“Naredim, kar čutim, da moram”

Jožica Ličen je prepoznavni obraz Slovenske Karitas, pomočnica ravnatelja Škofijske Karitas Koper, voditeljica odbora za materialno pomoč in projekta Umetniki za Karitas, ob vsem tem pa ljubeča žena, predana mama ter nona trem vnukinjam in dvema vnukoma. Delo opravlja s srcem. “Naredim to, kar preprosto čutim, da moram narediti,” skromno pravi. Novica, da je izbrana za osebnost Primorske meseca novembra, jo je presenetila.

“Počaščena sem in vesela. Vesela sem v imenu Karitas, da je primorski človek videl naše delo in nas prepoznal. Po pravici povedano, sem presenečena, da sem prejela toliko glasov. Tudi ostala dva kandidata sta dobra in si zaslužita glasove Primorcev,” je včeraj razmišljala Jožica Ličen s Ceste pri Ajdovščini. Že 25 let je sodelavka Škofijske Karitas Koper, za kar ji je letos koprski škof Jurij Bizjak podelil posebno priznanje, medaljo svetega Jožefa delavca, ki ji je še posebej pisana na kožo.

Z novico, da so jo bralci Primorskih novic in poslušalci Radia Koper izbrali za osebnost meseca novembra, smo jo v četrtek presenetili med pripravami na odprtje prodajne razstave Umetniki za Karitas v Gorici. Sporočilo jo je spravilo v zadrego, “Ojoj, tudi to!” je sprva dodala zaskrbljeno. A skrbi so pri njej odveč. Skupaj z Jurijem Paljkom in strokovnimi sodelavci projekta je poskrbela za lep in tudi prodajno uspešen večer. Včeraj zjutraj je v skladišče Karitas v Ajdovščini sprejela novo pošiljko jabolk, ki jo bodo razdelili družinam, popoldne jo je čakal sestanek s člani odbora za materialno pomoč.

Vsi novembrski kandidati

Kandidata za osebnost Primorske meseca novembra sta bila še ginekolog-porodničar Aleksander Merlo in jamar Zdenko Rejec. Pogovoru z zmagovalko Jožico Ličen lahko prisluhnete tudi na Radiu Koper; danes ob 11. uri se bo z njo pogovarjala Nataša Benčič.

Izžrebali smo ...

Osebnost Primorske izbirajo poslušalci, bralci in gledalci Radia Koper, Primorskih novic in Televizije Koper ter komisija vseh treh medijev. Med tistimi, ki so glasovali za osebnost meseca novembra, smo izžrebali tri dobitnike nagrad Primorskih novic. Prejmejo jih: Pavel Škamperle iz Divače, Katarina Bertok iz Šembij in Zorko Kenda iz Nove Gorice.

Njen dan se začne med šesto in sedmo uro zjutraj, spat gre med deseto in enajsto zvečer. Luč ob tej uri za njeno delovno mizo še pogosto gori, saj zvečer najraje odgovarja na sporočila, ureja pošto, pripravlja poročila. “Tedaj imam mir, ker ne zvonijo telefoni, drugače pa je telefon vedno v hlačnem žepu. A zvoni potiho, da ne bi motila vseh,” dodaja. Za počitek si običajno vzame uro po kosilu. Tedaj si oddahne, prebere časopise. “Ko je vsega dovolj, si vzamem popoldne za 'sveto lenobo'. Včasih se je treba enostavno ustaviti. To velja posebej zdaj, pred prazniki, ko si nalagamo ogromno dela. Ne čakam, da bom lahko celo hišo pospravila. Bolj čakam, da bom lahko šla več v cerkev, da bom lahko kaj v miru prebrala, da se bo zbrala cela družina. Božič je čas, ko se je vredno malo ustaviti.”

Jožica Ličen se je zaradi bolezni upokojila dokaj mlada, njen čas pa je na polno zapolnila karitativna dejavnost, ki povezuje celo družino.

“Iskreno lahko povem, da mi družina stoji ob strani, mi pomaga, še posebej pa sem vesela, da z odprtim srcem dojemajo ljudi v stiski. Vnuk se je ob praznovanju desetega rojstnega dne odločil, da bo zbral denar in v okviru projekta Posvojitev na daljavo pomagal otroku v Bosni. Vesela sem, da vnuki vidijo, kaj dela njihova nona in sledijo zgledu.”

Jožice se še posebej dotaknejo stiske otrok, mater samohranilk, mladih družin ali stiske pokončnih in delovnih mož, ki so čez noč ostali brez službe. Dnevno soočanje s človeškimi težavami je težko in odgovorno delo, ki od človeka terja veliko energije. “Saj sama ne vem, kaj me žene. Eni pravijo, da je to njihovo poslanstvo. Jaz si tega ne upam reči. Naredim, kar preprosto čutim, da moram narediti. Vsega ne zmorem, tega se zavedam, a sem v začetku kar obupavala. Na prvem mestu mi daje moč vera. Uči me Sveto pismo, kjer je vse tako jasno: ljubi svojega bližnjega. Če ga imaš rad, mu boš pomagal in se ne boš obrnil stran. Božja beseda je prst, ki mi kaže pot naprej. Moč mi daje družina in moč mi daje tudi naša skupnost, predani sodelavci Karitasa. Mislim, da nam je bilo vsem dano, tako kot noge, tudi srce, da čutimo. Žal je nekatere življenje naredilo trde. Upajmo, da se bodo spremenili!”

V zadnjem času jo zelo boli sovraštvo do beguncev, ki se širi med ljudmi. “Razumljivo je, da si postavljamo vprašanja in smo zaskrbljeni, kam bodo te množične migracije pripeljale. A kljub vsemu, to so le ljudje. Iz svoje vere sem se naučila, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Zakaj bi jaz bila, on pa ne? To sovraštvo je nerazumno,” dodaja Ličnova.

ALENKA TRATNIK

---