Zgodovina prepovedanega

Štirideseti rojstni dan praznujejo prav tam, kjer so kmalu po spočetju občinstvo terorizirali s strupenim parodičnim performansom Dan bolezni - razstava Prepovedano plakatiranje bo divjo zgodbo o kultnem bendu Buldožer v Kinu Šiška pripovedovala do 12. junija, v sosednji galeriji Photon pa do 17. julija.

Odpri galerijo

“Buldožer je v veliki meri zaslužen za mehčanje stroge razmejitve med visoko umetnostjo in popularno (alternativno) kulturo, za uvajanje interdisciplinarnosti v svet glasbe in za rušenje klišejev mačistične rock ikonografije. In nenazadnje, predstavlja prvo vplivno glasbeno kontrakulturno tvorbo v Jugoslaviji, ki v svoj izraz z veliko mero samoironije uvaja družbeno kritiko,” v ličnem in z informacijami bogatem spremnem katalogu ugotavlja Miha Colner iz galerije Photon.

Divjo zgodbo, polno ostrih verzov in akordov, provokativnih performansov ter jedke satire, so pred štirimi desetletji začeli pisati pevec Marko Brecelj, pevec in kitarist Boris Bele, klaviaturist in orglar Borut Činč, kitarist Uroš Lovšin, basist Andrej Veble in bobnar Štefan Jež. In jo uvodoma uokvirili v slovito in slikovito ploščo Pljuni istini u oči, izdano decembra 1975.

“Na razstavah in podobnih javnih dogodkih nisem pogosto, ampak na tega sem moral priti, naravnost iz Sarajeva,” v prvi etaži Kina Šiška po ponedeljkovi otvoritveni slovesnosti pripoveduje Saša Lošić, pevec velikega sarajevskega benda Plavi orkestar. “Buldožer je ob Idolih zame najpomembnejši bend, prva plošča, ki sem jo kupil v življenju, pa je bila prav Pljuni istini u oči. Določila je moj ... kako bi rekel ... duhovni kod. Zaradi tega benda sem sanjal, da bom nekega dne tudi sam imel bend. Spominjam se, kako je moja danes že pokojna teta našla izvod drugega albuma Buldožerjev Zabranjeno plakatirati, ki sem ga kupil mlad, ves vzhičen ... Odprla je album in naletela na fotografijo krvavega tampona. Album je vrgla v smeti, nakar sem si kupil drug izvod in ga skrival pod posteljo, za omaro in drugod. Zgodba o Buldožerjih je torej tudi zgodovina prepovedanega.”

To zgodbo si rad znova in znova predvaja tudi Slobodan Simič Sime, raziskovalec sredozemske kulturne dediščine, ki se je z ženo na razstavo pripeljal iz Pirana. “Buldožer so ena najbolj avantgardnih skupin tistega časa,” prikima. “Imeli so kaj povedati, in to na izviren način. Vedno me je zanimal rock, ki je bil resnično izpovedna glasba, medtem ko nikoli nisem cenil glasbe, ki je želela samo zabavati, zato je 99 odstotkov skupin pri meni odpadlo. Buldožerji pa so ostali. Zame so bili umetniki in so to ostali. Danes občudujem izvrstne fotografije, ki so jih posneli Tone Stojko in drugi mojstri. Na njih prepoznavam tudi stare znance.”

Precej jih je posnel tudi Vojko Flegar, ki se je z bendom družil v letih 1979-1982, z njimi potoval v Varaždin, Zagreb, na Reko ... So radi pozirali? “So, če si iz poziranja naredil žur,” se zareži. “Enkrat smo jih obesili, drugič smo jih utapljali ...”

Veliko fotografij in drugega gradiva - časopisnih člankov, video in zvočnih posnetkov ter drugega - je za razstavo prispeval Borut Činč. “V bendu sem bil arhivar,” pravi. “Imam gradivo že od samih začetkov, najbolj žal pa mi je, da so na RTV-ju zbrisali veliko dragocenih posnetkov. V živo smo posneli celotno prvo ploščo, prav tako drugo, pa z zborčkom Pepel in levkemija smo posneli parodijo Dan bolezni ... Vse je zbrisano!”

Činč navdušeno pozdravlja prijatelje in znance, šviga med obiskovalci in pozira fotografom, bolj ob robu pa se tega večera drži Boris Bele. “Hja, danes je huda gneča, tako da si bom kak drug dan vzel čas in si razstavo ogledal v miru,” pove. Videti je, da ga najbolj privlačijo stare fotografije benda: “Nekatere sem pozabil, ker jih nismo uporabljali, nekatere pa so mi čisto nove. Vem, kdaj približno smo jih posneli, v kateri seriji so nastale, a jih še nisem videl.”

Na fotografijah je lepo videti, kako se je Buldožer preobražal skozi leta, kako so člani prihajali in odhajali, razobešenih pa je tudi nekaj fotografij ponovne oživitve benda v letih 2006/2007. Je še kaj možnosti, da bodo spet združili moči? “Težko. Možnosti je z vsakim letom manj,” odkima Bele, ki pa je nedavno spet začel pisati pesmi in skladati melodije: “S tremi fanti sem posnel dvanajst komadov, ki pa še niso zmiksani. A za zdaj še ne nastopamo.”

Nove pesmi so bolj beletovske kakor buldožerjevske. “So moje,” prikima, “a zasedba je drugačna od buldožerjevske: dve kitari, bas, bobni. Ni klaviatur, s katerimi je Borut dal pečat Buldožerju.”

Mimo prišviga znanec in Beleta pobara, ali se še kaj vidi z Markom Brecljem, nekdanjim pajdašem, ki pa je že leta 1979 zapustil Buldožer.

Upi, da bosta še kdaj nastopila skupaj, so bržkone jalovi. “No, saj tu in tam se še slišiva. Nazadnje sva se aprila,” pravi Bele. In po premolku doda: “Breclja imam na neki način še vedno rad, pa čeprav mi gre velikokrat na živce.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---