Matere Terezije ne bo na javnem prostoru
Pisma bralcev
27. 10. 2016, 16.35
, posodobljeno: 03. 11. 2017, 15.19
Prepričan sem, da bi bilo zelo dobro, če bi si tudi v Sloveniji pri pogostejšem spominjanju na mater Terezijo in podobne osebe vsi dovolj pogosto izprašali vest, koliko so naša dejanja podobna njenim oziroma njihovim.
Še posebno bi to prišlo prav tistim, ki velikokrat brezčutno odločajo o vsem, kar zadeva preproste ljudi. Pri tem mislim tudi na tiste, ki med drugim kar sami odločajo o postavljanju javnih spomenikov. Od tu dalje bom odmislil bistvo in kakovost sporočilnosti javnih spomenikov. S preprostimi očmi bom poskušal oceniti tudi njihovo umetniško vrednost na splošno ter se trudil omenjenega laično in upam, da tudi večinsko, primerjati z drugimi.
Ta spomenik je v bronu, zato me niti sedanja niti kasnejša barva ne smeta motiti. Tako je pač pri vseh spomenikih iz brona. Pomembno in dovolj dobro se mi zdi predvsem to, da se mi je že pri prvem pogledu na fotografijo v PN zelo hitro priklicala v spomin celostna (tudi duhovna) podoba osebe, ki naj jo spomenik predstavlja. In to kljub temu, da je bil ležeči in delno s folijo oviti spomenik posnet iz precej neugodne strani.
Če pa ga primerjam z drugimi, ne morem mimo dvoma o dostojni dobronamernosti umetniškega izražanja nekaterih spomenikov na javnih krajih v Solkanu in v Novi Gorici. Spomenika v Solkanu in tisti v tlaku ob Kidričevi ulici pred občinsko stavbo me motita predvsem iz varnostnih razlogov. Zaradi nestrokovne izvedbe meče prvi na glavnem solkanskem trgu vodo na cesto in zato v dneh, ko zmrzuje in bi se pojavile čudovite ledene tvorbe, vodomet ne sme delovati. Drugemu pa se moram predvsem v deževnem vremenu na široko izogniti. Bojim se namreč, da mi zdrsne in da potem treščim vanj z glavo. Prav zato in še zaradi česa drugega ga raje prezrem in hitim dalje.
Povsem drugače se počutim pri pogledu na spomenik ob Erjavčevi ulici, ki je preveč očitno drugačen od drugih. Kar zgrozim se in takoj umaknem pogled. Če vam je kaj do tega, si v ozkem parku na njeni severni strani med KS in stadionom oglejte to, res izjemno “umetniško” delo! Umetniku je treba priznati, da nas pogled na njegovo stvaritev zagotovo ne pusti ravnodušnih. Skoraj bi si upal reči, da je ta spomenik nekakšno zelo domiselno “skrpucalo” z neštetimi čudno razraščenimi človeškimi glavami, ki bi kje drugje prišlo verjetno do izredno pomembnega izraza. Na javni prostor, kjer se vsem mimoidočim tako grobo vsiljuje, pa po mojem globokem prepričanju gotovo ne sodi.
Ampak ljudje smo si pač različni in se moramo prav zaradi tega med seboj čim bolj spravljivo sporazumevati ter svoj prav vedno ustrezno in pravočasno dokazovati.
DANIJEL MAGAJNE, Solkan