Nadzor civilne iniciative
V petkovih Odmevih sem slišal g. Stanka Štrajna, že člana prve uprave Družbe za avtoceste, zagotovo torej poznavalca prometne politike pri nas in širše, kako je kot predstavnik novoustanovljenega Sveta za civilni nadzor nad realizacijo desetletja klicanega 2. železniškega tira med Koprom in Divačo javnost seznanil z ocenami te civilne iniciative o domnevni prenapihnjenosti s strani ministrstva za infrastrukturo izračunane vrednosti projekta. Spomnimo, da bi po mnenju ministra Gašperšiča in sodelavcev investicija presegala milijardo evrov. Veliko preveč, pravijo Štrajn & company, ki ugovarjajo zlasti vrednotenju predorov, ki bi naj bili najmanj še enkrat dražji od predorov, ki so bili izkopani na enakem terenu in na podobni trasi za potrebe avtoceste. Kako je lahko predor za železnico, veliko manjšega volumna od avtocestnega, dražji?
Sam se na te reči ne spoznam najbolje, a vem, da so bili izkopi za prehod tirov vselej enostavnejši in cenejši, ker so veliko manjši, ne glede na predvidene hitrosti vlakovnih kompozicij, tako da me opozorila civilnih nadzornikov prepričajo. Toda bega me to, da med kritiki vladnega pristopa k projektu 2. tira najdem “civilne strokovnjake”, ki so imeli svoj čas že roke nad tem in celo moč, da bi ga pognali z mrtve točke, če že ne kar realizirali vsaj v začetni fazi.
Ekonomist dr. Jože P. Damijan je bil minister za razvoj v prvi Janševi vladi, leta 2006, znan predvsem po hitrem odstopu ... Le tri mesece je zdržal. A z njegove strani nisem takrat slišal niti ene same spodbudne ali pametne o 2. tiru, kako se ga lotiti, s kakšno organizacijo, s kakšno dinamiko in načinom financiranja. Pa se je o tej povezavi govorilo in pisalo že dobrih 15 let.
Še bolj pa mi dvome v iskrenost prizadevanj in v utemeljenost podanih kritik vzbuja moj bivši strankarski kolega, sicer priznani strokovnjak za pomorsko pravo ter osnovni avtor pomorskega zakonika, dr. Marko Pavliha, ki je bil z Antonom Ropom na čelu vlade, leta 2004, celo minister za promet, torej prvi poklican, da bi splavil projekt 2. tira. Res da je bil v funkciji ministra le osem mesecev, a dovolj časa, da bi v njegovem resorju postoril vse to, kar se sedaj očita, da ni postorjeno ali je postorjeno slabo v Cerarjevi vladi.
No, v tej civilni iniciativi najdemo še bivšega ministra za gospodarstvo v Demosovi vladi, dr. Jožeta Mencingerja, in pa Emila Milana Pintarja, ki je bil le premier v senčni vladi ZLSD-ja, dolga, dolga leta nazaj, ko so bile v vladnih agendah povsem druge prioritete, tako da njima ne gre obešati kakšne velike odgovornosti zaradi nerealiziranega v zvezi z omenjenim projektom.
Ne glede na povedano pa naj sedanji pristojni minister resno prisluhne opozorilom teh gospodov, zlasti ker niso edina in se delno prekrivajo s tistimi s strani odgovornih v Luki Koper in na Slovenskih železnicah.
Ne vem, ali dr. Pavlihi verjeti, ko pravi, da je podjetje 2TDK, ki ga je vlada ustanovila, deklarirano z namenom, da bi pognal in vodil projekt 2. tira, v resnici le “zavesa, za katero bi, skrito pred javnostjo, prodali Luko Koper in Tovorni promet Slovenskih Železnic tujemu kapitalu oziroma da gre za sumljive posle, katerih namen je zlasti astronomski zaslužek posameznikov” ... Obtožba je kar huda in terja takojšen odziv vlade - in ne vem, ali verjeti Štrajnu in Mencingerju, da je tir možno zgraditi brez javno-zasebnega partnerstva in tujih vložkov oziroma le z lastnimi, domačimi viri iz proračuna, evropskimi sredstvi in posojili, ne da bi prizadeli vzdržnost javne blagajne, soglašam pa vsekakor s pozivom Emila Milana Pintarja, da naj se stori vse, da se z 2. tirom ne ponovi situacija, povezana z gradnjo Teš 6!
Ministru Gašperšiču je treba vsekakor priznati, da je, kljub začetnemu javno izpričanemu dvomu o smiselnosti 2. tira in vrsti nerodnih izjav v zvezi z njim, vendarle prvi minister, ki je resneje zagrizel v to kislo jabolko in storil nekaj korakov, s katerih ni več poti nazaj. AURELIO JURI, Koper