Zoran Slavnić: zvezdaš, Jugoslovan, šmeker

Zoran Slavnić je bil iskriv igralec in trener. Takšen je tudi kot sogovornik pri 65 letih, ki jih ob vitkem stasu in neizmerni količini energije še zdaleč ne kaže. Svojeglav in neposreden ter v nemalo primerih zbadljiv, a tudi dosleden. O vsem in vsakomur izrazi mnenje brez dlake na jeziku in zadržkov, pri čemer ga ne zanima umetniški vtis. “Zvezdaš, Jugoslovan, šmeker”. Vsekakor osebnost s stališčem, ki je za marsikoga sporno.

SOLKAN > Zoran Slavnić, nepogrešljivi član zlate generacije jugoslovanske reprezentance, ki je v sedemdesetih letih osvojila vse, kar se je osvojiti dalo, se je sredi decembra na Goriškem mudil na povabilo Športnega društva Sonček. Obiskal je tradicionalni košarkarski festival in se srečal z nekaterimi bivšimi soigralci, tekmeci in trenerji, ki so pisali zgodovino košarkarske igre v nekdanji Jugoslaviji.

“V Novi Gorici sem prvič, bil pa sem že v sosednji Gorici, ki je leta 1979 gostila eno od skupin evropskega prvenstva. Prireditev Športnega društva Sonček je nekaj posebnega. Velik podvig je, da skupina zanesenjakov zbere tolikšno število nadebudnih košarkarjev na enem mestu.”

> Nazadnje ste trenirali reprezentanco Srbije pred sedmimi leti. Kako kot zelo vitalna osebnost zdržite tako dolgo brez dela?

“Treniram, da pokurim to energijo. Predvsem tek in fitnes. Oboje sem najbolj sovražil kot aktivni igralec. To je nadomestek trenerskega dela, ki pa me še zanima. Leta 2007 sem na evropsko prvenstvo v Španijo vodil kopico mladih igralcev. Vedeli smo, da bomo težko napredovali iz skupine. Žal smo izpadli po treh porazih. Računali smo, da bi lahko ugnali Izrael, a se ni izšlo. Potem so me zamenjali, ker nisem bil ustrezen. Ne morejo sprejeti, da bi Zoran Slavnić, ki je bil evropski, svetovni in olimpijski prvak kot igralec, uspehe ponovil v trenerski vlogi. Da pa sem pred sedmimi leti opravil dobro selekcijo, priča že srebrna medalja na naslednjem evropskem prvenstvu, na katerem je bilo devet mojih izbrancev iz leta 2007.”

Igralska izkaznica Zorana Slavnića. Rojen: 26. oktober 1949 v Beogradu. Višina: 181 centimetrov. Položaj: organizator igre. Reprezentančne lovorike: zlato (olimpijske igre 1980, svetovno prvenstvo 1978, evropsko prvenstvo 1973, 1975, 1977); srebro (olimpijske igre 1976, svetovno prvenstvo 1974); bron (evropsko prvenstvo 1979). Klubske lovorike državni prvak Jugoslavije s Crveno zvezdo (1969, 1972), pokalni prvak Jugoslavije s C. zvezdo (1971, 1973, 1975), pokal pokalnih zmagovalcev s C. zvezdo (1974); državni prvak Španije z Juventudom 1977-78.

> Bili ste sijajen in trofejni košarkar, trener Crvene zvezde, Partizana, Jugoplastike, vodili ste klube v Španiji, Grčiji, Nemčiji, bili ste selektor reprezentance ... Verjetno pri teh letih ne bi sprejeli vsake ponudbe za delo?

“Trenersko nisem izrabljen. Lahko ponudim še marsikaj. Ne padam na denar, pritegnejo me tista okolja, ki me želijo videti v svojih vrstah. Kot trener nikdar nisem bil državni prvak, ker nisem imel dovolj močne ekipe. Z ustvarjalno potjo pa sem zelo zadovoljen. Nenazadnje sem sredi 80-ih vodil Partizan in Jugoplastiko, ki sta čez čas zavladala evropski košarki. Treniral sem Tonija Kukoča, Dina Rađo, Aleksandra Đorđevića in Dražena Petrovića pri njegovih prvih članskih korakih v Šibenki. V reprezentanco sem vključil tudi Miloša Teodosića. Vsi ti igralci so moja osebna izkaznica, trenerski nasledniki pa so nato nizali rezultate z njimi.”

