“Bil sem mrtev. Zdaj živim.”

Dobili smo se ob izviru Vipave. Prav tam, kjer si je kot mulc prvič prižgal cigareto. Tedaj se mu seveda še sanjalo ni, da si je s prvim dimom začel tlakovati pot v pekel odvisnosti. “Od navadne cigarete do jointa je za ljudi, ki se iščejo, kratek korak; z mehkih drog na trde pa še krajši,” opozarja danes 48-letni Simon Popović, ki je svoj boj z odvisnostjo in razloge, zakaj je pri 25. letih sploh poskusil heroin, ob pomoči svoje sestre Helene opisal v knjigi Narkoman nikoli.

“Bil sem mrtev,” svojo pripoved začenja Simon Popović. “Ne klinično mrtev,” brž pojasni. “Bil sem živ mrtvec, zombi pod taktirko heroina, hodeče telo s praznimi, steklenimi očmi, ki se zjutraj odprejo v še en temačen dan brez barv in smisla.” A življenje mu je ponudilo še eno priložnost, za kar je neizmerno hvaležen. Odšel je v komuno in se po dobrih šestih letih vrnil domov. Ozdravljen. In trdno odločen, da je z drogo in alkoholom zaključil za vselej. “Od svoje prihodnosti ne pričakujem preveč. Želim si mirno, skromno življenje. Nebesa lahko počakajo, pekel mi je že znan, zato mu pravim: ne, hvala.”

Jaz narkoman? Nikoli!

“Nikoli si nisem mislil, da bom postal narkoman,” med srebanjem kave pove Simon Popović. Videti je dobro. Gostobeseden, iskren sogovornik, ki mu človek tako, na prvi pogled, nikakor ne bi pripisal, da je sploh kdaj imel opravka z drogo. Ali z alkoholom. Ali z igrami na srečo. “Ah, vsega je bilo,” zamahne z roko. “A če se človek odloči, lahko premaga vse. Niti kadim ne več,” se nasmehne. Sestra Helena Kobal, ki ga spremlja pri pogovoru, ga nežno pogleda. Koliko ljubezni je v tem pogledu!

Tako kot večina mladostnikov je tudi sam prebral knjigo Mi otroci s postaje Zoo; a tisti “otroci” so se mu - tako kot halucinacije iz knjige Peklenske pomaranče - zdeli svetlobna leta daleč od njegovega domačega kraja. “Jaz narkoman? Ma nikoli, sem tedaj sklenil. Nisem pa si priznal, da sem s kajenjem, občasnim pitjem alkohola in tu in tam s kakšnim dimom marihuane že stopil v živi pesek odvisnosti.”

Prvo cigareto si je, tako, bolj za hec, prižgal že v drugem razredu osnovne šole, redno pa je začel kaditi s 16. leti. “Sprva ti cigareta služi kot nekakšna vstopnica v družbo tistih, ki so nekaj 'več', ki so 'kul', ki niso mamini sinčki, kmalu pa postaneš odvisen od nikotina in komaj čakaš, da boš lahko naredil nekaj dimov. Cigaretam se nato na zabavah pridruži še alkohol, in povsem 'spontano' nastopi trenutek, ko ti nekdo ponudi joint. Travo, marihuano. Nič posebnega, malo se bomo smejali, in bo, si misliš. In se prepričuješ: popolnoma mehka droga, celo zdravilna, ne zasvoji te, le sprosti ... Nobene nevarnosti torej ni. Legalizirati bi jo morali. Kakšna zmota! Danes vem - ko prvič poskusiš travo, si že zabil prvi žebelj v krsto, premaknil si mejo dopustne sprejemljivosti k še večjemu zlu.”

A kaj, ko je želja po odkrivanju neke globlje resničnosti močnejša. “Odraščaš. Poslušaš rock, heavy metal, punk ... Vse je tako mikavno in kar kliče po raziskovanju. Misliš, da boš s pomočjo droge odkril nekaj, kar ni še nihče pred tabo. Zmota. Popolna zmota! V drogi ni nobene nove resničnosti, nikakršnega spoznanja. Edino spoznanje čez čas je, da si popolna budala.”

Najprej nebesa, potem pekel

“Vedel sem, kaj je to heroin. Vedel sem, kaj ta droga naredi iz človeka. Poznal sem fanta, ki mi je večkrat ponujal heroin, pa sem mu rekel, halo, saj vidim, kakšen si, pa saj nisem mona, da bom šel v to! A sem kljub temu šel ...” Star je bil 25 let, ko je prvič poskusil heroin. Bil je, kot sam pravi, že “star osel” za take neumnosti, a je kljub vsemu poskusil. “Žena je bila noseča s prvim otrokom, jaz pa sem - naivnež - verjel besedi 'prijatelja', da mi že ne more škoditi, če samo enkrat poskusim; sploh, če si heroina ne vbrizgam v žilo, ampak ga 'samo' vdihnem skozi nos ... Daj, poskusi, boš videl, takoj se boš bolje počutil, me je prepričeval. Res sem potreboval nekaj, da me dvigne. Da bom boljše volje. In sem povlekel tisto črtico. Ker me je zanimalo, kako je. Sedaj vem, da tisti fant ni bil moj prijatelj. Kajti prijatelj ti nikoli ne bi ponudil droge. Nikoli te ne bi zapeljal v smrt,” opozarja Simon.

Bila je ljubezen na prvi pogled. “Ko sem prvič vdihnil heroin, sem občutil vrhunski mir. Celo telo in um je je preplavila ljubezen, občutil sem neverjetno moč, otresel sem se vseh skrbi. Zdelo se mi je, da sem sicer na istem planetu, a v neki novi, neznani, nadvse prijetni dimenziji. Točno sem vedel, da je 'to to' in da bom ta občutek še iskal,” se prve izkušnje s heroinom spominja Simon. “Naj to ne zveni kot reklama, a želim, da bi ljudje razumeli, kakšna prevara je droga. Najprej imaš občutek, kot da si v nebesih. In to v nebesih na zemlji. Kaj kmalu pa nebesa zamenja pekel,” resno doda. “Heroin te zasvoji takoj. Odvisnik postaneš že od prvega trenutka. Ni več poti nazaj,” opozarja.

Čeprav si heroina nikoli ni vbrizgaval z iglo, niti ga ni jemal vsak dan, saj za to sploh ni imel možnosti, je bil z njim popolnoma zasvojen. Postal je druga oseba. Nezainteresiran, neodgovoren, brez ciljev. Vse svoje misli je osredotočil v to, kdaj bo lahko spet vdihnil čudežni prah in se počutil kot v nebesih. Vse ostalo - družina, otroci, služba, prijatelji ... vse je postalo drugorazredno; postal je suženj svojega belega gospodarja. Samemu sebi je lagal, da ni narkoman, saj si heroina ne vbrizgava. In tako kot ostali odvisniki se je slepil, da lahko neha, kadar želi. “Bil sem prepričan, da bom lahko brez težav eksperimentiral. Ooo, kakšna zmota! Odločitev ni več v tvojih rokah. Heroin te kot elastika vleče nazaj k sebi in ti se mu znova in znova prepuščaš. Srce in duša te vlečeta nazaj k ljubezni, ki to seveda ni.”

Obdobja, ko se je z odmerkom mamila počutil dobro, so postajala čedalje krajša. Kot pravi, se je počutil kot osamljeni pes, ki ga je gospodar najprej ljubeče pritegnil k sebi in ga navadil nase, potem pa brezčutno nagnal v temno noč.

Rešitev obstaja!

Želel se je otresti odvisnosti, a je vselej podlegel skušnjavi. “Nisem se mogel soočiti z resničnostjo, ki sem jo pustil v razsulu,” pojasni. Na odvisnost od heroina so se lepile še druge odvisnosti: alkohol, tablete, igre na srečo ... “Ko ni bilo drugega, sem popil celo kolonjsko vodo, saj je vsebovala alkohol, po katerem sem hlepel,” pove.

Od prvega srečanja s heroinom do popolnega zloma je minilo dolgih deset let. V tem času je zapravil družino - ženo in dva otroka, tedaj osemletno hčerko in leto mlajšega sina -, na koncu pa še službo in dom.

“Bil sem povsem na tleh, nisem več želel živeti. Vedel sem, da moram nekaj spremeniti, da tako enostavno ne gre več.” Takrat se je spomnil na letak, ki ga je nekega dne uzrl v metadonski ambulanti v Novi Gorici in ga skrbno shranil. Šlo je za letak Reto centra iz Zagreba, to je komune za brezplačno zdravljenje odvisnosti. “Čeprav sem imel od vseh substanc že povsem 'skisane' možgane, sem v pričevanju nekdanjega odvisnika, zapisanem na tistem letaku, uzrl rešilno bilko. Razmišljal sem: Simon, nimaš kaj izgubiti. Izgubil si že vse! Pokliči na to številko. Veste, zdravniki, terapevti, psihologi, psihiatri ... njihova pomoč je še kako dobrodošla, a za narkomana, nad katerim prej ali slej obupajo vsi, je 'pika na i' izjava nekdanjega odvisnika, da rešitev obstaja, da obstaja izhod.”

Dva tedna pred svojim 35. rojstnim dnevom je res poklical v Zagreb. “Ta klic je bil najpomembnejša odločitev, ki sem jo kdajkoli sprejel,” ponosno pove Simon. In začela se je njegova šestletna pot v svet brez odvisnosti. Pot, na kateri sta bila črna kava s kofeinom in pravi čaj edini dopustni poživili. “Bivanje v komuni je polno omejitev, ki pa so za zasvojenca nujne in edine, ki ga lahko spravijo na pravo pot. Marsikdo zato težko zdrži,” pojasnjuje. On je. Po sedmih letih, kar se je vrnil iz komune, živi umirjeno življenje. Zadovoljen je, da ima službo in da je z otrokoma uspel vzpostaviti lep odnos.

Še eno darilo - knjiga

In kot da bi življenje ne bilo dovolj radodarno že s tem, ko mu je ponudilo še eno priložnost, ga je presenetilo še z enim darilom: David Nabergoj, direktor ajdovskega Mlinotesta, v katerem je Simon zaposlen, mu je predlagal, naj svojo pot iz krempljev odvisnosti zapiše v knjigi, podjetje pa bo omogočilo izdajo. “Rekel mi je: 'Simon, tvoja zgodba bi zagotovo lahko pomagala komu, ki je v podobni situaciji, v kakršni si sam bil.' Mogoče pa res, sem pomisli na poti domov. Kdor se droge še ni dotaknil, bo sprevidel, kakšna neumnost bi to bila. Nekdo, ki je zasvojen, bo zaznal možnost rešitve v komuni. Starši odvisnikov se bodo malce potolažili, če bodo vedeli, da nad vso bedo lahko še kdaj posije sonce, sem razmišljal. Nemudoma sem poklical sestro Heleno, ki je bila takoj za to, da mi pomaga pri pisanju knjige,” navdušeno pripoveduje Simon. “Bil sem mrtev. Sedaj živim. Bogu hvala,” je presrečen.

PETRA VIDRIH

---