“Lokalne volitve so enako pomembne kot parlamentarne”

V nekaterih pogledih in v nekaterih okoljih so morda lahko celo pomembnejše. Bližajoče se lokalne volitve bodo preizkusni kamen za to tezo, v katero marsikdo načeloma verjame, a jo volilna udeležba na občinskih izbiranjih večinoma postavlja na laž. Udeležba na lokalnih volitvah pred štirimi leti je bila celo nižja kot na predčasnih državnozborskih, ki so bile isto leto. Bo letos, v še enem super volilnem letu, kaj drugače?

Bodo skorajšnje volitve prinesle obrat trenda v zanimanju 
državljanov za lokalno politiko?  Foto: Leo Caharija
Bodo skorajšnje volitve prinesle obrat trenda v zanimanju državljanov za lokalno politiko?  Foto: Leo Caharija

Dobrih 52 odstotkov državljanov je na volišča odšlo konec maja. Udeležbo, ki bi bila višja od te, smo na lokalnih volitvah nazadnje zabeležili leta 2004. In z izjemo leta 2000, ko so ob lokalnih potekale še predsedniške volitve, se je aktivnost državljanov pri izbiranju svojih lokalnih predstavnikov držala blizu žalostne polovice.

Trend ni nič drugačen pri kandidatkah in kandidatih. 911 se jih je potegovalo za županski stolček leta 2006, leta 2014 le 811. 26.658 državljank in državljanov je bilo pred dvanajstimi leti na listah za občinske svete, na prejšnjih volitvah pa le še 23.327, torej za 12,5 odstotka manj. Ni mogoče napovedati, ali se bo trend upadanja zanimanja za lokalno politiko obrnil. Zmagovalec volitev pa je že znan.

Primorske volilne zanimivosti leta 2014

Najbolj prepričljiva županska zmaga v prvem krogu: Robert Smrdelj (Pivka) - 74,5 odstotka.

Najbolj prepričljiva županska zmaga v drugem krogu: Saša Likavec Svetelšek (Hrpelje-Kozina) - 80 odstotkov.

Najtesnejša županska zmaga: Igor Marentič (Postojna) - dva glasova.

Najvišja volilna udeležba: Ankaran (prvi krog) - 72 odstotkov.

Najnižja volilna udeležba: Izola (drugi krog) - 33,9 odstotka.

Župan iz sosednje ulice

Imenuje se gospod neodvisni kandidat. Liste občanov, interesne in civilno družbene pobude so doslej še vsakič brezkompromisno pometle s konkurenco. In če to ni presenečenje v manjših občinah, je morda nekoliko bolj nenavadno v mestnih. Ampak v novogoriškem občinskem svetu, denimo, sedi le dvanajst predstavnikov tradicionalnih političnih strank. Ostali zastopajo liste. In največja politična skupina v svetu je s šestimi predstavniki lista župana Mateja Arčona. Tudi v Kopru poleg, seveda, najštevilčnejše skupine stranke Koper je naš, ki pa je izrazito lokalna in torej po naravi skoraj bližje listi kot stranki, v svetniških klopeh sedi le deset klasičnih strankarskih svetnic in svetnikov.

Po besedah Mateja Makaroviča z novogoriške Fakultete za uporabne družbene študije nas to ne sme čuditi: “Vsekakor lahko pričakujemo tudi nadaljevanje dosedanjega trenda, torej še več lokalnih list in list, vezanih na posameznike, hkrati pa še manjšo vlogo političnih strank, še posebno tistih, ki nimajo močne terenske organizacije. Tako ne bo nič nenavadnega, če razen posameznih specifičnih okolij lokalno skoraj ne bomo zaznali strank, kot so Lista Marjana Šarca, Stranka Modernega centra ali Levica, čeprav so lahko nacionalno pomembne.”

Lokalne volitve, meni Makarovič, so drugačne od nacionalnih v tem smislu, da so ključne teme bližje neposrednemu izkustvu ljudi: “Zato se tudi lokalna politika v večji meri zdi kot ukvarjanje s praktičnimi vprašanji. Ne zato, ker bi bile nacionalne ali evropske teme manj praktične, ampak preprosto zato, ker so lokalne ljudem bolj neposredno razumljive. Prav tako je Slovencem danes blizu personificirano dojemanje politike, saj se s konkretnim posameznikom lažje identificirajo ali pa ga lažje zavračajo kot pa abstraktno idejo ali strankarsko organizacijo. Pomembna vloga župana, županskega kandidata ali z njim povezane liste je temu primerno privlačnejša in zanimivejša.”

Razvoj se začne od spodaj

Matjaž Nahtigal, predavatelj prava na Fakulteti za management Univerze na Primorskem meni, da je bila vloga nosilcev javnih funkcij na lokalni ravni v preteklosti podcenjena: “To, da smo podcenjevali vlogo županov in občinskih svetov pri zadovoljevanju potreb prebivalstva in ustvarjanju razvojnih možnosti lokalnih okolij, se je ne nazadnje pokazalo tudi v zadnji gospodarski krizi.” Ponekod so bile posledice krize hujše, ponekod blažje. In razlike niso nastale le na ravni pokrajin, temveč celo občin. Seveda so temu botrovale kompleksne okoliščine, opozarja Nahtigal. Ni, denimo, zasluga župana, če so si znali ob brezposelnosti doma občani poiskati delo na drugi strani državne meje. “A kljub temu, da je delovanje institucij na lokalni ravni omejeno z nacionalnimi in evropskimi predpisi, ostaja nekaj manevrskega prostora, znotraj katerega lokalne oblasti lahko ustvarjajo in podpirajo razvojne pobude.”

Če bi bila država pametna, bi ta ustvarjalni prostor širila: “Decentralizacija je evropski trend. Najbolj uspešne regije v najbolj razvitih državah imajo visoko stopnjo participativnosti in podpirajo načelo 'od spodaj navzgor'. Ki prinaša pestrost razvojnih zamisli, tudi trajnostnih in eksperimentalnih.” Nič nenavadnega torej ni, če se znotraj regij in občin rodijo zamisli in projekti, ki so lahko zgled ali celo model v nacionalnem in mednarodnem prostoru. Razvojna prodornost in usmerjenost v prihodnost nekaterih evropskih mest, ki vlagajo v zelena delovna mesta, obnovljive vire energije, trajnostno infrastrukturo in sodobne modele socialne interakcije, sta lep primer za to.

Zdravilo za apatijo

Pa je Slovenija pametna država? Da in ne. “V krizi smo se vendarle naučili kakšne pomembne lekcije,” meni Nahtigal, “ampak ravno pri omejevanju javne porabe smo se prepustili udobnemu načelu, da je najlažje varčevati najdlje od središča, kar je slabo. Fiskalno pravilo, denimo, brez katerega smo do pred nekaj leti prav lepo živeli, še dodatno omejuje delovanje lokalnih skupnosti.” Po drugi strani, meni, se v zadnjih letih pojavljajo nekateri pozitivni trendi, ki peljejo k spoznanju: “Lokalne volitve so enako pomembne kot parlamentarne.”

Zaradi česar se jih splača udeležiti ter pokazati zanimanje za resnične razvojne potrebe in potenciale svojega lokalnega okolja. V Sloveniji in Evropi vlada splošno nezaupanje v politiko. Je sodelovanje v lokalnem političnem prostoru, kjer so teme bolj otipljive in učinki angažmaja hitreje zaznavni, lahko zdravilo za vsesplošno politično apatijo? “Načeloma da,” meni Nahtingal. In to zdravilo marsikje v uniji že učinkuje.

Zakaj bi torej na občinske svetnike gledali kot na vaške zdraharje in na župane kot na malo boljše uradnike? Če so lahko veliko več kot to.


Najbolj brano