Zapora pred “severno Lampeduso”

Pri Trbižu, med Avstrijo in Italijo, so policisti - prav za ta namen so v pokrajino prišle kadrovske okrepitve - začeli z resnejšim nadzorom meje. Mar to pomeni začetek konca Schengenskega sporazuma? Ne, zatrjujejo italijanske oblasti, saj bodo dejavnosti ostale v okviru ukrepov, ki jih ta sporazum dovoljuje in predvideva. A nesposobnost resnega soočenja s problemom migracij postaja vse resnejša grožnja evropski odprtosti in solidarnosti.

Poostreni nadzor bo v okolici Trbiža trajal do nedelje in na terenu bo ves čas vsaj sedem patrulj. “Ne bomo več izvajali le občasnega nadzora, temveč natančne, kapilarne preglede vozil, ki vstopajo v državo,” je v sredo zjutraj napovedal videmski kvestor Claudio Cracovia. Posebno pozornost bodo namenili tovornjakom in avtobusom. Italijanski policisti bodo delo opravili sami, brez pomoči avstrijskih kolegov, s katerimi so sicer v zadnjih letih delali v tako imenovanih mešanih patruljah, kakršne so vrsto let nadzorovale tudi slovensko zahodno mejo.

V Trbižu se torej, le da na drugi strani mejne črte, dogaja isto, kot se pri Brennerju ali Ventimigli.

Italijanske oblasti obljubljajo, da ukrepi ostajajo znotraj meja, ki jih postavlja Schengenski sporazum, a kljub temu se vrača okus po starih časih. To ugotavljajo tudi številni italijanski nacionalni mediji, ki so v preteklih dneh trbiškemu primeru namenili veliko pozornosti.

Beguncev se ne smemo bati in se smemo nasedati populističnim približkom, ki jih povezujejo z nasiljem in nevarnostjo. “Na ladjah v sredozemskem morju ni teroristov. Tudi po podatkih Frontexa ni nikakršnih dokazov za to. Na teh ladjah so le ljudje,” poudarja evropska poslanka Tanja Fajon (na fotografiji), ki je razočarana, a hkrati upa. Razočarana je predvsem nad diskurzom in argumenti evropskih voditeljev. “Če kmalu ne bomo sprejeli konkretnih ukrepov se lahko zgodi, da bodo ogrožene naše temeljne vrednote,” ugotavlja Fajonova in opozarja na to, da skrajne desničarske organizacije že sedaj postavljajo pod vprašaj smiselnost Schengenskega sporazuma ter zahtevajo njihovo spremembo. Upa na to, da bo Slovenija zgled. “Verjamem, da je Slovenija solidarna družba, da smo tu ljudje, ki smo pripravljeni pomagati. Upam, da bo Slovenija, če pride do tega, sposobna sprejeti ljudi, pokazati pogum in biti za zgled. 700 beguncev navsezadnje pomeni dva človeka in pol na vsako slovensko občino. To pa zmoremo,” meni Fajonova in dodaja, da je ključna integracija beguncev v družbo. Blizu so ji vsi ukrepi in prestopi, ki se odrekajo velikim osamljenim getom: “Z vključevanjem in izobraževanjem beguncev vlagamo v prihodnost. Njihovo in svojo.” VH

Italijani izgubljajo živce

Kar ni nič nenavadnega. Italijanska javnost zadržuje dih v pričakovanju, da bo vlada sprejela konkretne ukrepe, s katerimi bi se zmanjšala obremenjenost države zaradi migracijskih tokov. Renzijeva vlada je za zdaj previdna, a nerazumevanje, ki so ga evropski notranji ministri poslali iz Luksemburga, in enostranska odločitev francoske vlade, da zapre svojo južno mejo, ne pomagata. Nasprotno - sebičnost nacionalnih in birokratska togost skupne evropske politike dajeta krila skrajnim političnim skupinam in podžigata sovražni govor na družabnih omrežjih, kjer migrante vse pogosteje zmerjajo z “okupatorji” in “paraziti.” Na to, kako se sovražni govor do tujcev, ki prihajajo v Italijo, počasi širi in pridobiva družbeno sprejemljivost, kaže Facebook stran Sei di Gorizia se … (Si iz Gorice, če …), ki se je iz foruma, namenjenega izmenjavi izkušenj o življenju v mestu in objavi zanimivosti o goriški zgodovini spremenila v oglasno desko za jezna in nestrpna sporočila.

V tem vzdušju ni niti malo nenavadna želja goriškega župana Ettoreja Romolija, da bi zaprli vse meje, tudi zahodno. Izjava, ki je politično logična, pa ima eno resno pomanjkljivost: italijanske težave ne prihajajo iz Slovenije.

