prav, pa jo pustiva. Na piranskem festivalu bodo prikazali Buick Riviera , mlajši, odličen film, v katerem igrate. Čeprav se dogaja v Ameriki, je precej jugoslovanski, a ne?

“Res je. Z režiserjem Goranom Rušinovićem smo ga po knjigi Miljenka Jergovića snemali v Fargu v Severni Dakoti. Imeli smo smolo, saj so nam posnetke iz Kalifornije poslali s potniškim letalom, med kontrolo pa so jih z laserjem poškodovali. Nekateri so bili presvetljeni, zato smo se naslednje leto morali vrniti v Ameriko in znova posneti nekaj prizorov.”

> Film prikazuje srečanje Bošnjaka in Srba v Ameriki ...

“... oba pa sta iz Bosne, rojaka.”

> Kako ste se pripravili na vlogo tega Bošnjaka s težko predzgodbo?

“Prebral sem zgodbo in predlagal še nekaj svojih drobnarij. Svoj lik sem dojel kot človeka, ki je izgubil domovino in zelo trpi. V emigraciji se njegova bolečina še okrepi. Ni sodeloval v vojni in goji romantičen, čustven odnos do Jugoslavije, ki ga njegova žena, Američanka, ne more razumeti. Stvari se še zaostrijo po srečanju s Srbom. Buick, ki ga vozi moj lik in od katerega se noče ločiti, je enak njegovemu odnosu do Jugoslavije, ki jo je izgubil.”

> Kako ste vi doživeli razpad Jugoslavije?

“Zelo mučno. Strašno me je prizadel način razpada. Če je bilo že treba ustvariti nove države, bi jih morali tako, kakor so Češko in Slovaško. Ampak po vseh teh letih se preprosto ne morem več vračati k tej zgodbi in k vprašanju, zakaj je Jugoslavija morala razpasti tako, kakor je.”

> Z njenim razpadom se je korenito spremenil tudi vaš posel.

“Vsekakor, prej je jugoslovanski film imel večje tržišče, od tega smo koristi imeli vsi.”

> Pozneje ste šli igrat tudi v ZDA, vendar se niste, kakor vaš igralski kolega Rade Šerbedžija, specializirali za vloge Vzhodnoevropejcev ...

“V Ameriko nisem šel delat kariere, ampak sem tam delal, ker je moja žena, slikarka, živela v New Yorku. Je pa to res problem, v Ameriki igralce iz naših krajev dojemajo zlasti kot primerne za vloge Vzhodnoevropejcev. Šel sem na nekaj kastingov, pa sem videl, da gre vse v to smer, kjer pa sebe ne vidim.”

> Ste se pa z nekaterimi filmarji baje dobro ujeli, na primer z Ralphom Fiennesom ...

“Že, ampak z njim sem Coriolana snemal v Beogradu. Odigral sem manjšo vlogo in mu bil všeč. Še zdaj se mi redno oglaša. Je zelo fin, prijeten človek. Veste, ljudje, ki si v zahodni filmski industriji, v Ameriki in Angliji, ustvarijo veliko kariero, se najprej povečini zelo namučijo. So veliki profesionalci in v glavnem zelo trezni, stvarni, vedo, kaj šteje in kaj ne. Trdim, da so skoraj brez izjeme vsi, ki v osrednjem ameriškem filmu igrajo glavne vloge, vrhunski profesionalci. Selekcija je tako huda, da ti ne more kar tako uspeti. Prideš v drugo in tretjo kategorijo filmov, to že, ne pa v prvo. Ne prenesem, ko koga slišim govoriti, da je ta in ta igralka slaba in da ji je uspelo samo zaradi lepote. Da Marilyn Monroe ni bila velika igralka? Pa je bila, velika igralka, popolna, fenomenalna! Samo pozorno naj jo gledajo, pa bodo dojeli, kako velika je bila, če se le količkaj spoznajo na ta posel. Tudi danes boš veliko lepotic našel, če se sprehodiš skozi katerokoli srednjo šolo ali fakulteto, ampak težko boš našel tako, ki bo privlačna tudi kameri. To je nekaj čisto drugega.”

Prepoznavajo ga po vsej nekdanji Jugoslaviji

> Zaradi brkov in očal ste nekoliko manj prepoznavni, a zlasti ko se nasmehnete, se še zmeraj pokaže tisti navihani mladec iz jugoslovanskih filmov. Vas na ulici prepoznajo mnogi?

“Me, ves čas. Očitno po televiziji veliko ponavljajo stare filme, snemam tudi nove, tako da me prepoznavajo, povsod po nekdanji Jugoslaviji.”

> Vas to ne moti?

“Ne, ljudje so povečini dobronamerni. In takšno obnašanje razumem. Tudi meni je zanimivo spoznati koga znanega, ga srečati še v vsakdanjem življenju. Kot javna osebnost sprejemam tudi ta del posla. Res, ljudje so povečini zelo vljudni, vsaj z mano. Nimam skoraj nobene slabe izkušnje. Kako se gledalci vedejo do tebe, je v veliki meri odvisno tudi od tebe.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano