Do poenotenja bomo prišli le z izmenjavo misli

ZZB Nova Gorica mi v medijih očita, da sem v pismu kardinalu Rodetu žalil kristjane, a najbolj krščanska stranka NSi mi v javno objavljenem pismu tega sploh ne očita. Zanimivo je, da se v bran kristjanov danes postavljajo tisti, ki so moje vrstnike zasmehovali, ker so jih starši pošiljali k nedeljski maši in verouku na Kapelo (Kostanjevica nad Novo Gorico). Tudi jaz sem doživljal podobno zasmehovanje pred sošolci v razredu v letih 1956-59 na OŠ v Šempetru. Ni me zelo prizadelo, saj so me imeli sošolci radi, bil sem najboljši v razredu in vsem pripravljen pomagati v matematiki in fiziki. Šempetrski borec komunist, vodilni na Motoremontu, je moji materi, 55-letni partizanski kmečki vdovi, zabrusil: “Samo mislite si lahko, da bomo mi take, ki hodijo v cerkev šolali, četudi so odličnjak”. Resnici na ljubo pa so bili taki učitelji, borci, komunisti, redki.

Član ZZB sem z velikim ponosom zato, ker lahko samo v tej organizaciji izražam globoko spoštovanje do vseh, ki so med drugo vojno žrtvovali svoje življenje, zdravje, premoženje in celo ogrožali svoje najbližje s tem, da so se borili za svobodno in socialno pravičnejšo domovino. To pa ne pomeni, da ne bom kritičen do vseh tistih v tej organizaciji, ki včasih ne izražajo dolžnega spoštovanja do partizanskih vrednot in njihovega nesebičnega žrtvovanja za pravičnost in svobodo. Nekatere užalim, tako menijo pri ZZB Nova Gorica, če jih spomnim, da so bili titoisti - stalinisti, po letu 1948 nenadoma titoisti - protistalinisti, pa goreči zagovorniki medvojne socialne revolucije in še bolj povojne stalinistične revolucije, danes pa zanikajo obstoj kakršnekoli revolucije. Leta 1987 so zahtevali kazenski pregon avtorjev slovenskega nacionalnega programa, predstavljenega v Novi reviji št. 57; torej kazenski pregon očetov slovenske samostojnosti, ki so se izpostavili za uresničitev partizanskih sanj o svobodni Sloveniji. Kar pobrskajte po arhivih in primerjajte s tem, kaj so takrat poročali novinarji v časopisu Delo. Vsaj skromno opravičilo, da ste se motili v svojih preračunljivostih, bi bila uteha za vse, ki so se žrtvovali za samostojno Slovenijo leta 1987 in prej - ne šele leta 1991 ali 1992, ko nas je priznala svetovna diplomacija.

NSi Nova Gorica pa mi v odgovoru na moje pismo kardinalu Rodetu očita enostransko interpretacijo zgodovine. Prav, pa poglejmo, kaj so oni med drugim zapisali, citiram: “Domobranci so za pomoč Nemce prosili leta 1945, ko je bilo že jasno, da bo Nemčija izgubila vojno”. Oprostite, gospodje v NSi, vendar zares ne morem z vami razpravljati, če ne priznavate dejstev, ki jih pozna ves svet. Vas v NSi pa želim spomniti na nekaj dejstev, ki jih ne boste mogli zanikati. Vse nove države, ki so po letu 1945 nastale v Evropi, so tiste, ki so bile pred tem ljudske, sovjetske, socialistične republike ali celo samo avtonomne pokrajine, prav nobena ni in tudi ne bo nastala v demokratični zahodni Evropi (Katalonija, Flandrija, Baskija, Južna Tirolska ...).

Če ne bi bilo Tita in partizanske vojske, bi leta 1945 obnovili kraljevino Jugoslavijo in slovenski narod bi živel danes v Dravski banovini ali kvečjemu v pokrajini Sloveniji, mogoče tudi s posebnim statutom, a v noben primeru v samostojni državi Sloveniji. Brez partizanskega boja bi bila država Slovenija danes nebeške sanje, veliko bolj kot so danes sanje Kataloncev o lastni državi. Ugledna članica SD mi je sporočila. “Boris, kot naivni deček v znani pravljici si zakričal Cesar je nag, ko mnogi še obožujejo njegova krasna oblačila.”

Na koncu bi se rad zahvalil tako ZZB Nova Gorica kot stranki NSi za izmenjavo misli, saj bomo samo tako počasi le dosegli poenotenje večine Slovencev o naši preteklosti. In šele potem bo prišel čas, da si bomo skupaj izvolili tudi veliko boljše predstavnike oblasti, kot jih imamo danes, in se bodo končno uresničile partizanske sanje o svobodni in pravičnejši slovenski družbi. Lep pozdrav vsem,

BORIS NEMEC, Šempeter pri Gorici


Pišite nam


Najbolj brano