Živi jezik ni popoln, a se nenehno izpopolnjuje

Nihče ne ve, zakaj človeka obseda neugasljiva želja po popolnosti. V ta svetli cilj zajema vse, kar mu v življenju ni bilo dosegljivo ali kar mu v megličastih napovedih obljubljajo ideološki pridigarji in strankarski vsevedi. Vsi mu na primer poudarjajo in zagotavljajo, da ga bodo popeljali v pravljično svobodo in v popolno demokracijo.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar  

Nešteto gesel je bilo nekoč in jih še je, ki obljubljajo, da bo človeštvo šlo naprej: od slabega na boljše, od neenakosti (brezposelnih in žensk) do vsestranske enakopravnosti. A pogosto se zgodi, kar se dogaja, žal, s tako opevano demokracijo v sodobnem svetu: čim bolj nam jo državniki in politiki podarjajo in zagotavljajo, tem manj je imamo. V resnici žal!

Tudi v vsak živ jezik je vsajena želja po popolnosti, težnja k izpopolnjevanju. Take težnje nimajo mrtvi jeziki v starodavnih zapisih, kot so egipčanski hieroglifi v faraonskih grobnicah, mezopotamski klinopisi na glinenih ploščicah, staroindijski jezik, ki mu pravimo sanskrt, stara hebrejščina v svetem pismu, stara grščina v Iliadi in Odiseji ter Ciril-Metodova stara cerkvena slovanščina. Omeniti moramo tudi mrtvo latinščino, ki je kot dedinja grško-rimskega duha in znanja postala najpomembnejša zakladnica, iz katere je rasla civilizirana Evropa s svojo kulturo in znanostjo.

Tako pomembno vlogo je klasična latinščina, ohranjena v bogati starorimski književnosti, lahko prevzela zato, ker je bila skoz srednji vek jezik, ki so ga uporabljali v katoliškem bogoslužju, na evropskih dvorih, v diplomaciji in znanosti. V živih govorih se je tako imenovana ljudska ali vulgarna latinščina razvijala še dalje, saj se je iz nje rodila polovica današnjih evropskih jezikov: italijanščina, francoščina, španščina (ta je največja med jeziki, saj jo uporablja več zemljanov kot angleščino), portugalščina, približno pol angleškega besednega zaklada itd.

Tudi današnja slovenščina se v narečjih, pogovornem jeziku in v knjižnem zapisu še naprej razvija in dopolnjuje, čeprav so njena slovnična pravila že od davnega dognana in se ne spreminjajo: na primer sklanjatev, spregatev, pravila o tvorbi novih besed itd. Razvija in dopolnjuje se predvsem njen besedni zaklad, pogostokrat povzet po večjih evropskih jezikih. Prav na to slovnično dognanost se sklicujete, spoštovane bralke in dragi bralci, ko opozarjate na kvarjenje našega jezika zaradi vnašanja tujk in drugih jezikovnih novosti, največ iz angleščine. Mnogokrat ste mi o tem pisali in me spraševali, ali je to prav in ali se v poangleževanju ne skriva nevarnost za slovenščino in Slovence, ki smo se predvsem z jezikom uveljavili kot narod. Roland Tischer iz Volčje Drage mi je pred dobrim mesecem zapisal:

“Spoštovani profesor, ponovno se obračam na vas, da mi pomagate, ker sem v dvomu glede prevajanja imen za omrežja, kot sta internet, facebook profil itd. Nekje so to besedno zvezo poslovenili kot 'obrazno-knjižni profil'. Ta prevod se mi ne zdi primeren. Nikakor se ne znajdem z njim. Meni je dosti bližji zapis tega pojma v izvirniku: facebook profil.

Vprašujem vas, ali je sploh smiselno prevajati taka imena. Vsaj po mojem ni dobro, če prevajamo prav vsako tako besedo. Lahko napišete nekaj o tem? Vam bom zelo 'grateful' (oprostite, hvaležen). Kot tudi marsikateri bralec 7. vala. Lepo pozdravljeni.”

Tako rečemo, kadar prevod ne pove tistega, kar je zapisano v izvirniku. Oglejmo si zgovoren primer.
Franc Gombač, upokojeni učitelj in kulturni delavec iz Podgrada, sprašuje: “V zadnjem času slišim in preberem, da 'so bili seznanjeni z dejstvi tudi drugi deležniki'. Ta beseda je nova v tem pomenu. Kaj porečete o tem?”Imamo dve podobni angleški besedi. Prva je participle, ki pomeni v slovnici deležnik in nič drugega. Druga je participant, ki pomeni: (so)udeleženec, član in še več podobnega, nikoli pa deležnik. Nič čudnega, če se kakemu “deležniku” ali “deležnici” Slovenije pokroviteljsko posmihajo, če v Bruslju klati tako angleščino kot doma slovenščino.

Roland Tischer prav razmišlja: takih pojmov, kot je facebokk, ponavadi ne prevajamo. Ker je slovenščina majhen jezik, je bila zmerom - vendar še nikoli toliko kot danes - pod pritiskom velikih jezikov. Zato je morala od njih prevzemati besede, ki jih sama ni imela, posebno na znanstvenem in tehničnem področju. Nekatere smo prevedli, druge prevzeli kar v tuji obliki. Tiste, ki smo jih prevzeli od Slovanov, smo večinoma ohranili kar v slovanski obliki: učitelj namesto učenik, pisatelj namesto pisec, graditelj namesto gradnik, skladatelj, snovatelj, predavatelj, činitelj, čitatelj (se ni uveljavil, ker je zmagal bralec), čitalnica namesto bralnica, smatrati namesto misliti, član namesto člen itd. Ker so take besede slovanskega izvora, jim nismo pretirano nasprotovali.

Previdnejši smo bili pri prevzemanju iz nemščine, ker smo čutili, da ta jezik ogroža našega, saj je bil uradni in učni jezik v Avstriji, mi pa njeni državljani. Eisenbahn smo prevedli v železno cesto, kasneje pa po hrvaščini v železniško progo; a danes govorimo le o železnici in njenih tirih, ne več o progi ali železni cesti. Iz nemščine prevzete tujke in t. i. germanizme smo ves čas gorečniško preganjali.

Zdaj smo previdni pri angleščini, češ da je prevzela vlogo nevarne nemščine, ker iz nje nekritično pobiramo vse, kar je modnega in novega v besedju. Največja nevarnost tega “pobiranja” preži v znanosti, ker če uporabljamo angleške strokovne izraze, si domačih ne bomo ustvarili. Tako siromašimo svoj znanstveni jezik. Isto velja za navadne izposojenke iz angleščine: siromašijo naš jezik.

Slovenci smo imeli v zgodovini nesrečo, da se nam ni razvil družbeni razred močnih narodno zavednih plemičev in meščanov, da bi svoj jezik, slovenščino, povzdignil v svetinjo, ki jo je potrebno braniti za vsako ceno. Tako je njena obramba obsedela samo na ramenih ljudstva: še posebno na obrobju, primorskega na primer, ki so mu fašisti prepovedali slovenski jezik. Celo danes naša država ne premore močnega družbenega razreda, ki bi mu bila materinščina zaščitni znak obstoja; žal smo se razvili v razpršeno brezrazredno združbo večinskih revežev in manjšinskih bogatinov.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze. hocevar@primorske. si
Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Zato so tisti, ki se še zavzemajo za pravilen in lep jezik, domala brez moči in obupujejo. Kljub temu je potrebno vztrajati. Tudi mi bomo vztrajali, spoštovane bralke in dragi bralci - zato pošiljajte vprašanja za vašo Minuto v 7. valu. Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano