Kaj, če bi bili kar doma?

Naslovno vprašanje bi se zadnja leta moralo človeku zastaviti kar samo od sebe. Se mi je skoraj zapisalo “normalnemu človeku”, a je dandanašnji očitno tudi normalnost zgolj stvar interpretacije.

Fontana di Trevi v Rimu, pred katero se vsak dan drenjajo  tisoči 
turistov.
Fontana di Trevi v Rimu, pred katero se vsak dan drenjajo tisoči turistov. 

Ne nazadnje je očitno normalno tudi to, da je Donald predsednik Združenih držav Amerike. In da lahko izsiljuje ves svet zgolj zato, ker bi rad, da bi bila Amerika prva. “E lo fa con quella faccina da strudel,” bi rekli naši sosedje. Pa seveda ne bodo. Sploh pa ne s pravkar izvoljeno politično elito, ki bi Donaldu z veseljem vsak dan loščila čevlje.

No, tudi na naši strani kandidatov za loščilce ne manjka. Normalno, poreče kdo, a kot rečeno, normalnost je stvar občutka in interpretacije. Podobno, kot je na kolaborantski strani Alp očitno stvar interpretacije, kdo je bil kdo v drugi svetovni vojni. Če vam to ni jasno, vprašajte posadko dvojca brez krmarja, Jožeta M. in Jožeta D. No, to, da sta brez krmarja, najbrž ni čisto res. So indici, ki kažejo na to, da jima krmar Janez pove smer, ju odrine in potem iz ozadja opazuje in čivka. Kar je menda tudi normalno. Kdo pa danes ne čivka!

S “kilometrom nič” bi se lahko pohvalili, da smo prispevali k zmanjšanju ogljičnega odtisa, k bolj trajnostni in razumni rabi naravnih virov ali da nismo prispevali k spreminjanju tega ali onega mestnega jedra v eno samo turistično restavracijo in v spisek lokacij za selfije.

Se mi pa zdi, da če bo šlo tako naprej, bodo vrabci od sramu in iz protesta nehali čivkati in pričeli govoriti. In najbrž bi imeli tudi kaj povedati. Med drugim o tem, da je popolnoma v redu, tudi če si doma. Namreč, če se vrnemo k začetku, k naslovnemu vprašanju. Ob poslušanju radijskih in televizijskih novic ter ob branju tistih, zapisanih v časopisih, spletnih ali papirnatih (tu bi z lahkoto uporabil tokratni lajt termin - normalnih), si človek ne more kaj, da si ga ne bi zastavil. Ne sicer vsak dan, vsekakor pa ob misli na letni dopust ali ob poigravanju z idejo o nekoliko dopustniškem podaljšanem koncu tedna.

Ali, ko se zaloti pri načrtovanju dopustniškega mostu ob dejstvu, da je Marijino vnebovzetje, ali kakor bi rekli naši severni sosedje, mariahimmelfahrt, tokrat tako priročno padlo prav na sredo. Nebo je vzelo Marijo, nepreštevni (podobnost z neprištevni je zgolj naključna) Evropejci pa so si vzeli štiri dni dopusta. In s štirimi dnevi so lahko celih deset dni nekje, v obljubljeni deželi, ob morju ali med vršaci, na avtocesti ali na mejnem prehodu, v recepciji kampa ali pred trgovino, pred vhodom v adrenalinski park ali pred spustom z ziplajnom in še kje, nekajkrat na dan čakali.

In če se po zasluženem letnem ali zgolj priložnostnem čakanju iz obljubljene dežele vračajo domov skozi deželo na tranzitni strani Alp, potem čakajo, da bodo končno prišli z istrskega ipsilona na mejni prehod Dragonja. Tam čakajo, da se bodo primajali čez mejo in da bodo potem lahko čakali v Šalari, da pridejo na avtocesto, kjer bodo, primerno uležani, lahko čakali na eni od ravbarkomand ali brezovic in za konec še pred predorom, ki jih bo zapeljal pod Karavankami na senčno stran Alp.

