Zaradi dronov se bodo ljudje morda končno uprli

Dron seveda ni nič kriv. Lahko odvrže bombo ali paket hrane, lahko dostavi zdravila, ki rešijo življenje afriškemu otroku, ali z nenehnim sledenjem in fotografiranjem uniči življenje ameriški igralki. V napravi, ki leti sama, lahko zato vidimo futuristično spako ali tehnološki čudež. Kaj bodo brezpilotna letala v resnici, je odvisno od tega, kako pametno bomo znali ravnati z njimi.

Odpri galerijo

> V letu 2013 ste organizirali konferenco in zdaj za ugledno založbo urejate zbornik del mednarodne skupine avtorjev na to temo. Zakaj ste presodili, da si brezpilotna letala zaslužijo široko strokovno obravnavo?

“Na Inštitutu za kriminologijo se ukvarjamo z raziskovanjem vplivov informacijske tehnologije na kriminal. Pri tem sta pomembna dva vidika. Eden je, kako ta tehnologija vpliva na kriminal sam: sodobni čas je prinesel na primer novo tako imenovano kibernetsko kriminaliteto, ki je včasih ni bilo, kriminalne skupine so zaradi uporabe tehnologije močnejše in nevarnejše. Drugi vidik pa je, kako se s tehnologijo odzivamo na kriminal in kako tehnologija krepi tudi represivni aparat. Policija ima, denimo, tako imenovane IMSI lovilce, ki prestregajo mobilne signale. Če smo še bolj plastični: ima GPS naprave, ki jih lahko vgradi v avtomobil osumljenca, in ni več potrebno plačati policistu, da nekomu sledi. Tudi brezpilotna letala so postala orodje v boju proti kriminalu. Policije po svetu si želijo drone. Velika tema je tudi nadziranje migracij z brezpilotniki. Avstralija jih ima, denimo, že veliko, Frontex, osrednja evropska agencija za nadzor nad zunanjimi mejami, je v raziskave in razvoj brezpilotnikov vložil neverjetnih 3,8 milijarde evrov. Brezpilotniki so bili seveda primarno na agendi mednarodnih odnosov in mednarodnega prava zaradi njihove sporne uporabe v globalni nedoločni 'vojni zoper terorizem'. Ameriška vojska jih je uporabila v Pakistanu, Afganistanu, Jemnu, Somaliji in, kar je manj znano, tudi v Srbiji. Tam so že leta 1999 uporabljali drone, sicer ne za napade, temveč za izvidništvo.”

> Zakaj se nam prav pri brezpilotnem letalu vzbudi močan občutek ogroženosti? Je odsotnost človeka, ki gleda, tisto, kar povečuje naš strah? Če damo primer: zakaj so droni nad mestnim središčem tako razburili Parižane?

“Kar se tiče zasebnosti, so brezpilotniki samo kamenček v mozaiku krepitve tehnološkega nadzora. Snowden je razkril nadzor nad komunikacijami preko spleta in mobilnih telefonov, imamo varnostne nadzorne kamere in več drugih načinov tehničnega nadzora. Razlika pri dronih je, da so zelo vidni in konkretni. Povprečen človek si težko predstavlja, kaj pomeni shranjevanje prometnih ali lokacijskih podatkov, dron pa je tarča, vidimo ga, leti po zraku. Če živimo v nadzorstveni družbi, so droni njena vizualizacija. Odpor do dronov pa je močan tudi zaradi prvotne nelegalne vojaške uporabe.”

Slovenska vojska bo svoje prvo brezpilotno letalo dobila leta 2016 ali 2017. “Glavni razlog za nakup je zaščita vojaka. V sedanjem načinu delovanja vojak opravlja zelo tvegane naloge izvidovanja nasprotnikovega zaledja. To vključuje fizično infiltracijo na nasprotnikovo ozemlje. To funkcijo bo prevzelo daljinsko vodeno letalo, ki bo pri tem tudi neprimerno učinkovitejše,” so pojasnili na ministrstvu za obrambo. Izvidniška vloga brezpilotnih letal ne pride prav le na bojiščih, dodajajo: “Opravljajo se tudi podporne naloge v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, in sicer pregled nad manj dostopnimi predeli ob naravni nesrečah, kot so poplave, požari, iskanje oseb in podobno.” Vojska ima z brezpilotniki že izkušnje s skupnih vaj z ameriškim letalstvom. Ne pričakujejo, da bi bila brezpilotna vojaška letala v slovenskem zračnem prostoru motnja ali grožnja. Se pa strinjajo, da slovenska zakonodaja ni dovolj podrobna: “Zakonodaja, ki ureja zračni promet, uporabe brezpilotnih letal še ne obravnava dovolj podrobno. Tako je trenutno edini način uporabe, ki ne posega v varnost, uporaba v segregiranem zračnem prostoru.” V Kontroli zračnega prometa so pojasnili, da kakršnegakoli incidenta zaradi brezpilotnih letalnikov še niso obravnavali. A se zavedajo, da bo morala zakonodaja nekoliko podrobneje urediti uporabo naprav, ki zdaj uradno sodijo med letalske modele in lahko letijo le v nekontroliranem zračnem prostoru. To je zračni prostor tako imenovanega razreda G, ki sega do 300 metrov višine. Temeljit razmislek o zakonodaji, ki bi omejevala in urejala uporabo brezpilotnikov, čaka tudi Agencijo za civilno letalstvo.

> Koliko bo, realno, ta tehnologija vplivala na družbo prihodnosti?

“To je vprašanje za milijon dolarjev. V ozadju poteka velika tekma med ZDA in Evropsko unijo. Evropa je 'zamudila' internet, saj je večina velikih uspešnih internetnih podjetij v ZDA, zato želi biti prva, ki bi integrirala drone v civilni prostor, in je na tem področju zelo aktivna. Evropska unija, vsaj sodeč po resolucijah, brezpilotnike vidi kot novo gospodarsko panogo, tehnološko nišo, ki lahko pomaga zagnati mirujočo evropsko ekonomijo. Koliko se bo ta tehnologija dejansko razširila, ali bo res prelomna tako kot na primer Applov digitalni univerzum, pa je v tem trenutku težko reči. Uporab brezpilotnikov je že veliko. Nekatere so tudi popolnoma reklamne in nekoliko smešne. Kako danes pritegniti pozornost javnosti? Tako, da vpelješ dron. Restavracija v Singapurju je, denimo, kupila drone, da nosijo pijačo k mizi. Vsi svetovni mediji so pograbili to zgodbo, kar je seveda zastonj reklama. Drone uporabljata Amazon in DHL, ki na otok na severu Nemčije z njimi dvakrat na teden dostavlja zdravila in pošto. Zelo legitimna uporaba je v geodeziji za mapiranje področij. V knjigi, ki jo pripravljamo, je ena od avtoric zelo kritična do tako imenovanega re-brandinga, torej do tega, da se neka tehnologija predstavlja in označuje z novo vsebino. Trdi, da želi vojaška industrija, ki večinoma proizvaja brezpilotna letala, vstopiti na civilno področje in prikazati, da so droni lahko humanitarni ter prinašajo pomoč na vojna področja. Avtorica trdi, da gre za zvito taktiko, kako brezpilotnike približati javnosti ter sprožiti zasuk v drugo rabo.”

> Brezpilotnikom se v tem smislu najbrž dogaja to, kar se večini novih tehnologij?

“Ja, absolutno. In mislim, da je pretrganje stika med brezpilotniki in vojaško industrijo nujno potrebno. Slovensko podjetje proizvaja brezpilotnike in jih prodaja v Ukrajino. Uporabljajo jih gozdarji, ki z njimi prenašajo motorne žage na težko dostopna področja. V Afriki letalniki prenašajo pošto v odročne kraje, Tomo Križnar v Sudanu uporablja brezpilotnike za zbiranje dokazov o zločinih proti človečnosti. Uporabljajo jih mediji, tako za kakovostne vsebine, denimo posnetke poplav, kot za rumene zvezdniške zgodbe. Droni so, kot vsaka tehnologija, dvorezen meč. Nož, s katerim lahko režemo kruh ali pa ubijemo človeka. Bistveno je vprašanje odgovorne rabe. V slovenskih podjetjih, ki nudijo storitev snemanja in fotografiranja z droni, že glasno opozarjajo na to, da brezpilotna letala postajajo orodja za telebane. Včasih se naprave ni dalo upravljati brez urjenja, danes pa programi omogočajo tako preprosto vodljivost, da jih ima lahko vsakdo. Ob novem letu se je na spletu pojavil posnetek množice, zbrane na silvestrovanju na Kongresnem trgu. Poklicni upravljalci dronov nikoli ne letijo nad množico, saj lahko naprava strmoglavi. V naši državi o tem ni nobenih pravil, čeprav so ponekod že sprejeli ustrezno zakonodajo.”

> To nas torej najbrž še čaka, tako kot nas čaka soočenje s preprečevanjem vdorov v zasebnost.

“Najpreprostejši odgovor je: uporaba da, a treba je postaviti meje. V ZDA se podjetja, ki pišejo programe za brezpilotnike, povezujejo v koalicije, ki jim lahko prijaviš koordinate svoje posesti. Pisci te koordinate vnesejo v programe in s tem zagotovijo, da mali komercialni brezpilotniki tam ne morejo leteti, ker naletijo na digitalno oviro. Ob nujni pravni regulaciji, ki je najbolj okorna, bi bilo torej treba razmišljati še o samoregulaciji znotraj industrije, ki bi bila lahko bolj učinkovita z dizajniranjem dronov, ki ne bi kršili zasebnosti. Ampak vedno je bistvo v pogojih in omejitvah. Za primer: slovenska policija je na konferenci napovedala, da si želi brezpilotni letalnik, ki bi ga uporabljali za reševanje v gorah, in da ima za to tudi vso zakonsko podlago. Takšni legitimni rabi v gorah je težko nasprotovati. A če policija na to isto napravo namesti lovilec mobilnih signalov in z njo preletava mesto, je to povsem druga zgodba.”

> Obstajata dve vrsti brezpilotnih letal - nekatera upravlja človek, torej pilot, z daljave, druga pa so vnaprej programirana za samostojno letenje. Kako ta odmik osebe od tehnologije vzpostavlja vprašanje odgovornosti?

“Dejansko so to večinoma letalniki, ki niso brezpilotni, samo pilota ni na krovu. Pilot je, denimo, v Nevadi in bombardira v Afganistanu. Avtomatizacija, robotizacija in nenazandje umetna inteligenca pa so širša tematika. Zanimiva podobna dilema se na primer odpre pri avtomobilih prihodnosti. Predstavljajmo si, da samodejnemu avtomobilu brez šoferja, ki komunicira s cestnim omrežjem in drugimi avtomobili, poči pnevmatika. Programiran je, da se ustavi, a tega ne more storiti, ne da bi trčil. Izbira, ali se zaleteti v renaulta ali v volva, in računalnik se odloči za volva, saj glede na podatke o varnosti avtomobila izračuna, da je pri tem trku manjša verjetnost za hude poškodbe in žrtve. Kdo je odgovoren? Tisti, ki je pisal program? Kdo drugi? Pravega odgovora ni. Civilnopravno je za škodo seveda še vedno odgovoren lastnik naprave, a širša vprašanja, ki se odpirajo pri tem, so povezana z algoritmi: ali lahko odločajo namesto nas, ali lahko pisci algoritmov hote ali nehote v kodo vnesejo predsodke?”

> Predvsem od Snowdena naprej imamo vedno, ko govorimo o nadzoru, občutek, da nekdo, ki je v poziciji moči, nadzoruje, državljani kot brezimna množica pa so nadzorovani po klasičnem načelu velikega brata. Je res tako? Ali nadzorstvena družba pomeni bolj mrežo medsebojnega nadzorovanja?

“Na splošno teorija nadzorstvenih študij govori tudi o povratnem nadzoru. Pri brezpilotnikih pa je glavna moč dejansko združena v državah in korporacijah. Posamezniki si tako drage tehnologije preprosto ne moremo privoščiti in tu za zdaj povratnega nadzora ni, nadzorstveno-industrijski kompleks je premočan. V ZDA načrtujejo sistem nadzora, pri katerem brezpilotnik lebdi na višini dvajsetih kilometrov, in lahko tam ostane več let, ter hkrati spremlja 65 različnih dogodkov. Sem moč posameznika ne seže. In tu se vprašanje brezpilotnih letal povezuje z zelo aktualno dilemo zbiranja velike količine informacij. Podobno kot je bil pravni režim hrambe telekomunikacijskih podatkov primer pred-kriminalitetne paradigme, tudi droni vstopajo v to osredotočenost na tveganja. Gre za paradigmo pred-kriminalitete, ko varnostni in obveščevalni organi, med katerimi je meja vse bolj zabrisana, zbirajo in hranijo podatke, zato da bi lahko rudarili nazaj po informacijah in vedeli, kaj je oseba, ki v nekem trenutku postane sumljiva, počela v preteklosti. To je tudi eden od ciljev dronov. Nadzorovati neko mesto in omogočiti dostop do shranjenih podatkov, pri čemer vprašanja, ali sploh masovno zbirati podatke, ni več. Omejitve so le še pri dostopu do teh podatkov.”

> Kar je pa že spolzek teren?

“Zelo spolzek. Luksemburško sodišče je pri presoji legitimnosti zbiranja in hranjenja prometnih informacij presodilo, da to ni sorazmerno. Da hramba tako velike količine podatkov o slehernem uporabniku javnih telekomunikacijskih omrežij brez suma, da je storil kaznivo dejanje, ni dovoljena. Zato je razveljavilo direktivo o hrambi prometnih podatkov. Pri dronih je podobno. So del nadzorstvene fantazije, mokrih sanj vsakega nadzornika: vse zbrati in potem za nazaj gledati, kaj je počel nekdo, ki smo si ga izbrali za potencialno tarčo.”

> Vračamo se torej k zgodbam številnih knjig in filmov tega in prejšnjega stoletja.

“Orwellovske primerjave so že nekoliko klišejske, pa tudi veliki brat ni čisto prava metafora. Bolj primerna je metafora Kafkinega procesa, kjer gre v bistvu za zbiranje podatkov, pri katerem ne vemo, kdo zbira in za kakšne namene, kje so naši podatki, kako do njih, kako jih zbrisati ipd. Ti podatki potujejo med podjetji in državnimi organi: gre torej za postopke, podobne kafkovskemu procesu. Seveda gre za naraščajočo moč korporacij in vlad, a predvsem za negotovost posameznika v postopkih pred nekimi organi, ki izvajajo nadzor. In nadzor je moč. A enako nevarna kot fantazija vsesplošnega nadzora je tudi nedoločna fantazija zasebnosti. Zasebnost je nekaj, kar se definira vsakič znova, v konkretnem primeru. Govoriti o zasebnosti na splošno, o tem, da je imamo danes več ali manj kot v preteklih obdobjih, je neobjektivno.”

> Temeljno vprašanje je torej: kateri interes bo prevladal, ko bomo razmišljali o regulaciji tehnologij, ki zbirajo veliko količino podatkov: splošni družbeni iskanja največjih koristi za družbo in posameznika ali goli gospodarski?

“To je stvar družbenega boja in merjenja mišic. Če bo industrija, ki ima veliko moč, svojo agendo uspela preliti v pravne akte, bo njen interes prevladal. Specifičen problem Slovenije je, da ni velikega civilnodružbenega odpora proti nadzoru. Priznati pa je potrebno, da je na delu še neka druga lastnost zasebnosti, zaradi katere ni množičnega odpora nikjer po svetu. Ko slišimo o nedotakljivosti telesa, se nam pred očmi hitro pokaže krvaveče telo, kršitev zasebnosti pa si težko predstavljamo, zato ne vzbuja takšnega ogorčenja.”

> Nam multikopter, ki lebdi pred oknom spalnice, lahko nadomesti sliko krvavečega telesa?

“Absolutno. V tem smislu so droni dobri, ker bodo izzvali revolt, odziv zoper abstraktne kršitve zasebnosti, o katerih imamo le bežno predstavo.”

VESNA HUMAR

---