Križarska vojska nad staroverne Kobaridce leta 1331

Kot izvemo iz zapisov v Tolminskem urbarju 45 let po križarski vojski, je imel tedaj, v 14. stoletju, Kobarid približno 200 prebivalcev. Vendar je bil že sedež cerkvene fare, imel je svojega vikarja, bil je blizu Čedada ob pomembni cesti čez Predel. Kobariška je skupaj z Bovško in ožjo Tolminsko spadala pod širšo Tolminsko in imela skupnega zemljiškega gospoda v Rožaškem samostanu. Duhovno oblast nad deželo je imel čedajski naddiakon, član kapitlja, ki jo je že v 12. stoletju prejel od Oglejskega patriarha in je odgovarjal za krščanstvo Tolminske. Cerkvena oblast je pobirala desetino, ki jo je priznavala tudi posvetna oblast.

Kobariško so naseljevali v trdno skupnost povezani pastirji drobnice. Imeli so skupne pašnike v dolini, v planinah na Kuku, Matajurju in na Stolu. Skupnost pašnikov, ki je bila srenjska last s srenjskim županom, je bila temelj skupnosti. Obdelovali so tudi zemljo, senožeti za zimsko krmo in nekaj njiv. Iz roda v rod so brez večjih sprememb pastirji z družinami živeli in pasli po starih izročilih, ki so jih utemeljili že predniki slovenskih pastirjev, staroselci ilirsko-keltskih plemen.

Alenka Raspet je po izobrazbi zgodovinarka in sociologinja in velja za poznavalko staroverstva na Kobariškem.

Pohod nad nevernike

V 14. stoletju, natančneje leta 1331, ko so slovenski rodovi na Kobariškem živeli že sedem stoletij in vsaj pet stoletij poslušali nauke Kristusa in apostolov, pa so predstavniki tega nauka napovedali križarsko vojno svojim vernikom. Listino, v kateri je dogodek opisan in je edini vir za to križarsko vojsko, je 16. avgusta 1331 v Vidmu izdal sam inkvizitor Francesco de Clugia, v pohvalo in priznanje udeležencu pohoda, oglejskemu kanoniku Ulrihu Bojaniju iz Čedada, ki je bil tedaj župnik šmartinske fare pri Kranju. Vladimir Levec jo je v začetku prejšnjega stoletja našel v čedajskem kapiteljskem arhivu, v zbirki plemiške rodbine Bojani.

Studenec in drevo danes nista več nekaj, kar nam je dano samo v uporabo, ampak sobivata z nami, še več: obujata spomin na to, kako so ju naši predniki častili.

V listini preberemo, da je menih frančiškan Francesco de Clugia, inkvizitor zoper heretično izprijenost v Benečiji in Furlaniji, ugotovil določene zmote v oglejski diacezi in v slovesni pridigi v Čedadu oznanil križarsko vojno in pozval vernike, naj pomagajo. Nekateri prelati, duhovniki in redovniki so mu bili v pomoč. Šli so, kot pravi, “ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarid, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot Boga, izkazujoč ustvarjeni stvari češčenje, ki se po veri dolguje Stvarniku”. Drevo so dali povsem izruti, studenec pa s kamni zasuti.

Kljub dolgi prevladi krščanstva so se še posebej v odmaknjenih, težje dostopnih krajih ohranila staroverska bogoslužja še daleč v krščansko dobo, ponekod celo do 20. stoletja in posamezni elementi vse v današnji čas. Naš rojak, zgodovinar Simon Rutar, je križarski pohod nad Kobaridce omenil v Zgodovinskih črticah o Bovškem in zapisal, da je krščanstvo, ki so ga širili oglejski patriarhi s pomočjo čedajske duhovščine “po naših krajih jako polagoma napredovalo. Slovenski značaj kaže jako trdovratnost na sebi, kedar je treba svoje individualno prepričanje zatajiti in se drugemu podvreči. Zato so se držali Slovenci trdno svoje stare vere, starih šeg in običajev ...” Dogodke iz leta 1331 je Rutar obširneje opisal v svojem najbolj znanem delu Zgodovina Tolminskega.

