Oljkarstvo potrebuje optimizem

Po dveh deževnih in zaspanih dneh se obeta kar dolgo obdobje lepega vremena, sredi dneva ne bo hladno in oljkarji bodo imeli pravzaprav idealno vreme za spravilo pridelka. Dobra letina bo, napovedujejo. Količinsko sicer podpovprečna, a kakovost letošnjega oljčnega olja naj bi bila v povprečju veliko boljša kot v lanskem, za oljkarstvo katastrofalnem letu.

 Foto: Jaka Jeraša
Foto: Jaka Jeraša

Slovensko oljkarstvo je bilo v minulih letih na nekaj hudih preizkušnjah. Narava oljkam in oljkarjem pri nas ni bila naklonjena. Začelo se je s pozebo, potem je bila suša, lani je bilo premokro, pa še oljčna muha je začela leteti prej, kot se kdorkoli spomni. Narava pač, enkrat muhasta, drugič prijazna. Letos je bilo sicer vroče, a vročino oljka lažje prenaša celo kot škodljivce, ki jo napadajo.

Ali gre za klimatske spremembe ali za čisto običajne naravne cikle, na koncu niti ni pomembno. Oljkarji morajo biti pač pripravljeni na naravo, konec koncev je v sonaravnem kmetijstvu, katerega pomemben sredozemski steber je prav oljkarstvo, naravi potrebno prisluhniti in iti vštric z njo, ne pa je poskušati premagovati in prelisičiti.

Seveda to ne pomeni kmetovanja brez kmeta, pomeni umno ukrepanje in pogled naprej. Takšen pogled naprej, da bo kmetov pridelek skozi leta stabilen in kakovosten, da bo znal z naravo tako, da mu bo vračala, ne le jemala.

S takšnim oljkarstvom, kakršno je pri nas zadnjega četrt stoletja, predniki niso imeli izkušenj, pa tudi velika časovna praznina je bila po veliki pozebi leta 1929. Torej so izkušnje nove, tudi spoznanja. Za njihovo čim hitrejšo in uspešno vključevanje v prakso morda iskušenjska metoda ne zadošča, potrebna je tudi analitika stroke, potrebne so raziskave.

V torek so svečano odprli prvi stolpič novega univerzitetnega kampusa Univerze na Primorskem v Izoli. Počasi je rasel, skupaj s stečaji in umiki gradbincev, pa krizo in krčevitostjo urejanja področja, ki mu naj bi bil sprva v celoti, zdaj pa le deloma namenjen. Ideal izpred let je bil, da bo v prvem stolpiču kampusa združeno vsa stroka in vsa raziskovalna dejavnost s področja sredozemskega kmetijstva, predvsem oljkarstva. A združevanje pod eno streho ni uspelo, ne z dekreti iz Ljubljane, ne z računico skupnih evropskih projektov. Kakor koli, ko bodo rektorske volitve mimo in bo stolpič tudi vseljen, bo v njem svetlejši in prostornejši dom za del ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z oljkarstvom. Del nalog, ki jih bodo opravljali, se bo prekrival z nalogami, ki jih kot javna služba opravljajo kmetijski svetovalci. V tem načeloma ni nič napačnega, če bi šlo za dve močni ustanovi, ki se dopolnjujeta. Saj se, a sta tudi v nekakšni opoziciji, zaradi katere je bil kakšen korak krajši, kot bi utegnil biti.

Denimo korak k polnosti oljkarskega strokovnega in znanstvenega polja, ki še vedno nima državne podpore, kakršno ima denimo gojenje hmelja, čeprav gre pri oljkarstvu za po obsegu in površinah sorodno panogo, na simbolni ravni pa gotovo pomembnejšo, ker nas oljkarstvo določa kot sredozemsko državo.

Razen poletja na morju se na kontinentu tega zavedo tudi ob novicah, kot je bila nedavna o pomembni uvrstitvi Morganovega oljčnega na ugledni lestvici Marca Oreggie. Komentatorski nergači, anonimna kavčarska publika, so se seveda najprej obregnili ob visoko ceno slovenskega oljčnega olja, takoj zatem pa spet načeli tisto trapasto o jablanovem soku.

Ob optimalnih pogojih, ki niso le narava, temveč tudi umno namakanje, umno in ustrezno varstvo rastlin, pravilno oblikovani oljčniki z ustreznim sortnim naborom in še kaj, bi slovensko oljkarstvo zmoglo zadovoljiti polovico potreb po oljčnem olju v državi. A tudi ko je olja manj, tako kot letos, ga gre kar precej, zlasti najbolj kakovostnega, v izvoz. Če ne v prodajalne, pa s turisti, ki pridejo v Istro.

Letošnja solidna letina bo morda kakšnega pesimističnega ali razočaranega oljkarja odvrnila od misli, da bi opustil dejavnost. Ne sme pa odvrniti pogleda na prihodnost oljkarstva, ki po začetnem navdušenju v polnoletnosti izgublja igriv naboj, namesto njega pa prepočasi pridobiva zrelost in vztrajnost.

Slovenski oljkarji so prehodili izjemno pot in verjetno ni preveč napihnjeno reči, da so se prav po zaslugi vrhunske kakovosti slovenskega oljčnega olja marsikje na tujem začeli zavedati, da je tudi Slovenija v Sredozemlju.

SAŠO DRAVINEC


Najbolj brano