Ankarangrad?!

Prebral sem vse, kar je bilo objavljeno v medijih in spoznal, da se je najprej zataknilo v samem Kopru, češ da se Ankarančani z upravljavci, oziroma lastnikom stadiona Bonifika, niso uspeli dogovoriti. Nato je bila v igri Sežana, pa je tokrat župan Terčon rekel ne, kar me - dragi Davorin - če sem iskren, preseneča in žalosti. In potem so klub Ankaran-Hrvatini tik pred dvanajsto sprejeli v Dravogradu.

A vrnimo se k izviru, v Koper. Ne poznam okoliščin pogajanj in niti ne pogojev, ki jih je, domnevam, postavila lastnica objekta - mestna občina, da bi dovolila sosedom, da bi doma igrali na Bonifiki, sklepam pa, da so bili slednji taki, da jih Ankarančani niso mogli ali hoteli sprejeti. Kakršnikoli so že bili, so privedli do tega, da koprski stadion prvoligaškega nogometa še dolga leta ne bo videl, da bodo domači gledalci tekme spremljali prek televizijskih ekranov, da se bo edini prvoligaš iz naših krajev po eni sami sezoni vrnil v nižji rang, ker ga bo že sama logistika pokopala, in v državnem prvenstvu ne bomo imeli nikogar!

Ne vem, pod kakšnimi pogoji je na stadionu Bonifika gostoval koprski klub, ki je letos, baje zaradi dolgov in netransparentnega poslovanja, izgubil licenco, a nič hujši, oziroma zahtevnejši ne bi smeli biti ti pogoji za sosede. Resda formalno pripadajo drugi občini, a so še vedno del našega skupnega prostora in, ne pozabimo, za obnovo stadiona pred leti so tudi Ankarančani kot davkoplačevalci in dolgoletni prebivalci enotne koprske občine prispevali svoj delež.

Morebitno slabo razpoloženje župana Popoviča do Ankarana in do vsega, kar od tam prihaja, se ne sme, če imamo v mislih skupno dobro, odražati v odnosih, ki jih moramo Koprčani gojiti z Ankarančani in obratno. Prav tako se to ne sme odražati pri uporabi športne, kulturne in vsakršne druge infrastrukture, ki smo jo pridobili skupaj ali zgradili povsem na novo z namenom trženja in čim boljšega koriščenja tudi onstran občinskih potreb.

Svoj čas smo se s sosedi južneje od Dragonje pogovarjali, kako bi storitve Splošne Bolnišnice Izola pod enakimi pogoji kot domači pacienti koristili bolniki iz hrvaške Istre in iz Trsta, ter kako bi mi lahko čim ceneje k njim odvažali in tam sežigali odpadke. Z Reko pa smo se dogovarjali tudi o tem, da bi skupaj kandidirali za eno od edicij sredozemskih iger. Vse v duhu prijateljstva, sodelovanja in dobrega sosedstva, predvsem pa s ciljem čim bolj racionalne in optimalne uporabe vendarle omejenih resursov. Danes pa ne zmoremo reči “da” in “dobrodošli” niti našim dolgoletnim someščanom na nasprotni strani zaliva. “Damo vam Bonifiko za simbolno najemnino - evro na mesec -, pod pogojem, da prevzamete vse stroške vzdrževanja trate, tribun in slačilnic ter organizacije tekem.” Tako bi se morala glasiti zahteva MO Koper. Nič več od tega. Govorim seveda nekoliko na pamet, a v to smer bi morali iskati dogovor.

Ne nazadnje bi morala v to zgodbo poseči Nogometna zveza Slovenije, a dlje od tega, da je vzela na znanje, da je Ankaran-Hrvatini našel dom v Dravogradu, in to registrirala, ni šla. Amen! Enako mediji, zlasti poročevalci, ki so se s tem kar hitro sprijaznili in ne izrekajo več niti besedice kritike ali začudenja do odgovornih, da se ta sramota za celoten slovenski nogomet dogaja. Kako žalostno!

AURELIO JURI, bivši župan MO Koper


Pišite nam


Najbolj brano