• Jama Pekel
    Jama Pekel
  • Slap v jami
    Slap v jami
  • Bio park Nivo je prijeten in lepo urejen park s številnimi 
energijskimi točkami, ki naše telo napolnijo z energijo.
    Bio park Nivo je prijeten in lepo urejen park s številnimi energijskimi točkami, ki naše telo napolnijo z energijo.
  • Ribnik Vrbje je prijeten kraj za izlet s kolesom, sproščujoče 
sprehode ali oddih v neokrnjeni naravi.
    Ribnik Vrbje je prijeten kraj za izlet s kolesom, sproščujoče sprehode ali oddih v neokrnjeni naravi.

Med lepotami podzemlja

sreda, 22. julij 2015, 17:28

Milijone let je potok Ponikvica tekel po planoti Ponikvanskega krasa, pronical skozi apnenčasta tla in sredi Spodnje Savinjske doline ustvaril čarobno kraško jamo. Kanček domišljije nam nad vhodom v jamo razkrije podobo hudiča. Pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od temperature v jami, se iz vhoda včasih kadi. Zato so se naši predniki jame bali in ji nadeli ime Pekel.

Jama Pekel je kraška jama, stara več kot tri milijone let in ima bogato zgodovino. Leži sredi Ponikvanskega krasa, dobre štiri kilometre severno od Šempetra v Savinjski dolini. Je ena največjih za turiste urejenih kraških jam na Štajerskem. Jamo je izdolbel tok potoka Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. 1159 metrov dolga pot po jami je lahkotno speljana in lepo vzdrževana.

Šempeter v Savinjski dolini leži v osrčju Slovenije, ob prometnici Celje-Ljubljana. Pomembna zgodovinska lega je Šempetru dala izjemen zgodovinski in kulturni pečat, vendar se kraj ponaša tudi z obilico naravnih lepot in posebnosti.

V jami spoznamo tako vodno kot suho kraško jamo. V spodnjem, vodnem delu jame pot poteka ob potoku Peklenščica in vodi do največje znamenitosti v jami, do najvišjega slovenskega, za obiskovalce iz neposredne bližine dostopnega podzemnega slapa s štirimi metri vodnega padca. Zgornji, suhi del jame krasijo raznolike kapniške oblike. Ker voda s seboj prinaša različne snovi, so kapniki v jami obarvani v različnih odtenkih rdeče in rjave barve.

V jami živijo številne rastlinske in živalske vrste. Na stenah, po stropu ter v vodi se bohotijo lišaji, mahovi in alge, v jami pa se skrivajo tudi hroščki, pajki, polžki, raki in netopirji.

Začetki raziskovanja jame

Jama Pekel je je bila zatočišče že našim davnim prednikom, saj so v njej našli živalske in človeške kosti iz paleolitika. Hkrati je to edina jama v Sloveniji, v kateri so našli ostanke pračloveka. Drugod so našli le orodje, orožje, ognjišča in druge sledove njegovega obstoja. Domačini so že pred mnogimi stoletji dobro vedeli, da jama obstaja, vendar so se je bali. Bili so namreč prepričani, da temačna luknja v podzemlje ne more biti nič drugega kot vhod v pekel, prebivališče hudičev. Zato so ji tudi nadeli ime jama Pekel.

Po ogledu jame Pekel, enega od biserov jamskega sveta, se lahko sprehodite po gozdni učni poti ali ob ribniku Vrbje, se odpravite na kolesarski izlet po zeleni okolici, obdani s hmeljevimi nasadi, ali se sprostite v bioparku Nivo.

Za prvo omembo in začetek urejanja jame je zaslužen zdravnik dr. Travber iz Žalca, ki je leta 1860 uredil jamo za obiskovalce in dal postaviti prve lesene brvi v začetnem delu jame. V drugi polovici 19. stoletja je za jamo izvedela širša javnost. Zasluge za to ima graški profesor Reibenschuh, ki je leta 1866 prvi strokovno raziskal jamo in kasneje svoje izsledke objavil v raznih publikacijah. Ponovno je zanimanje za jamo naraslo med leti 1890 in 1905, ko je za njo skrbel žalski tajnik Ivan Kač. Podpisi iz leta 1880 in pozneje dokazujejo, da so jamo v prejšnjem stoletju radi obiskovali, v njej naj bi prirejali celo zabave.

Urejanje jame za turiste

Jama je nato za nekaj časa utonila v pozabo, dokler je ni leta 1972 za obiske turistov usposobilo TD Šemepeter v Savinjski dolini. Na njihovo pobudo so jo prvi raziskali jamarji iz Prebolda in Ljubljane. Pri raziskovanju jame se je leta 1969 smrtno ponesrečil mladi jamar Anton Suwa. V spomin nanj so v jami postavili spominsko ploščo in po njem poimenovali Suwin rov.

Ko so jamarji raziskali jamo, so člani turističnega društva začeli napeljevati elektriko in urejati poti. Od takrat so zgradili in osvetlili več kot 1159 metrov varno urejenih poti. Leta 1997 so za obiskovalce odprli tudi del jame, ki je bil prej dostopen samo jamarjem.

KB


Povej naprej: