Kdaj je padla zadnja železna zavesa?

Drzna in neosnovana trditev ne vzdrži zgodovinskih dejstev in se večkrat uporablja v različnih prispevkih in govorih. Ta izraz uporablja zlasti italijanska desnica v podkrepitev nepredušno zaprte državne meje, ki je ločila komunistični od zahodnega svobodnega sveta, kar pa še zdaleč ne ustreza resnici. Po padcu berlinskega zidu je konec novembra 1989 vodja italijanskih neofašistov Gianfranco Fini prišel s skupino somišljenikov na državno mejo ob železniški postaji v Novi Gorici in s krampi razbijal po betonskem podstavku, da bi zrušili tudi goriški “berlinski zid”, ter zahteval, da se meja premakne na bivšo rapalsko mejo. Tudi novinarka je nasedla tej Finijevi provokaciji o rušenju berlinskega zidu v Gorici.

Najbolj odprta meja v Evropi

Izraz “železna zavesa” je prvi uporabil Winston Churchill, ko je na ameriški univerzi leta 1946 dejal, da je padla “železna zavesa” od Gdanska do Trsta, da bi slikovito poudaril razdeljenost Evrope na dva ideološka in kasneje tudi vojaška tabora. Ta izraz se je udomačil in je označeval države vzhodnega komunističnega bloka “onkraj železne zavese”. Jugoslavija se je iz tega sovjetskega objema izvila leta 1948 in se pričela približevati Zahodu. Pred grozečo sovjetsko nevarnostjo je leta 1953 sklenila skupaj z Grčijo in Turčijo vojaški obrambni pakt kot podaljšano roko pakta Nato. Od takrat so ji ZDA dajale tudi izdatno vojaško in gospodarsko pomoč.

Da bi odpravili napetosti med Jugoslavijo in Italijo glede tržaškega vprašanja, ki so bile moteče v obrambni doktrini Nata, je bil na pritisk Zahoda leta 1954 sklenjen Londonski memorandum, ukinjeno je bilo Svobodno tržaško ozemlje, cona A je bila priključena Italiji in cona B Jugoslaviji. Na osnovi tega sporazuma je bil leto kasneje sprejet Videmski sporazum, ki je za obmejno prebivalstvo na 54 mejnih prehodih široko odprl državno mejo, kar je omogočilo prehajanje državne meje približno 350.000 prebivalcem z obeh strani meje, v prvih letih štirikrat mesečno, kasneje pa brez omejitev.

Videmski sporazum je omogočil poleg pretoka prebivalstva številne čezmejne povezave in srečanja predstavnikov občin, pa tudi sodelovanje kulturnih, športnih in drugih organizacij. Takrat je bila na tej meji odstranjena “železna zavesa”. Uveljavil se je izraz “odprta meja”, politiki so celo govorili o “najbolj odprti meji” v Evropi in TV Koper praznuje letos 45-letnico oddaje s tem imenom. Leta 1964 so bili ukinjeni tudi vizumi v potnih listih, ki so bili do takrat potrebni za vstop v Italijo oziroma Italijanov v Jugoslavijo. Tudi bodeča žica, podobna današnji na meji s Hrvaško, ki je delila mesti Gorico in Novo Gorico, je bila po podpisu Osimskih sporazumov leta 1977 odstranjena in je bila zamenjana z ograjo, ki so jo slovenski in italijanski otroci v kasnejših letih izkoristili za igranje “čezmejne” odbojke.

Na skupni strani barikad

Oznaka “železna zavesa” je veljala za državno mejo z vzhodnoevropskimi državami, članicami Varšavskega pakta. Kdor je potoval pred letom 1990 v te države, je doživel “železno zaveso” s stražnimi stolpi, bodečo žično ograjo, z zoranim obmejnim pasom in minskimi polji ter dolgotrajnimi kontrolami na mejnih prehodih. Jugoslavija je v tajnih načrtih Varšavskega pakta veljala za sovražno državo, ki bi jo v morebitnem spopadu z Natom napadli in skušali čim prej prodreti v Padsko nižino. Temu se je prilagodila tudi jugoslovanska obrambna doktrina, ki je po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 preusmerila svoj obrambni sistem proti vzhodu.

Na srečanju predsednika Milana Kučana s predsednikom Francescom Cossigo v Gorici 7. februarja 1992 je Cossiga uvodoma spomnil, da je z Jugoslavijo obstajalo dolgoletno sodelovanje. Sam je pri tem sodeloval, odkar je bil minister za notranje zadeve in kasneje kot predsednik vlade in republike. Cossiga je dejal, da smo bili takrat na skupni strani barikad proti Sovjetski zvezi. Sovjeti so takrat ogrožali tako Jugoslavijo in Slovenijo kot Italijo. Pripravljali so napad s Panonske nižine skozi Ljubljanska vrata proti Padovi. Tako vojaško operacijo so vadili na Madžarskem.

Jugoslavijo so takrat obravnavali kot sovražno državo, enako kot Italijo. Pomembno je bilo, da je bila Zveza komunistov neodvisna in da se je izvlekla iz sovjetskega tabora. Italija ima vse razloge, da je hvaležna jugoslovanskim narodom, ki so jo varovali pred sovjetskim napadom več kot štiri desetletja. Posebno so hvaležni slovenskemu in hrvaškemu narodu. Te misli je Cossiga kasneje izrazil tudi v intervjuju za geopolitično revijo Limes (št. 3/95 Intervju s Cossigo), ko je dejal, da je Jugoslavija s svojo neuvrščeno in obrambno politiko Italiji prihranila stotine milijard lir, saj tako ni bila soočena z neposrednim stikom z Varšavskim paktom in bi jugoslovanska vojska za določen čas zadržala napadalca, kar bi Italiji in Natu omogočilo temeljitejšo pripravo obrambe.

Še bolj je ta meja postala odprta z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991, ko so se z meje umaknili graničarji JLA in je nadzor državne meje prevzela slovenska policija. Vse to so dejstva, ki zanikajo trditev, da je v Novi Gorici ob vstopu Slovenije v EU padla zadnja “železna zavesa” v Evropi. Ta je kvečjemu padla po padcu berlinskega zidu leta 1989 in uvedbi demokratičnega sistema v vzhodnoevropskih državah, ki so bile v resnici ograjene z “železno zaveso”.

JOŽE ŠUŠMELJ, Nova Gorica


Pišite nam


Najbolj brano