“Jokal sem. Kaj pa naj bi?”

Tako je na vprašanje, kako je doživljal obisk krajev, v katerih se je pred stotimi leti boril njegov pradedek, odgovoril Aurèl Liffa, doma iz Budimpešte. Na vlaku Isonzo Express je v Slovenijo in Italijo prišel z družino. Aurel je bil eden mnogih v 500-članski skupini madžarskih popotnikov, ki ob Soči niso iskali le zgodovine lastnega naroda, temveč tudi stopinje svojih prednikov.

Agencija Nostalgija, ki je hčerinska družba madžarskih državnih železnic, je dolgo načrtovala potovanje ob 100. obletnici začetka Soške fronte, ob kateri je življenje izgubilo veliko Madžarov. Ker je polovica vseh njihovih rojakov, padlih v prvi svetovni vojni, pokopana prav ob Soči, ni čudno, da je bilo za skupino potovanje čustveno, skoraj nekakšno romanje.

Presenetila so jih urejena pokopališča

“Vsi smo bili ganjeni. Ganilo nas je gostoljubje, ki smo ga bili deležni od tukajšnjih ljudi. In še posebej se nas je dotaknilo to, da za pokopališča tako lepo skrbijo. S stališča organizacije je bila pot uspeh. Veseli smo, da smo lahko tu in se poklonimo spominu naših prednikov,” je ob koncu potovanja, na spominski slovesnosti na vojaškem pokopališču v Štanjelu, povedal direktor agencije Norbert Schvéd.

“Poleti je toplo, pozimi pa mraz, takšno je življenje,” je Schvéd odgovoril na vprašanje, ali je potnike, med katerimi je bilo tudi kar nekaj starejših ljudi, motila neznosna vročina. “Poleg tega: sem smo prišli za to, da se spomnimo naših prednikov. Ki so imeli resne težave. To, kar se je zgodilo nam, so le nevšečnosti.”

Nekaj jih je bilo. Ob ponedeljkovem prihodu v Novo Gorico je njihov vlak, ki vleče kar 14 vagonov, zadel pešca, ki se je znašel na progi. K sreči ni bilo hujšega, a nesrečni dogodek je povzročil poldrugo uro zamude. Z zamudo pa so prispeli tudi na osrednjo komemorativno slovesnost v Štanjelu, ker je bila na tirih novogoriške železniške postaje gneča.

Goriška se je izkazala

A nič, kar se je zgodilo na poti, ne meče slabe luči na gostitelje. “Sodelovanje je bilo res odlično, tako z lokalnimi oblastmi kot s fundacijo Poti miru in drugimi društvi ter ministrstvom za obrambo. Vsem smo zelo hvaležni,” pravi Schvéd. In odločeni, da se vrnejo: “Potovanje bomo ponovili leta 2016 in 2017.”

Povprečnemu madžarskemu državljanu besedi Soča, oziroma Isonzo, in Doberdob, ne zvenita prav nič tuje. Ker se je na Soški fronti borilo toliko Madžarov, skoraj ni družine, ki od svojih prednikov ne bi podedovala kakšne zgodbe o soškem bojišču. Mnogo potomcev je bilo tudi na prvem Isonzo Express.

Po sledeh dedkov

“Moj pradedek, torej dedek moje mame je bil tu. Pisal je dnevnik in naredil tudi veliko skic in risb. Na srečo se je po vojni vrnil k svoji družini, iz njegovih zapiskov pa je nastala knjiga, ki je izšla pred kratkim, ob 140. obletnici njegovega rojstva. Knjiga je bila zelo uspešna, ostalo nam je le nekaj izvodov,” je pojasnil Aurèl Liffa, ki je po svojem predniku podedoval tudi ime. “Ni me sram priznati, da sem jokal. In še zdaleč nisem bil edini. Na našem avtobusu je bil, denimo, gospod, ki je pri Doberdobu izgubil dedka,” je še dodal Liffa.

“Veseli me, da med popotniki vidim toliko mladih,” je v svojem nagovoru na slovesnosti v Štanjelu, ki so se je udeležili visoki predstavniki obeh držav, med njimi generalni sekretar Ministrstva za obrambo Boris Balant in župan občine Komen Marko Bandelli, dejala madžarska veleposlanica v Sloveniji Edit Szilágyiné Bátorfi in dodala: “Eno je namreč slišati o dogodkih, drugo pa je v živo doživeti kraje, kjer so se zgodili. In za nas so to pomembni kraji, čeprav tudi zelo žalostni. Imamo lahko povsem različna mnenja o političnih in vojaških odločitvah, a moramo biti enotni v sporočilu, da se kaj takšnega, kot je bila prva svetovna vojna, ne sme več ponoviti.”

Med mladimi je bila tudi skupina šestnajstih dijakov madžarskih srednjih šol, ki so zmagali na tekmovanju o poznavanju zgodovine prve svetovne vojne. Eden od njih je pritrdil veleposlanici: “To, da sem videl Sočo, da sem videl kraje, o katerih sem do sedaj le bral v dolgočasnih knjigah, je bilo čudovito.”

Madžarski obiskovalci so ganljivo slovesnost zaokrožili s spontano pesmijo, ki je del madžarske kulturne dediščine. Peli so jo njihovi predniki pred stotimi leti. Besedilo govori o Doberdobu. VESNA HUMAR

---