> Kako gledate na dve zlati jugoslovanski generaciji, na vašo in na tisto s preloma 80-ih let?

“Ko si sprejet v hišo slavnih, tako kot sem bil sam in še četverica soigralcev iz moje generacije, potem ni razloga, da bi bil ljubosumen na dosežke predhodnikov in naslednikov. Vsak čas ima svoje junake. Tako kot v glasbi tudi v košarki ostajajo zimzeleni igralci oziroma košarkarji za vse čase. Iz reprezentance, ki je leta 1970 osvojila zlato na svetovnem prvenstvu, bi danes lahko denimo igral Ivo Daneu. Za mojo generacijo lahko rečem le, da smo bili zadnji romantiki z ubijalskim nagonom. To je sicer protislovno, a zaradi tega si nas je Jugoslavija zapomnila. Ni pomembno koliko medalj osvojiš, pač pa da si z nečim obeležil določeno obdobje. Tako kot je to uspelo Dragoslavu Šekularcu in Duletu Saviću v nogometu oziroma Josipu Đerđi, ki je bil moj košarkarski vzornik.”

> Jugoslavija je na vas pustila močan pečat ne le v športnem smislu, mar ne?

“Jaz sem Titov pionir. Vzgojen sem v duhu, da imam rad svojo domovino. Če bi imeli kakšno težavo, bi jo lahko brez težav zapustili. Za modre smo igrali s srcem. Komaj smo čakali, da pridemo na priprave. Ni se zgodilo, da bi kdo zavrnil reprezentančni vpoklic. Podobno je bilo s klubsko pripadnostjo. Jaz sem sicer posebno poglavje. Kot Zvezdaš sem šel dvakrat k Partizanu, najprej v igralski, nato pa v trenerski vlogi. Edini razlog je bil, ker me pri Zvezdi niso hoteli. Na igrišču smo bili s Draganom Kičanovićem in Draženom Dalipagićem iz Partizana zagrizeni tekmeci, po dvoboju pa smo šli na večerjo. To so bili drugi časi. Vse smo naredili za uspeh v Jugoslaviji, ki nam je tudi odprl vrata v tujino, kjer smo lahko zaigrali, ko smo dopolnili 28 let. Tam smo zaslužili denar, ki pa smo ga spet porabili doma. Danes je denar na prvem mestu. Starši zaradi gospodarske stiske otroke zaupajo zastopnikom oziroma menedžerjem, ki prinašajo zlo v šport. Če so hoteli kupiti Slavnića, so morali priti neposredno do njega.”

> Vi ste rojeni in odrasli v Beogradu. Kako ste trenirali košarko?

“Preizkusil sem se v enajstih športih. Ko sem imel 12 let, sem na televiziji videl slike z evropskega prvenstva leta 1961. Košarko sem vzljubil, hotel sem ugnati višje igralce. Prepričanje, da smo manj trenirali, je zmotno. Do leta 1966 se je jugoslovanska liga odvijala na zunanjih igriščih, kar pomeni, da je sezona trajala od aprila do oktobra. Z izjemo tistih dveh mesecev, ko smo obiskovali tudi šolo, smo se v preostalem tekmovalnem obdobju ves čas posvečali košarki. Jaz sem bil denimo na igrišču od osmih zjutraj do osmih zvečer. Trenirali smo sedemkrat več, zato smo tudi postali uspešni. Košarka zahteva situacijske rešitve in mi smo jih na igrišču našli. Pri Crveni zvezdi smo imeli spoštovanja vredno zunanjo linijo z Draganom Kapičićem in Dragoljubom Simonovićem. Za zmago v pokalu državnih prvakov pa nam je manjkal center višje kakovosti. Sicer pa je bilo jugoslovansko prvenstvo najmočnejše v Evropi.”

Slavnića bolj kot po imenu Zoran poznajo po vzdevku “Moka”. V otroštvu je namreč oboževal Moka torto.

> Kako so Zvezdo oziroma vas dočakali na gostovanjih?

“Nabrušeno. V Skopju si se moral postaviti na glavo, da si zmagal, prav tako v Ljubljani, Splitu in Zadru, kjer je bilo veliko zmerljivk tudi na nacionalni osnovi. Vse pa je ostalo v besednih okvirjih. Težko navijaško ozračje je bilo tudi v Ljubljani in Splitu, v Zagrebu pa je bila publika gledališka. Za navijaško folkloro in zmerjanje se nisem zmenil. Prav nasprotno. Takrat sem odigral najbolje. Meni so sicer žvižgali, vendar ne zato, ker me ne bi cenili.”

> Kakšna so bila razmerja v jugoslovanski reprezentanci?

“Delovali smo usklajeno. Tako dobro smo se poznali in razumeli, kot da smo iz istega kluba. Užitek je bilo igrati za reprezentanco. Sedaj se vedno govori o nekem pritisku, obremenjenosti. Mi tega nismo poznali. Za Jugoslavijo smo igrali s strastjo. Med nami je vladala zelo visoka stopnja medsebojne tolerance. Ni bilo zamer ali nejevolje, če je nekdo naredil napako. Drugi smo jo bili vedno pripravljeni popraviti.”

> Kako je bilo igrati s Sovjetsko zvezo ali Združenimi državami Amerike?

“To sta dve ločeni poglavji. Američani so na svetovna prvenstva praviloma pošiljali slabše reprezentance, zato smo jih tudi dokaj gladko premagovali. Sovjetski kompleks pa je razbila prav naša generacija. Glavna sprememba se je zgodila s prihodom Mirka Novosela na mesto selektorja. S Sovjeti se ni smelo šahirati, oni so bili večni prvaki v šahu. Mi smo se jim zoperstavili in jih premagovali z ustvarjalnostjo. Selektorju Sovjetske zveze Aleksandru Gomeljskemu sem, ko sem ga zagledal na tribuni na enem od pripravljalnih dvobojev, navrgel, da si je nesmiselno delati zapiske ob naših tekmah, saj še mi sami ne vemo, kaj bomo odigrali. Mi smo v reprezentanci vselej imeli odlične strelce. Novosel pa je dodal ustvarjalnost, zato je zame tudi najboljši trener. Morda Aco Nikolić in Ranko Žeravica o košarki več vesta, a Novosel je boljši trener. Mene je postavil za glavnega organizatorja igre in tudi za čuvaja Sergeja Belova, kar se je obneslo.”

> Imeli pa ste tudi sijajne soigralce...

“S Krešimirjem Ćosićem, Kičanovićem, Dalipagićem in Mirzo Delibašićem je bilo užitek igrati, ker smo bili zmagovita kombinacija, ki skoraj nikoli ni zatajila. Bili pa so posebni. Kičanović in Dalipagić sta imela izrazit strelski nagon. Od njih si le poredko prejel povratno podajo. Ćosić pa je imel takšen pregled nad igro, da si vedno dobil žogo, ko si bil sam. Ćosić je bil pojem košarkarske inteligence. Tega se ne naučiš. To je božji dar. Takšni igralci prinašajo prednost, zaradi njih se vzljubi šport.”

Ko si sprejet v hišo slavnih, potem ni razloga, da bi bil ljubosumen na dosežke predhodnikov in naslednikov. Vsak čas ima svoje junake. Iz reprezentance, ki je leta 1970 osvojila zlato na svetovnem prvenstvu, bi danes lahko denimo igral Ivo Daneu.

> Katerega uspeha ste se najbolj razveselili?

“Prvega zlata na evropskem prvenstvu leta 1973 in zadnjega na olimpijskih igrah leta 1980. Sicer pa nismo bili razočarani tudi po naših srebrnih medaljah. Premagale so nas močnejše reprezentance. Spominov je veliko. Koš prek glave proti Špancem na evropskem prvenstvu v Beogradu leta 1975, pa znamenita odbojka s Kičanovićem na tekmi proti Sovjetski zvezi na evropskem prvenstvu leta 1977. Tri leta kasneje ob zmagi na olimpijskih igrah sva hotela uprizoriti glavomet, a se je Kičanović poškodoval. Čosić mi v zadnjih sekundah ni podal žoge, sicer bi ga sam. Veliko je lepih spominov, pomembno je, da smo osrečili ljudstvo.”

> Potem ko ste z Juventudom iz Badalone prekinili desetletno vladavino madridskega Reala in osvojili naslov španskega prvaka leta 1978, ste se že po dveh sezonah vrnili v Jugoslavijo. Zakaj?

“Ljudje so me oboževali. Hoteli so se slikati z Johanom Cruyffom in mano. Ustrašil sem se, da bom v Španiji ostal vse življenje. Grabila me je nostalgija za Jugoslavijo in Beogradom. V bistvu sem iskal razlog, da odidem. Našel sem ga v menjavi predsednika in iskanju novega organizatorja igre, ki naj bi me razbremenil. Sam sem menil, da bi morali za mnenje vprašati mene, a to je bil zgolj povod. Denar je bil lep. Kičanović in Dalipagić sta v tujini denimo zaslužila 100.000 dolarjev, sam pa sem bil v rangu 70 tisočakov. Če bi to prenesli v današnji čas, bi morali te vsote pomnožiti s pet. Za ta denar bi si takrat lahko privoščil denimo par mercedesov in še stanovanje, veliko 150 oziroma 200 kvadratnih metrov.”

> Kako ste se opredelili za trenerski poklic?

“Spontano. To sem počel že pri Šibenki, kjer sem bil igralec-trener. Nisem hotel, da pridem v roke nekemu budalu, ki ne bi nič razumel. Jaz sem se zelo dobro zavedal, kakšen trening potrebujem.”

> Kot trener se nikjer niste zadržali dalj časa. Še največ ste ga v paketu prebili pri Crveni zvezdi ob koncu 80-ih let, tri zaporedne sezone...

“Takrat smo vrnili gledalce v dvorano Pionir. Od Žeravice sem prevzel ekipo, ki ni imela zmagovalne miselnosti, Srđan Dabić, Slobodan Janković, Zoran Radović, Predrag Bogosavljev, Zufer Avdija, Stevan Karadžić ...Igralsko je bilo kar nekaj ekip tisti čas močnejših ter mlajših in bolj poletnih, a smo se v sezoni 1989/90 prebili v finale državnega prvenstva in pokala Jugoslavije. Obakrat smo klonili pred evropskim prvakom Jugoplastiko, ki sem jo vodil v sezoni 1985/86, preden je začela svoj pohod na jugoslovanski in evropski prestol. V Split sem prišel iz prijateljskih motivov na prošnjo Damirja Šolmana in Željka Jerkova ter vodil otroški vrtec. Klub ni imel denarja, pomagal sem prostovoljno in ekipo, ki naj bi trepetala za obstanek, popeljal v pokal Radivoja Koraća. Dobil sem neko premijo za ta rezultat, v naslednji sezoni pa sem pričakoval, da bom prejemal redno plačo. Dobil pa sem dvakrat nič, zato sem se odločil, da zapustim Split. Morda bi veljalo potrpeti v kontekstu prihodnosti. Tako je lahko razmišljal moj naslednik Božidar Maljković, ki ga tedaj nihče ni poznal in ki sem ga jaz predlagal, da lahko dela brezplačno. Jaz sem to počel prvo sezono, v naslednji pa sem želel, da me izplačajo. Domnevam, da bi bili tudi z mano prvaki, tako kot so bili z Maljkovićem, ki je bil pet let pomočnik Žeravice pri Zvezdi.”

Treniral sem Tonija Kukoča, Dina Rađo, Aleksandra Đorđevića in Dražena Petrovića pri njegovih prvih članskih korakih v Šibenki. V reprezentanco sem vključil tudi Miloša Teodosića. Vsi ti igralci so moja osebna izkaznica.

> Koliko drži teorija, da veliki igralec ne more biti nujno tudi veliki trener?

