Zakonca Vuga, zdravniška pionirja

Dežurstva, ki so trajala tudi teden dni, deset- ali dvanajsturni delavniki, obiski na domu po goriškem podeželju brez avtomobila. Takšna je bila resničnost življenja prvih zdravnikov v Novi Gorici. Čeprav je bilo težko, se Vidojka Majcen Vuga teh pionirskih let večinoma spominja z nasmehom.

Vidojka Majcen Vuga leta 1957.
Vidojka Majcen Vuga leta 1957.  

Vidojka Majcen Vuga se je rodila kot primorska Mariborčanka ali štajerska Primorka. Njeni starši so se, kot številni drugi Primorci, med obema vojnama v Maribor umaknili pred fašizmom. “Oče in mama sta bila s srcem še vedno bolj na Primorskem, čeprav sta imela rada Maribor,” se mladosti spominja Vugova. Ko bi se morala vpisati v zadnji letnik gimnazije, je izbruhnila druga svetovna vojna, zato je maturirala v Ljubljani in se kasneje preselila v Bosno, kamor je bila izgnana družina. Medicinsko fakulteto je v prvih povojnih letih končala v Ljubljani, v Novo Gorico pa je prišla preprosto tako, da se je prijavila na razpis. V mesto je v zdravniško službo takrat prišel tudi njen zdaj pokojni mož Miroslav Vuga.

Začela je delati in hkrati zaključevala specializacijo iz šolske medicine: “Strašno veliko dela smo imeli. Ukvarjali smo se s splošno medicino in že tu je bilo ogromno pacientov, jaz pa sem obenem še specializirala. To pomeni, da sem opravljala redne preglede šolskih otrok, ob tem pa dežurala, tudi na terenu. Bili smo deklice za vse. Bolj polihistorji kot zdravniki.”

Prav delo na terenu je bil največji izziv, se spominja. Sploh v 50-ih letih, ko dežurni zdravniki niso imeli avtomobilov: “'Fehtarili' smo reševalce, ki so nas peljali, ko je bilo mogoče. Ko si prepričan, da si nekomu potreben, si pač pripravljen na vse. Enkrat me je vozil šofer, ki je bil tako pijan, da sem mu morala pripovedovati, kje in kako naj vozi, pa še nisem imela šoferskega izpita. Hvala bogu ni bilo prometa in me je srečno pripeljal do tja in nazaj. Spominjam se obiska v Čepovanu. Pred hišo je bil en divji kuža na dolgi verigi, tako da je obvladoval celo dvorišče. Ko sva z reševalcem prišla tja, je rekel: 'Zdaj bova pa dirkala'. Zagrabil me je, pes za nama in sva zdrvela v tisto hišo kot prismuknjenca. Veliko je bilo tragičnih in žalostnih dogodkov, pa tudi veselih.”

“Polihistorski” zdravniki so morali skrbeti tudi za zdravje žensk. V tistem času, pojasnjuje Vugova, so ženske zelo spodbujali, naj odhajajo rojevat v bolnišnice: “V veliki večini hiš ni bilo kopalnic. Pa predstavljajte si porod doma brez tekoče vode.” Prava sila, pravi Vugova, je bila babica Ida iz Šempasa, zajetna ženska s širokim srcem: “To, kar je ona počenjala z ženskami, je bilo pravo čudo. Tako lepo so rodile, ker jih je znala umiriti. Z njimi je delala še po starem. Imela je čas, da je prišla k hiši tudi en dan pred terminom poroda, ostala z nosečnico, se pogovarjala z njo, jo umirjala. Zdaj pa ženske dobijo zdravila za pospeševanje popadkov, da gre tisto ubogo dete čim prej ven in ni tistega intimnega odnosa med babico in porodnico.”

Jasen spomin na svoj prihod v Novo Gorico iz Maribora leta 1954 ima tudi sin zdravniškega para Žarko Vuga: “Spominjam se, da sem v Novo Gorico prišel z nono, starša sta prišla že prej. Pripotovala sva z vlakom, v roki pa sem držal kletko s kanarčkom, Cico." Družina je dobila stanovanje v ruskih blokih, v bloku 5. “Bloki takrat še niso bili dokončani in pogosto sem zahajal k delavcem, ti pa so me naučili vseh mogočih kletvic, ki sem jih potem izrekel mami in očetu,” se spominja Žarko Vuga. Kasneje so se preselili v stolpič na Erjavčevo in nato v hišo pod Grčno.

Vugova ima Novo Gorico rada. Dokler je še mogla, je z veseljem odhajala na predstave v SNG. Kljub temu priznava, da mesto “včasih spominja na sračje gnezdo.” In si želi, da bi bilo več sodelovanja in skupnega dela.

VESNA HUMAR


Najbolj brano