Nalivanje čistega vina v zdravstvu

2. Zdravniki v javnem zdravstvu imajo določene privilegije: osebne odgovornosti za storjene napake ne poznajo, zavarovanje odgovornosti jim plačuje javni zavod, tudi odškodnine gredo iz skupne vreče, služba je redna, plače tudi. Če jim je visoka plača edini ali glavni motiv za opravljanje svojega poslanstva, potem niso verjeli v Hipokratovo zaprisego in se morajo odločiti, da svoje materialne zahteve zadovoljijo v lastni zasebni kliniki ali ordinaciji, v katero bodo vložili lastna sredstva. Kakršna koli uporaba javnih prostorov in aparatur, od katerih smo mnoge kupili državljani z donacijami in dobrodelnimi akcijami, je absolutno mimo.

3. Kakršno koli parcialno reševanje težav v zdravstvu je strel v prazno. Zdravstveni sistem bo uspešen od odličnem timskem delu bolničarjev, medicinskih sester, zdravnikov, zalednih služb bolnišnice. Dvig plač samo eni od sestavnih komponent, bo povzročilo izbruh nezadovoljstva nekje drugje. Zelo neokusno pa je, da za višje plače stavka kategorija, ki ima z naskokom najvišje plače v javnem sektorju. Med 1000 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci v tej državi je več kot 80 odstotkov zdravnikov!

4. Nesprejemljivo je, da lahko zdravniki delajo v javnem zavodu in zasebni praksi popoldne. Bi bilo sprejemljivo, da davčna inšpektorica ob sobotah postane davčna svetovalka za zasebna podjetja? Najbrž ne. Zato me žalosti sprenevedanje zdravnikov, ki se jim to zdi samoumevno in sprejemljivo. Še več, od uradnega delodajalca želijo dodatek za primer, če jih bo preveč “izčrpal” in potem popoldne ne bodo uspešni kot zasebniki!!! Nezaslišano. Vsak zaposleni bi se moral zavedati, da lastnik podjetja z njim kuje lasten dobiček - zaposleni pa za svoje delom dobi plačo. “Dobiček” v javnem sektorju se kaže v odlični in strokovni storitvi, popolni predanosti delu vseh osem ur in iskanje najboljših rešitev za pacienta, zavračanje provizij s strani dobaviteljev. Vsekakor sem ne sodi razmišljanje o popoldanskem delu v zasebni praksi.

5. Uporabniki želimo učinkovit sistem javnega zdravstva. Brez provizij, brez neživljenjskih čakalnih vrst. Prepričana sem, da zdravnik kljub dvakrat večji plači ne bo uspel pregledati nič več pacientov kot jih danes. Odprava čakalnih vrst se torej lahko zgodi le, če bo delalo več zdravnikov. Rešitev te težave je v tem, da zaposlimo več zdravnikov in ne povišujemo plač obstoječim zaposlenim zdravnikom v javnem sektorju. Predvsem pa potrebujemo nekoga, ki si bo upal zdravnikom reči, da si ta država lahko privošči samo “take” plače. In komur to ne zadošča, ima širni svet, ki bo njegove strokovne sposobnosti znal realno ovrednotiti.

6. V vsakem javnem sistemu/branži/stroki bi lahko našli med 10 in 15 odstotkov ljudi z izobrazbo, ki pa so “opravilno nesposobni”. Imajo diplomo, a pač niso dobri v svojem poklicu. Najbrž tudi vsi zdravniki niso “oh in sploh”. Mediji so odkrili veliko anomalij v zdravstvu. So zdravniki kdaj konkretno pometli pred svojim pragom? Na prste ene roke lahko preštejemo ostra ukrepanja Zdravniške zbornice v primerih, ko je vsem jasno, da je šlo za strokovne napake.

Draga ministrica! Prepričana sem, da boste v zdravstveni vreči, ki je težka skoraj 3,5 milijarde evrov, uspeli najti prihrankov za pet odstotkov te vsote. To nanese 175 milijonov evrov!! Ste tega sposobni?

Dragi zdravniki! Če delate v javni bolnišnici, potem se sprijaznite s tem, da vas za vaše delo ta država lahko plača “toliko”. Menite, da ste vredni več? Živimo v tržnem gospodarstvu, kjer velja pravilo “only sky is the limit” (samo nebo je lahko meja). Bogatejše države so lahko vaša priložnost.

Tudi sama vem, koliko zaslužijo moji stanovski kolegi v Italiji ali Franciji. Nekaj desetkrat več kot jaz. Kljub temu vsako svojo stranko pričakam z nasmehom in ji namenim več kot v povprečju sedem minut svojega časa.

POLKA BOŠKOVIČ, Koper


Pišite nam


Najbolj brano