“Evergreen meseca decembra”

Glasbene razglednice, polne snega, kraguljčkov ter rdečega in zelenega okrasja, so vsepovsod okrog nas že dober mesec. Železni božično-novoletni repertoar nekaterim riše praznično vzdušje, drugi ob njem dvigajo obrvi. Zadnjih 43 let se staro leto ne prekucne v novega brez Silvestrskega poljuba. Alfija Nipiča, ki je melodiji Jožeta Privška in besedam Dušana Velkavrha dal glas, je predsednik države pred dnevi odlikoval z redom za zasluge.

Zgodba o Silvestrskem poljubu ni imela kakšnih posebnih porodnih krčev: 8. decembra leta 1971 jo je Alfi Nipič s Plesnim orkestrom RTV Ljubljana posnel za silvestrsko oddajo. Pravi, da je bil nekoliko presenečen, saj je pričakoval veselo, živahno melodijo, takšno, priložnosti primerno. “Note in besedilo so mi poslali par dni pred snemanjem, in ko sem videl, da je to takšna, malce bolj čustvena pesem, sem jo skušal tudi tako zapeti,” se spominja. Posneli so jo hitro, v enem zamahu, brez ponavljanja. “Takrat ni bilo tehničnih možnosti, da bi ponavljali. In ko me je Privšek poklical, naj pridem k njemu, sem bil prepričan, da je šlo kaj narobe. Pa je rekel, da greva na kavo. Takrat sem bil 'ziher', da to ne pomeni nič dobrega. Pa mi je povedal, da sem zapel tako, kot si je zamislil.” Alfiju se je odvalil kamen od srca, niti približno pa si ni mislil, da je, kot pove med smehom, posnel evergreen meseca decembra. Oziroma vseh slovenskih decembrov od takrat dalje.

Besedilo - Dušan Velkavrh ga je napisal z mislijo na dekle, ki mu je bilo pri srcu, a jo je lahko poljubil le, ko ji je voščil za novo leto -, in glasbena obleka Jožeta Privška, sta postala hit že ko so poslušalci prvič slišali Silvestrski poljub. “Spomnim se, da se je ta skladba že takoj po prvem predvajanju povzpela na prvo mesto lestvice najbolj zaželenih in poslušanih. Tudi sam sem jo takoj vzljubil in nekoliko priredil besedilo, da sem jo lahko prepeval vse leto, ne samo za silvestra,” pripoveduje pevec, ki je svojo poklicno pevsko pot začel 5. decembra leta 1962 v Kopru: “Prej sem prepeval na različnih mladinskih plesih, tudi na Radiu Ljubljana, a za začetek svoje poklicne poti štejem nastop v koprskem hotelu Triglav.” Z zasedbo iz Maribora so jih angažirali za vse decembrske večere v tistem letu, na repertoarju pa so imeli predvsem veliko sanremskih uspešnic. “Tisti, ki smo se takrat ukvarjali z glasbo, smo zavzeto spremljali Sanremo ter se tudi hitro naučili vsaj prvih treh skladb, ki so bile v ospredju na posameznem festivalu.”

In čeprav za pevca ni najbolj hvaležno, da za vse življenje, (p)ostane ena pesem, Alfi Nipič s tem nima težav. “Ljudje so tisti, ki odločijo, katera pesem bo živela in katera bo prezrta. Imel sem srečo, da sem v svoji karieri zapel kar nekaj pesmi, ki so jih potem za mano vzklikali po ulici. V začetku sem bil 'Veseli Štajerc' - po tistem, ko sem leta 1970 s skupino Slavija 5 zmagal na festivalu Vesela jesen, so za mano vzklikali “v toti presneti, taratata ...” Potem je prišlo obdobje Avsenikov, ko sem bil 'Slovenija, od kod lepote tvoje.' Potem sem imel še 'štemplja' 'Ostal bom muzikant' in 'Hej, Alfi zapoj'. No, ves čas, skozi vsa ta svoja glasbena obdobja pa sem bil tudi ' Ko pride polnoč ...'. In ne, nič se ne pritožujem, nasprotno. To se mi zdi lepo,” pravi.

Ničkolikokrat se mu je zgodilo, da so ga pocukali za rokav in mu povedali, da je Silvestrski poljub nekaj posebnega. “Največkrat mi rečejo, da jih spominja na prijatelje, na prijetne občutke med najdražjimi. Verjetno tudi to, da v ljudeh uspe vzbuditi prijetne spomine, tej pesmi pomaga, da je še kar sveža in zelena ter da se ob njej družijo različne generacije,” razmišlja pevec, ki ni nikoli preštel, koliko “najdaljših noči v letu” je na odru preživel s Silvestrskim poljubom. Prepeval ga bo tudi letos: “V svoji 52-letni glasbeni karieri bom tokrat prvič prepeval v središču Ljubljane, na prostem, pred Magistratom. Proti temu, da bom moral to pesem ta večer verjetno zapeti večkrat, ne le enkrat, nimam nič. Upam le, da nas bo sneg, ki ga napovedujejo, zaobšel.”

Posebnih želja ob novem letu zase nima. Želi si le, da bi mu zdravje in glas služila še naprej. “Živim na Štajerskem in ena od mojih želja je, da bi ljudem, ki v mojih krajih - na Štajerskem in v Prekmurju - živijo vse slabše in vse bolj brezihodno, zasvetila vsaj majhna lučka. In jim dala malce upanja v boljše čase. Vse več je tistih, ki so prikrajšani za najbolj osnovne stvari, za človeka vredno dostojno življenje, in zato si želim, da bi bilo leto, ki prihaja, prizanesljivo in prijazno predvsem do njih.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---