Fotografija, terapevtsko orodje

Četudi v tujini fototerapijo poznajo že več kot 30 let, je v Sloveniji prisotna le nekaj let in mnogim neznana oblika terapevtskega dela. Anita Zelić iz Prvačine je v svoji diplomski nalogi na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani raziskala fototerapijo in opravila pionirsko delo na tem področju v Sloveniji. Uspešno jo izvaja tudi v praksi tako z otroki kot odraslimi.

Fototerapija z Anito Zelić se je na Goriškem že dodobra usidrala. 
 Foto: Arhiv Anite Zelić
Fototerapija z Anito Zelić se je na Goriškem že dodobra usidrala.  Foto: Arhiv Anite Zelić

Anita Zelić je pred dvema letoma diplomirala na ljubljanski Fakulteti za socialno delo z diplomsko nalogo na temo fototerapije in fotografije kot umetnostnega izraznega sredstva v kontekstu psihosocialne pomoči. Svoje znanje s tega področja nenehno nadgrajuje in študij nadaljuje na magistrskem programu Pomoč z umetnostjo na ljubljanski Pedagoški fakulteti.

Umetnostna terapija

“Področje mojega delovanja je fototerapija kot oblika umetnostne terapije, kjer v procesu psihosocialne pomoči fotografijo uporabljamo kot ustvarjalno tehniko. Njen cilj pa ni dovršena umetniška stvaritev, ampak osebnostna integracija in samoraziskovanje,” pojasni 29-letnica, ki je pred dvema letoma v slovenski prostor prispevala prvo literaturo in raziskavo s področja tehnik fototerapij z osebami, ki imajo težave z duševnim zdravjem. “V tujini poznajo terapevtsko delo s pomočjo fotografije že več kot 30 let. Zlasti v Kanadi, kjer imajo tudi center za fototerapijo. Za svojo raziskavo sem predelala vso tujo strokovno literaturo na to temo in se seznanila z dobrimi praksami tovrstnega terapevtskega dela v tujini ter ga poizkusila tudi v praksi v novogoriški enoti Ozara Slovenije. To je bil prvi projekt fototerapije z ljudmi s težavami v duševnem zdravju v Sloveniji,” pravi Anita in dodaja, da se je za to delovno področje odločila iz enostavnega razloga, saj je ugotovila, da je fotografija zelo močan izrazni medij, ki po njenem mnenju še ni pridobil prave veljave znotraj področja umetnostne terapije. Vpisala se je tudi na višješolski študijski program fotografije na sežanski višji strokovni šoli in tako združila znanje socialnega dela s fotografijo.

Ozavestiti misli

Svoje znanje in ugotovitve najraje uporablja v praksi. Že tretje šolsko leto ob podpori Ustanove Silvana Furlana izvaja fototerapijo z otroki s posebnimi potrebami na Osnovni šoli Kozara Nova Gorica. “Fototerapija z otroki s posebnimi potrebami izhaja iz prepričanja, da fotografija kot umetnostni izrazni medij spodbuja simbolično in metaforično komunikacijo, zaradi česar ni potrebno, da je otrok spreten v besednem izražanju, da bi lahko opisal svojo realnost,” je ilustrativna. “S tem, ko otroku damo vrednost in možnost, da ta svet predstavi na svoj način, pripomoremo k temu, da razišče svoje vrline, svoja čustva in misli ter jih ozavesti.”

Obenem kot prostovoljka obiskuje tudi mladostnike s težko stopnjo cerebralne paralize na oddelku za invalidno mladino v Stari Gori, kjer že drugo leto vključuje tudi tehnike fototerapije znotraj prostočasnih dejavnosti. Na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici vodi foto ustvarjalnico, v sklopu katere osrednjo pozornost namenjajo raziskovanju samopodobe učencev.

Anita svoje znanje širi tudi s številnimi gostujočimi predavanji na različnih ustanovah, šolah in fakultetah.

Zavod za fotografsko terapijo

S sodelavcema Matejem Peljhanom in Juretom Kravanjo, ki sta fototerapijo uvedla v zavodu za usposabljanje invalidne mladine CIRIUS v Kamniku, vodi in razvija Zavod za fotografsko terapijo, katerega osnovna vizija je, da bi fototerapija v Sloveniji dobila svojo teoretično in praktično veljavo ter da bi jo s pomočjo novih strokovnih sodelavcev lahko omogočili širokemu spektru ranljivih skupin kot priložnost in pomoč za zmanjševanje težav, kompenzacijo primanjkljajev, razvoj potencialov in konstruktivne ustvarjalnosti ter posledično višjo kvaliteto življenja.

Kot pionirje fototerapije v Sloveniji so jih nedavno povabili na svetovno konferenco fototerapije in terapevtske fotografije Perugia Social Photo Fest, kjer so predstavili svoje delo.