Organizirano staroverstvo je bilo živo še vse do prve svetovne vojne

In če skočimo v današnji čas: ljudsko izročilo, ki ga je raziskovalec in aktualni najboljši poznavalec stare vere Pavel Medvešček zbral na Banjški planoti, v Posočju, Slovenski Istri in drugod, kaže, da je bilo organizirano staroverstvo s svojimi svečeniki živo še vse do 1. svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj ga je uradna katoliška cerkev preganjala. Zato so staroverci navzven živeli kot kristjani.

Vrnimo se nazaj v 14. stoletje, h kobariškim malikovalcem. Nujno se postavi vprašanje, odkod je prišla zamisel za križarski pohod. Zgodovinar Ivo Juvančič v študiji, ki jo je objavil leta 1984 v Zgodovinskem časopisu, postavlja trditev, da je zamisel prišla iz vrst čedajskega kapitlja in onih, ki so mu služili. Po Juvančičevi navedbi naj bi šlo le za upor pastirjev proti krivičnim dajatvam kapitlju, ki naj bi s podložniki grdo ravnal in bil prizadet, ker naj bi mu odrekali desetino. Odrekanje plačevanju desetine pa je ogrožalo tedanji družbeni red.

V našem času preverjanja zgodovine mnogi gledajo na tedanje dogodke drugače. Pokojni dekan Kobariške župnije, msgr. Franc Rupnik, je bil raziskovalec in odličen poznavalec lokalne zgodovine. Iz številnih arhivov, predvsem po Italiji, je izbrskal dragocene vire in jih prevedel. Za osvetlitev dogajanja v Kobaridu navaja več virov in posebno poudari pismo inkvizitorja Francesca de Clugia z dne 1. avgusta 1331, torej dobrih 14 dni pred pohodom. V njem poverja vodenje pohoda Pavlu Bojaniju in zadevo postavi v širši zgodovinski kontekst.

Poudari, da je tedanji papež, ki je živel v “babilonski sužnosti” v Avignonu, potreboval dokaze za svojega primata v katoliški cerkvi. Skrb za “čisto”, pravo vero je poveril meniškima redovoma dominikancem in frančiškanom. Slednji so veljali za milejše, vendar so morali skrbno iskati vse najmanjše napake v veri ljudstva. Inkvizitor, frančiškan Francesco de Clugia, je našel več primerov, ki bi jih moral preganjati. V Čedadu pa je našel še prav ugodna tla za svoje inkvizitorsko delo v rodbini Pavla Bojanija. Bojani je bil bivši kapetan tolminskega gradu in v službi goriškega grofa Henrika proti oglejskemu patriarhu, ki so mu celo porušil Dvor.

Kasneje je Pavel Bojani prestopil in služil Čedajskemu kapitlju in si pridobil mnogo bogastva in posesti v Čedadu in po vsej Furlaniji. Sedem let pred pohodom, leta 1324, je bil tudi glavar v Tržiču. Tega leta je patriarhov generalni vikar izrekel kazen izobčenja za njegovega sina, kanonika Urliha. Oče Pavel je po zvezah dosegel, da je bila kazen suspendirana. Rodbina Pavla Bojanija je imela torej dovolj razlogov, da se je odzvala pridigarju Francescu de Clugia, se mu pridružila in celo vodila vojsko zoper kobariške malikovalce. Dobro so vedeli, da v tej vojski ni nobene posebne nevarnosti. Prav jim je prišla, da so se rešili kazni inkvizicije, si pridobili nove časti, odpustke in imetje. Inkvizitor je bil prav tako srečen, da je mogel papežu poročati o “uničenju ostankov krive vere”, papež v Avignonu pa prepričan, da pravilno vodi sveto Cerkev. Rupnik poudarja, da ob pazljivem branju virov ugotovimo, da glavni poudarek ni bil toliko na malikovalcih, pač pa na pohvali in nagradi očetu Pavlu Bojaniju in sinu Ulrihu.

