“Začetki Nove Gorice so na postaji”

“Začetek Nove Gorice niso bili ruski bloki. Začelo se je tukaj, na našem koncu, na postaji,” se spominja Srečko Čebron, rojen leta 1953, na skupnost železničarskih družin, ki so živele v blokih iz dvajsetih let, nekaj hišah in barakah pri železniški progi.

Kotalkališče je bilo središče dogajanja, tam so bile športne tekme, plesi, koncerti ... Zelo so 
bili ponosni na hokejski klub Železničar, ki je bil večkratni državni prvak.  Foto: Gm/Pavšič-Zavadlav
Kotalkališče je bilo središče dogajanja, tam so bile športne tekme, plesi, koncerti ... Zelo so bili ponosni na hokejski klub Železničar, ki je bil večkratni državni prvak.  Foto: Gm/Pavšič-Zavadlav

“Mi smo bili postajarci, četrta enota, ker je bila tu Via Officina, so nam pravili tudi ofičinarji. Bili smo kot ena velika družina, zelo zaščitniški eden do drugega. Imeli smo znameniti žvižg čufi-čufi. Ko si zažvižgal, so se na vsakem oknu pojavile tri glave, to je bil kot naš simbol, znak. Še danes ko greš po cesti, če požvižgaš na tak način, ti bo pravi postajarc z enakim žvižgom odgovoril,” pravi Čebron in ponazarja, kako so bili povezani: “Moj oče je pred našim blokom, v katerem je bilo devet stanovanj, zasadil češnjo kot simbol enotnosti, bila je last vseh stanovalcev. 'Rabutanje' ni bilo dovoljeno. V času 'bandime' so se štirje možje povzpeli v krošnjo, jo obrali in pridelek pravično razdelili. Vsak otrok je dobil po dva lončka, odrasel pa po enega. In tako naprej, dokler niso razdelili vseh češenj,” se spominja.

Kot dodaja, so v šolo najprej hodili na Rafut. Spominja se anekdote, kako je začel hoditi v šolo pri dobrih petih letih. “Ker v učilnici ni bilo več mize in stola zame, ju je oče s postaje prinesel kar na hrbtu. In sem šel v šolo.”

Med bloki so imeli velika igrišča, balinišče in celo bazen. Veliko zaslug za to gre Jugoslovanskim železnicam, ki so poskrbele za delavce in njihove družine. “Rudolf Varl je bil kot en športni direktor, skrbel je, da smo imeli športne prireditve, tekmovanja,” se posmeje Čebron.

In imeli so tudi svoj športni ponos - hokejski klub Železničar. Igrali so na kotalkališču, največji derbiji so bili s klubom Cement iz Pulja. “Ko je bila tekma, se je tam natrpalo ogromno ljudi. Bili so večkratni državni prvaki. Tam so bile tudi mednarodne tekme z Italijani, Španci. To so bili vsi fantje iz teh blokov, predvsem bratje Pertot in Tabaj, klapa s postaje, in drugi,” pravi Čebron. Starejši so prve palice naredili kar iz vej, nato so pravo opremo začeli dobivati iz Italije, kjer so imeli sorodnike. Seveda ne legalno, pač pa so jo bodisi prešvercali ali pa metali čez mejo pri železnici. “Takoj po vojni je bila meja kar zaprta, ampak ko sem bil jaz majhen, niso bili več tako zelo strogi. Ko smo igrali nogomet in je zletela žoga čez, so nam jo vrgli nazaj. Ali pa smo kot mulci kdaj tudi skočili kar sami ponjo,” pripoveduje Čebron, ki pravi, da tudi odnosi z vojaki niso bili slabi. “Za nas domačine režim ni bil tako strog. Ker so tod hodili tudi prebežniki, pa se je pri tunelu kdaj slišalo tudi streljanje, ne vem pa, če so koga ustrelili.”

Kot avtohtoni “Goricjani” so bili zelo navezani na svoj teritorij. In tudi samosvoji so bili, z njimi ni bilo dobro češenj zobati, se spominjajo mnogi. “Ko se je Nova Gorica zidala, so bile na tistem polju pri Kornu pod Kostanjevico nenehne borbe s tistimi iz ruskih blokov. To je bilo kot v zgodovinskih filmih, letele so puščice, palice, streljalo se je s fračami ... To smo se tolkli, kot nekakšni Indijanci, Maori za svojo posest. Branili smo naš teritorij,” se, podobno kot številni postajarci, spominja Čebron, ki pa pravi, da so se počasi odnosi “otoplili”. “Ta distanca med nami je, vsaj z mojega vidika, trajala nekje do leta 1971, ko smo na kotalkališču odprli prvi disko F57 in so začeli prihajati tudi z drugih koncev mesta. To je bila bolj alternativna zadeva, vrteli smo Led Zeppelin, Deep Purple. Igrali so tudi domači bendi Blue Stars, Biseri, na koncertih se je gnetlo ogromno ljudi. Vse skupaj je trajalo deset mesecev, nato smo eden za drugim morali v vojsko in je stvar zamrla.”

MITJA MARUSSIG


Najbolj brano