Zgodba v ozadju

“Fototerapija seže na področje razvijanja kognitivnih, socialnih in čustvenih spretnosti. Tu ni pomembna fotografija sama po sebi, ampak zgodba, ki jo fotografija nosi v ozadju,” razloži. “Današnji otroci in mladostniki so čustveno zelo oškodovani, nesamozavestni, apatični, med njimi se čuti tekmovalnost, imajo polno znanja, a ga ne znajo uporabiti. Pri otrocih s posebnimi potrebami so tovrstni čustveni in drugi primanjkljaji še toliko bolj izraziti. Zato skušamo te otroke razumeti in jim prisluhniti ter začutiti, kako oni vidijo in doživljajo ta svet.” Anita dodaja, da je fototerapija izjemna metoda za razvijanje konstruktivne ustvarjalnosti ter za rehabilitacijo primanjkljajev. “S fototerapijo se lahko uporabnikom približamo z druge perspektive, izven diagnoz, ki so nemalokrat omejujoče in jih skušamo preseči ter skupaj poiskati posameznikove vire moči.”

V zavodu so tako razvili sprožilce in stojala, ki jih lahko pri fototerapiji uporabljajo tudi gibalno ovirane osebe. Fotoaparate, ki jih pri tem uporabljajo, nabavijo tudi s pomočjo donatorskih sredstev. Med njimi so enostavni in bolj kakovostni digitalni fotoaparati.

Moč fotografije

“Na naših srečanjih, delavnicah in terapijah nastane veliko fotografij. Najprej opravimo njihov ožji izbor, nato jih natisnemo, razprostremo po mizi ali si jih ogledamo na računalniku ter se začnemo o njih pogovarjali,” opisuje Anita svoje delo, ki jo vsakodnevno bogati in osrečuje. “Preko teh pogovorov spoznavamo posameznikove interpretacije fotografij, izražamo čustva, odkrivamo same sebe in svet okoli nas. Predvsem pa smo pri tem del vseživljenjskega učenja.” Anita poudarja, da je fototerapija za osebe s posebnimi potrebami posebnega pomena, saj je mnogim od njih fotografija eno redkih področij udejstvovanja, kamor se vključujejo popolnoma enakovredno kot vsi ostali. Skozi fotografijo lažje doživijo uspeh in potrditev ter si izboljšajo samopodobo in občutek lastne vrednosti. Obenem je zanje fotografija idealen način izražanja, s katerim ponazorijo svoje veselje, jezo, žalost, osamljenost, uspeh, potek dneva ... “Vsak dan znova preko izdelkov mojih učencev ugotavljam moč fotografije, ki prinaša misli in čustva tiste osebe, ki je pritisnila na sprožilec. Pri tem spoznam njihov pogled na svet in različne oblike njihovih čutenj. Predvsem pa se o(b) tem veliko pogovarjamo,” pravi bodoča umetnostna terapevtka.

“Čustva” na ogled

Da bi čim širši krog ljudi spoznal, kaj fototerapija pravzaprav je in kaj v sklopu tega terapevtskega dela nastaja, izdelke uporabnikov večkrat postavijo na ogled na številnih razstavah v regiji in se udeležujejo različnih tekmovanj ter natečajev.

Decembra so postavili fotografsko razstavo del učencev Osnovne šole Kozara z naslovom Drevo življenja v Mizarskem muzeju v Solkanu. “To je bila slikovita skupinska razstava štirih učencev, ki skozi otroške oči prikazuje drevo kot prispodobo življenja, ter les kot njegovo bistvo in vitalno tkivo, ki mu s svojo obnovljivostjo zagotavlja večno mladost,” je pojasnila njihova mentorica Anita Zelić.

Nagrada: Ženska cvetja

Sredi decembra je Anita v gledališču Verdi v Gorici prejela nagrado Ženska cvetja v kategoriji žensk do 35 let, ki so prepoznavne oziroma uveljavljene in inovativne na svojem področju. Podelitev nagrad organizira združenje Scuola fioristi del Friuli Venezia Giulia iz Škocjana ob Soči. “Zame je to velika čas in poklon ter potrditev, da sem na področju fototerapije že nekaj dosegla. Prvič pa so ta natečaj razširili na mednarodno raven in ga razpisali tudi za mlade,” je bila navdušena.

Drugačnost nas bogati

Anitino terapevtsko delo s pomočjo fotografije cenijo tudi na Mestni občini Nova Gorica, kjer so se letos odločili za prav posebna protokolarna darila. Izbrali so koledar s fotografijami vrtnic, ki so ga oblikovali otroci s posebnimi potrebami Osnovne šole Kozara v okviru krožka fototerapije. Kot pravi Anita, je bilo zanimivo, da je prav vrtnica motiv, v kateri so otroci prepoznali spekter različnih čustvenih stanj. Iz fotografij vrtnic sedmih učencev, so sestavili eno veliko vrtnico, ki z vsakim naslednjim mesecem dobiva novo podobo. “Ta prikazuje, kako je vsak človek sestavljen iz različnih plasti, kako je vsaka naša plast barvita in kako skozi te plasti preidemo do lastnega bistva. Drugačnost nas bogati in tudi ta koledar je drugačen, poseben,” pravi Anita Zelić.

Anitino poslanstvo na področju fototerapije se je na Goriškem že dodobra usidralo, njene misli pa so usmerjene tudi čez meje naše regije. S somišljeniki iščejo načine, kako tovrstno obliko terapevtskega dela vključiti v različne inštitucije in zavode, saj je fototerapija za uporabnike mnogo več kot le fotografiranje. V domačem okolju pa si želi vzpostaviti center za vseživljenjsko učenje, kjer bi ljudem na enem mestu ponujali različne oblike sodobnih terapevtskih pristopov in dela.

ANA CUKIJATI


Najbolj brano