Skratka, ena sama čakalna vrsta. Podobno kot v našem zdravstvu. Razlika je le v tem, da se dopustniškemu čakanju najbrž lahko izognemo, k zdravniku pa preprosto moramo. Prej ko slej. Zadnje čase bolj slej kot prej, saj vemo, kaj nas čaka. Čakanje. A tudi to je, kot kaže, rešljivo. Oni dan so se na radiu pogovarjali z nekom, ki je profesionalni čakalec. V Združeni Donaldovi Ameriki seveda. Tip namesto vas čaka karkoli in kjerkoli. Na novi ajfon pred epplovo trgovino, na vstopnice za najnovejši mjuzikal na brodveju, na vstopnico za nedeljski obisk Donaldovega stolpa ali pa na vstopnico za tekmo lejkersov. Karkoli in kjerkoli.

Morda pa je to prava ideja za zdravstveni sistem na čakalni strani Alp. Kdo bi vedel. Ta hip ne vemo niti, kateri od Marjanovih petorčkov bo operiral to kislo zdravstveno jabolko. Čeprav so se vsi zaklinjali, da mora biti to prva prioriteta novih stanovalcev Gregorčičeve, se ministrstva za zdravje in čakalne vrste prav tako vsi brezsramno otepajo. Kar pravzaprav niti ni čudno. Mirotovi so ga ravnokar imeli, Karlovi so ga imeli pred tem, Alenka je bila nekaj časa celo vršilka dolžnosti, a kakšnega posebnega uspeha si prav nihče od navedenih ne more pripisati. In tudi nihče od nenavedenih, torej tistih, ki so ministrovali pred navedenimi. Vse kaže, da je ministrstvo za zdravje in čakalne vrste postalo še manj priljubljeno od tistega za okolje, prostor in prazno embalažo.

Kakorkoli. Še tretjič o tem, zakaj je vprašanje o tem, da bi dopust preživeli doma ali pač v kakšnem od bližnjih krajev, več kot primerno. Še vedno lahko uresničimo dva osnovna cilja dopusta, to sta počitek in sprostitev. Neprebranih knjig je nešteto in prav toliko je poti, razgledov, mirnih trenutkov, ki so na dosegu roke ali zgolj korak stran. Morda bi se šli podobno pobudo, kot je tista, da naj jemo predvsem lokalno pridelano hrano, pijemo lokalno pridelano vino in solato zabelimo z lokalno pridelanim oljem. Saj veste, “kilometer nič”. Tudi v primeru dopustovanja bi bila tovrstna pobuda vsaj tu in tam več kot primerna. Morda takrat, ko letimo v eno od evropskih prestolnic zgolj zato, ker je letalska vozovnica smešno poceni. Ali ker nam turistična agencija pri tem ponuja zastonj spanje. S “kilometrom nič” bi se lahko pohvalili, da smo prispevali k zmanjšanju ogljičnega odtisa, k bolj trajnostni in razumni rabi naravnih virov ali da nismo prispevali k spreminjanju tega ali onega mestnega jedra v eno samo turistično restavracijo in v spisek lokacij za selfije. Pri slednjih, vsaj pri tistih najbolj obleganih, bodo, kot kaže, potrebni posebni ukrepi. Oni dan se je menda pred znamenito Fontano di Trevi v večnem mestu vnel pravi meddružinski pretep, v katerega so morali poseči celo karabinjerji. In zakaj? Ker sta dve turistki želeli posneti selfi na istem mestu znamenitega trga.

Z dopustniškim kilometrom nič se kaj takega najbrž ne more zgoditi. No, večina nas bo seveda rekla, da bi bil dopustniški “kilometer nič” pretirano radikalna zamisel. Morda res. A ne gre zanikati, da bi imel veliko pozitivnih učinkov. Tudi okoljskih. In želeli ali ne, vse kaže, da se radikalnim potezam na temo našega vpliva na okolje v bližnji prihodnosti ne bomo mogli izogniti.

Robert Turk, naravovarstvenik


Najbolj brano