Zidograditelji

“Didk zida zidk!” so rekli in najbrž še rečejo v Gropadi, vasici med Bazovico in Opčinami, in le streljaj od Orleške gmajne, kjer se je svoj Človek, ne jezi se! ali Kdo bo koga? z enim Prijateljem in nekaj naključnimi znanci igral nekdanji prvi luški mož.

Didk je bil dejansko Trebnc. Za nepoučene - iz Trebč, vasi nedaleč od Gropade in še vedno med Bazovico in Opčinami. Se je pa zagotovo kakšen takšen “didk”, ki si je s priložnostnim delom zagotovil kos kruha in kvartin (četrt litra) vina, našel v vsaki vasi. Trebnski Didk je seveda delal karkoli in kjerkoli je bilo pač potrebno, in očitno je bilo tu vmes tudi veliko zidanja zidkov. No, na Krasu teh res nikoli ni manjkalo. Naj gre za vas ali za gmajno.

In pokojni Didk bi imel še danes več kot dovolj dela. Pa ne samo na Orleški, Gropajski in vseh drugih kraških gmajnah, kjer je zob časa dodobra načel suhozide ob poteh ter okrog njiv, vrtač in pašnikov. Danes se zidovi, in ne več zidki, gradijo vsepovsod. Gradijo se v glavah in gradijo se na mejah. Vse kaže, da so tisti v glavah že čisto nared, vse hitreje pa rastejo tudi tisti na terenu. Kot gobe po dežju. Iz dneva v dan, od metra do metra. Če niso zidovi, so pa ograje. Iz rezilne žice ali panelne, še bolje kombinirane. In tudi te današnje zidove in ograje gradijo neke vrste posebneži. A ne vaški! Ti so bili ene uboge pare, ki v življenju preprosto niso imeli sreče.

Današnji didki so druge vrste kljukci. Izobraženi in omikani. Pa tudi posebneži bi jim težko rekli, saj imajo za seboj veliko in preveč sledilcev, ki poslušajo njihovo čivkanje, jih všečkajo, jim ploskajo in namesto njih zidajo in postavljajo. Podnevi in ponoči. No, raje podnevi. In še raje, če je v bližini kakšna televizijska kamera, ki to njihovo vnemo pri gradnji zidov in postavljanju ograj v trenutku ponese med ljudi. In ko mi, nič hudega sluteči, srkamo kozarec usodnega vina, razmišljamo o delu na kmetiji, uganjujemo, kaj bo naslednja jed kuhinjskega mojstra, poslušamo zrcaljenje ali gledamo odmevanje, nas ti novodobni didki prepričujejo, da so zidovi, ograje in rezilne žice edina rešitev. Enega takšnega intenzivno čivkajočega didka so pravkar dobili Američani. Pravzaprav prislužili. Pravijo namreč, da imaš takšno oblast, kakršno si zaslužiš. A o tem morda kdaj drugič. Vsekakor je zelo verjetno, da ga bodo imeli pod nogami (in mi z njimi) vsaj naslednja štiri leta, mogoče pa celo osem. Štiri ali osem, tudi Donald je prepričan, da so takšni in drugačni zidovi rešitev za vse ameriške težave. Graditev tistega na meji z Mehiko je že zaukazal, bo pa morda moral razmisliti še o enem na meji s Kanado. Javorolistni Justin je namreč razglasil, da so pri njih migranti dobrodošli, naj bodo take ali onake veroizpovedi. Zid na severu, zid na jugu, levo in desno pa oceana. Idealno.

Tako kot tiste olinkluziv turistične destinacije, ograjene od umazanega in revnega vsakdana te ali one države tretjega sveta.

Pričakovati, da bi se ta ameriški didk česa naučil iz zgodovine, je seveda zaman, saj kakor sam pravi, za knjige preprosto nima časa. In ga najbrž nikoli ni imel. Če bi si ga vzel, bi prej ali slej naletel na nedvoumne dokaze, da se zidovi pravzaprav še nikoli niso obnesli. In če že nima časa za branje, bi lahko direktno vprašal Kitajce, kako učinkovit je bil njihov zid in kako je končal. Lahko bi vprašal Angelo, kako se je obnesel berlinski zid. Lahko bi vprašal Čehe, Slovake in Madžare, kako so se obnesli zidovi v obliki čistin z bodečo žico in stražarskimi stolpi. Vsi po vrsti so končali klavrno. In če kaj, potem lahko iz zgodovinskih učbenikov popolnoma jasno razberemo, da so zidovi prej ali slej padli in da so povezave tiste, ki so preživele.

Morda pa bi Donald vprašal svoje svetovalce, zakaj menijo, da bo usoda njegovega (njihovega) zidu na meji z Mehiko drugačna od usode kitajskega, berlinskega ali kateregakoli drugega. Morda bi jim vprašanje postavil skupaj z bližnjevzhodnim didkom Benjaminom, ki gradi zidove med Izraelci in Palestinci, in tako dobil nekoliko popusta za odgovor. Saj veste, plačaš enega in dobiš dva. In podjeten kot je, bi pravzaprav lahko odgovor prodal nastajajoči evropski združbi skrajnih desnih zidograditeljev, ki se je nedavno sestala v Koblenzu. Sestali so se seveda samo tisti večvredni. Skoraj arijski. Da bi povabili medse kakšnega Viktorja, Janeza, Vinka ali Branka, jim seveda ne pade na kraj pameti. Kakorkoli. Tudi druščina iz Koblenza je zgodovino očitno “prešpricala” in zdaj vesoljnemu svetu razlaga, da je za vse težave Francozov, Nemcev, Nizozemcev, Italijanov, Avstrijcev in sploh vseh Evropejcev kriva EU in seveda begunci.

Brez krivde pa niso tudi Slovani, Grki in podobni z južnih obronkov stare celine. Kako prosim? Katere države so v EU že od samega začetka? In katere države že od kolonialnih časov dalje “proizvajajo” begunce ali, če želite, ekonomske migrante kot po tekočem traku? Evropski Donald nam je oni dan razložil, da je njegov ameriški soimenjak največja grožnja Evropi. A se ne bi mogel bolj motiti! Največja grožnja Evropi je Evropa sama. Ruši jo njena neučinkovitost, njena tiha podpora deregulaciji finančnih tokov, njeno neukrepanje zoper davčne oaze, njeno izsiljevanje malih in perifernih, njeno pasivno spremljanje razraščanja rasizma in sovraštva do tujcev, njena skoraj popolna odtujenost od evropskega vsakdana in ne nazadnje, a ne ker bi bilo najmanj pomembno, egoizem in oportunizem njenih članic. Brez vsega tega bi ameriškega Donalda in še koga postrojili, preden bi rekli keks. Brez vsega tega bi bili zidograditelji, tudi tisti na rokometni strani Alp, vsi po vrsti na zavodu za zaposlovanje.

Robert Turk je okoljevarstvenik.

---