Pretirana skrb ali šikaniranje?

Na Beneši pri Ankaranu je pred četrt stoletja, v velikem valu sajenja oljk v Istri, takratni koprski občinski sklad kmetijskih zemljišč uredil zemljišče in ga oddal osmim oljkarjem. Tam so danes lepo urejeni oljčniki, nekaj najemnikov pa ima težave, ki z oljkami pravzaprav niso neposredno povezane.

Ko so oljkarji urejali svoje nasade in zasadili oljke, so na zemljišču takratnega občinskega kmetijskega sklada postavili tudi zabojnike, kontejnerje, da imajo kje shraniti orodje in opremo, potrebne za obdelavo oljčnikov. Zabojniki občinskega sklada niso motili, tudi državnega sklada kmetijskih zemljišč, na katerega je bilo preneseno lastništvo oljčnikov, ne. Tudi ne takrat, ko so oljkarji urejali ustrezne vpise v državne registre, ki so morali biti opremljeni z zračnimi posnetki prostora.

Kontejner jih četrt stoletja ni motil

Dino Pucer, eden od najemnikov na Beneši, pripoveduje, da je ob vpisu predkupne pravice v zemljiško knjigo videl, da je na najetem zemljišču vpisan njegov pomožni objekt, in to kot njegova lastnina.

»Tako na skladu kot na občini so očitno vedeli za moj kontejner, prav tako za kontejnerje sosedov in kje so nameščeni, a nikogar ni motil. Molk organov sem razumel kot strinjanje, da tam stoji pomožni objekt,” razlaga Pucer. V akciji za urejanje kmetijskih zemljišč in odstranjevanje objektov na njih pa je tudi on, tako kot še trije kolegi z Beneše, dobil odločbo, da mora kontejner odstraniti. Pritožil se je in v postopku mu je bilo ugodeno, saj je kmetijski inšpektorat ocenil, da odločba ni bila pravična. Ko je že mislil, da je zgodba končana, se je sklad kmetijskih zemljišč pritožil in vrtiljak se je spet zavrtel.

Pucerja je zmotila vsebina pritožbe. Sklad v njej meni, da so sklepi inšpektorata napačni, ker objekt ni bil postavljen v dogovoru z zakupodajalcem, torej z njimi. Pucerja pa moti predvsem dikcija, da objekt, ki obsega 15 kvadratnih metrov, povzroča degradacijo zemljišča. Na skladu se namreč sklicujejo na določila zakona o kmetijskih zemljiščih, da je ta treba uporabljati v skladu z njihovim namenom in preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje ter zaviranje rasti rastlin. V pritožbi sklad še ugotavlja, pravzaprav pravilno, da je zemljišče pod kontejnerjem neobdelano, zbito in degradirano in da je rast rastlin na njem zavrta, zaradi česar trajna rodovitnost tal ni zagotovljena. Ugotavljajo tudi, da pod kontejnerjem rastline sploh ne rastejo. Sklad še ugotavlja, da na kmetijskih zemljiščih sicer lahko stojijo pomožni objekti, a morajo biti načrtovani in postavljeni v dogovoru.

Pucer poudarja, da so kontejnerji na manipulativnem zemljišču, njegov je na koncu dostopne poti do oljčnika, ki jo uporablja tudi kot obračališče za traktor pri obdelavi zemlje, kakor je že 25 let. “Tam itak ne bi mogel zasaditi oljk, ker brez dostopne ceste in manipulativnega zemljišča do nasada ne bi bilo dostopa,” poudarja.

Gre za šikaniranje?

Pucer meni, da gre pri pritožbi sklada za poskus šikaniranja. Upa na zdravo pamet odločevalcev in zavrnitev pritožbe, ker tako on kot kolegi brez pomožnih objektov ne bi mogli obdelovati sicer lepo urejenih oljčnikov.

Dino Pucer je bil več let predsednik Društva oljkarjev slovenske Istre, zdaj že drugi mandat vodi Zvezo oljkarskih društev. Problematika pomožnih objektov mu seveda ni tuja, saj se z njo ubadajo številni oljkarji v Istri, ki po osnovnem poklicu niso kmetje in nimajo kmetije, za svoje kmetovanje, ki je dopolnilna dejavnost in hobi, pa potrebujejo prostor za opremo in orodje. “Zavedam se, da kontejnerji niso najbolj ustrezni pomožni objekti, verjetno bi bile boljša rešitev tipske barake, ki bi se bolj skladale z okoljem. A brez pomožnih objektov bi bila večina slovenskih oljčnikov ogrožena, posledice pa bile v zaraščanju krajine, ki smo jo s kolegi v minulih desetletjih v naših krajih lepo kultivirali,” še dodaja Pucer.

SAŠO DRAVINEC

---