Opora v času fašizma

Praznoverja, primesi stare vere in lahkovernosti je bilo toliko med vsem slovenskim ljudstvom, tudi “globoko vernim”, da bi lahko de Clugia ponavljal in vodil križarske vojske vsak dan po celem svetu. Pohoda nad Kobaridce so se udeleževali večinoma prostovoljci, pretežno pustolovci in avanturisti, ki so si obetali plen. Kakega večjega navdušenja nad pohodom ni moglo biti, saj je na Furlanskem še zelo odmeval poraz križarske vojske proti Milanu, še bolj pa poraz v Istri, ko se je Pulj sam predal Benečanom. Od slovenskih pastirjev s hribov si tudi niso mogli kaj prida obetati. Predvsem pa so se Kobaridci in Čedajci med seboj poznali, bili so malo bolj oddaljeni sosedje.

Kakorkoli že, ni toliko pomemben motiv križarske odprave nad Kobaridce. Prav je, da se dogajanje osvetli z več enakopravnih zornih kotov. Vsaka poglobljena študija doprinese k večji objektivnosti. Dejstvo je, in to je pomembno, da se je pohod zgodil, da so maliki padli. Sveto drevo je bilo izruto, studenec je onemel, sveti kraj je bil oskrunjen, nemočni ljudje ponižani, osramočeni, ranjeni v srce in dušo. Argument moči je zmagal, pohlep pravovernih nagrajen, lovorike in odpustki razdeljeni. Zelo znano, kajne?

Zanimanje za stara verstva in mitologijo na Zahodu postopoma narašča zadnjih 100 let. Medtem ko so drugi narodi skrbno negovali svojo mitologijo, smo lastno slovensko in slovansko zanemarjali. Prvo obujenje je ideja o staroverstvu oziroma poganstvu, kot se je takrat reklo, doživela v času italijanske okupacije in fašizma, ubesedil in ohranil jo je veliki zagovornik slovenstva France Bevk. Kazenska ekspedicija iz Čedada je seveda več kot samo akcija katoliške cerkve, povezana je tudi z nacijo, z italijanstvom.

Obujanje mita o vztrajanju pri stari veri in slovanskih bogovih je imelo predvsem namen podpreti nacionalni odpor. Roman Umirajoči bog Triglav je podpiral ljudi v veri, da so zadnji mejnik nekega drugega sveta, z neko drugo mitologijo, z drugim izvorom in drugo kulturno podlago, kot je krščanska.

Staroverstvo oziroma bogovi prednikov so bili v času fašizma opora in orožje v vzdrževanju zavesti, da smo drugačni od osvajalskega soseda, da ne smemo podleči poskusom sodobnega prekrščevanja, oziroma, s praktičnim jezikom rečeno, kulturnega genocida. Kajti to je bil čas, ko so Italijani v teh krajih prepovedali jezik in dobesedno prekrščevali ljudi, ko so jim potujčevali celo imena. Opominjanje na staro vero je bil boj za ohranitev identitete.

Pospešen obrat k naravi

Danes sta sveto drevo in sveti studenec aktualna v drugem pomenu. Pred štiridesetimi leti ga je vizionarsko ubesedil kobariški rojak Ivan Volarič - Feo v pesmi o posekanem hrastu na vrhu gore. Bil je to čas, ko so začele prodirati prve vrednote izumrlih indijanskih in drugih ljudstev, ki so živela z naravo in se pojmovala kot njen del. Danes se to pojmovanje vrača v velikem slogu, ne vedno iskreno, tudi ne vedno razumljeno, pogosto tudi modno, vendar neustavljivo.

Zahodna, oziroma krščanska civilizacija je med človeka in naravo postavila pregrado in uveljavila mišljenje, po katerem je človek več vreden oziroma bolj božji od drugih bitij, kar mu daje pravico, da ravna z njimi po mili volji, če je to bilo v prid napredovanju človeštva. Zdaj, ko se je ta pristop izčrpal, se dogaja pospešen obrat k naravi, nenadoma hočemo spoznavati, kako živijo drevesa, kako inteligentno primerljive so živali. Studenec in drevo danes nista več nekaj, kar nam je dano samo v uporabo, ampak sobivata z nami, še več: obujata spomin na to, kako so ju naši predniki častili. V resnici ne vemo, kakšna je bila njihova vera, a njihova simbolika se dobro prilega našemu času in našim potrebam.

ALENKA RASPET

---

---

---