“To je zabloda. Velikemu številu košarkarjev, ki so imeli vrhunske kariere, se po koncu igralske poti ne ljubi zafrkavati s trenerskim poklicem. Ne ljubi se jim ubadati z raznimi predsedniki, menedžerji in direktorji. Tu je sito že gosto. Od desetih asov sta denimo le dva trenerja. V deseterico se tako vrine osem trenerjev, ki niso bili vrhunski košarkarji. Ta osmerica nato pohrusta preostalo dvojico. Željko Obradović in Svetislav Pešić sta mejna primera. Oba sta bila organizatorja igre, reprezentanta. Ne sicer v glavnih vlogah, a vendarle. V jugoslovanski reprezentanci pa niso mogli igrati slabi košarkarji. Obradovića, o katerem po človeški plati mislim vse najslabše, sem namreč kot igralca iz Čačka pripeljal v Partizan. Jaz sem ga ustvaril. Težava sodobne košarke je v tem, kako sta se uveljavila Maljković in Dušan Ivković.”

> Kaj menite denimo o Joseju Mourinhu, ki je imel neopazno igralsko kariero v nogometu, uveljavil pa se je kot trener vrhunskih klubov?

“Za trenersko delo so ključni možgani. Ni potrebe, da bi trener kdaj pošteno udaril žogo. Brez zadrege lahko vodim najmočnejšo tovarno na svetu. Zato ker bom izbral najboljše inženirje. Trenerski posel ni znanost, s katero se ukvarja malo število ljudi. Pomembno je, da razumeš igro in si bister. Če imaš oboje, toliko bolje. Helenio Herrera je pri Interju imel uspeh, a je hkrati s svojo razvpito ključavnico uničil nogomet. V mojih časih se je na tekmo doseglo po 90 točk. Maljković pa je zrušil negativni rekord evrolige, ko je njegova ekipa zbrala 38 točk na eni tekmi. To je on. Potem ko je z Jugoplastiko osvojil evropska naslova, si je odprl vrata Barcelone, kar je logično. Niso vzeli nekoga, ki je treniral Borac iz Čačka. Hočem reči, da ni vse zlato, kar se sveti.”

Trenerski posel ni znanost, s katero se ukvarja malo število ljudi. Pomembno je, da razumeš igro in si bister. Če imaš oboje, toliko bolje.

> Kako drugi sprejemajo vaše vrednostne sodbe?

“Vajen sem soočanja z visokimi ovirami. Nimam masla na glavi. To mi daje gotovost. Ne poznam strahu. Ničesar si nisem zaslužil na pokvarjen oziroma nekorekten način. Prvi milijon je sporen, moj pač ne. Nekateri nimajo zadržkov, da bi se prilizovali športnemu direktorju in tako pomagali skrojiti svojo trenersko usodo, a tudi drugih. V Srbiji obstaja trenerska velika četverka, v kateri so Pešić, Maljković, Obradović, Ivković, morda je tu še Duško Vujošević. So pa stvari, ki so javnosti namenoma skrite. Maljković ve, da sem ga jaz predlagal Jugoplastiki, v kateri je postal vodilni evropski trener, a želi izbrisati ta dogodek. Njemu ustreza, da ne govoriva in da me ni na sceni. Omenjena četverica se med sabo sovraži, a ne reče žal besede drug proti proti drugemu. Nočejo razburkati vod. Prave zvezde, kot sta Messi in Ronaldo, se med seboj ne sovražijo. Oni vedo, koliko so vredni. Negotovi so tisti, ki so postali 'alkimisti' po naključju. Za omenjeno četverico velja, da je dosegla veliko več kot je objektivno sposobna. Običajno se stvari izidejo, če si značajska ničla. Star sem 65 let in govorim z vsakim, ki je pošten. V današnjih časih pa nihče več ne sprašuje za poštenost.”

> Katerega trenerja cenite?

“Ni mi treba nikogar ceniti. Lepo je videti ekipe, ki imajo v igri kaj pokazati. V košarki je trener zelo pomemben. Hitro se vidi, kdo je dober in kdo ni. Maksimalna pohvala za trenerja je, da ekipa ne bo izgubila zaradi njega. Vrhunske ekipe še posebej. Kakovostni igralci ne rabijo trenerja 40 minut, potrebujejo pa ga v občutljivih trenutkih in v negotovi končnici.”

ALEŠ SORTA

---