Zavita balkanska pot

Furlanija Julijska krajina ima s prosilci za azil težave. Predvsem goriški župan in njegov videmski kolega Furio Honsell že dolgo bijeta plat zvona. V deželi z 1,2 milijona prebivalci je trenutno približno dva tisoč prosilcev za azil, torej eden na šesto prebivalcev, kar je največ v severnem delu države. Številke morda res ne zvenijo alarmantno, a azilanti so organizacijsko, v veliki meri pa tudi finančno breme občinam, kar ustvarja velike lokalne napetosti.

Razlog za to statistično posebnost le deloma leži v tragičnih tokovih migrantov, ki preko Sredozemskega morja vodijo v južno Italijo. Glavni razlog za obremenjenost pokrajine je, da je Trbiž zaključek tako imenovane balkanske poti, po kateri preko Irana, Turčije, Makedonije, Bolgarije, Srbije in Madžarske prihajajo azijski begunci, večinoma iz Afganistana in Pakistana. Del migrantov na balkanski poti, ki je do uvedbe strožjega nadzora pri nas, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, peljala čez Slovenijo, se iz Avstrije načrtno vračajo proti jugu, v Italijo, v iskanju boljših pogojev za azil. Avstrijska država jih, v skladu z zakonskim določilom, da prosilci, ki kršijo pravila humanitarnega azila, nimajo več vstopa v državo, noče sprejeti nazaj, Italija pa se utaplja - tudi zaradi lastne neučinkovitosti. Zloglasna Severna liga je zato Trbižu nadela vzdevek “severna Lampedusa”.

“Naj jih pustim na dežju”? Tako državo sprašuje videmski župan. Ko tuj državljan prosi za azil, mora namreč počakati na iztek uradnega postopka, preden je lahko deležen podpore in oskrbe, ki jo za tujce s takšnim statusom predvideva zakon. Postopek, ki je prej trajal nekaj tednov, se lahko trenutno, ob povečanem pritisku, zavleče tudi več mesecev. Medtem so migranti nevidni ljudje, nikogaršnja težava. Zasedajo parke in si delajo zasilne tabore, zmrzujejo na dežju ter trpijo lakoto in žejo. So torej svobodni, a tudi zelo ranljivi.

Nekateri župani v sodelovanju s humanitarnimi organizacijami zato sami iščejo zasilne namestitve, a opozarjajo, da je to le gašenje požarov, vsekakor pa ne celovita rešitev.

Na zahodu (za zdaj) mirno

Ali lahko povečan nadzor na meji z Avstrijo povzroči, da se bodo poti spet preusmerile in da bodo vodiči migrantov našli obvoz do Italije čez slovensko ozemlje, je hipotetično vprašanje, na katerega ni mogoče verodostojno odgovoriti. Prav tako ne na dilemo, ali bodo afriški migranti, ki se premikajo od juga Italije navzgor zaradi zaprte meje s Francijo po naših tleh iskali pot na sever.

Kar po neuradnih podatkih za zdaj tujce najbolj odvrača od Slovenije je, da se, v nasprotju s pravili v Italiji, po vložitvi prošnje za azil ne smejo svobodno gibati, temveč morajo ostati v Azilnem domu v Ljubljani.

Verjetnost, da bo ob vse bolj intenzivnem globalnem dogajanju naša država prej ali slej spet postaja na množični migrantski poti, pa še vedno obstaja. In dejstvo je, da ima predvsem Primorska dolgoletne in bridke izkušnje s tujci, ki so prihajali brez dokumentov.

Na Policijski upravi Nova Gorica pravijo, da so ti časi minili. “Trendi preteklih let, kakor tudi aktualni letošnji trendi, v kontekstu ilegalnih migracij oziroma tudi ostalih kršitev zakona o tujcih, za območje policijske uprave trenutno niso problematični. Obravnavano je sicer večje število kršitev Zakona o tujcih, vendar pa struktura in teža kršitev ni zaskrbljujoča, na drugi strani pa podatki kažejo na intenzivno delo policijskih enot PU Nova Gorica na tem operativnem področju,” je pojasnil vodja sektorja uniformirane policije Evgen Govekar.

Pozabljene osebne izkaznice

Pri kršitvah gre večinoma za tujce, bodisi Italijane, bodisi državljane drugih držav, ki imajo dovoljenje za bivanje v sosednji državi in v Slovenijo pridejo brez veljavnega dokumenta. Pravih ilegalnih prehodov, torej primerov, ko bi policisti prvič obravnavali tujca pri poskusu vstopa na Schengensko območje pa letos in lani ni bilo, v letu 2013 pa je bil natanko eden. Prav tako na območju uprave ne delujejo posamezniki ali skupine, ki bi se ukvarjali z vodenjem prebežnikov. Zgodi se sicer, da se na našem ozemlju gibljejo tujci brez dokumentov, nazadnje v maju, ko so novogoriški policisti opazili madžarski kombi s šestimi državljani Afganistana in Pakistana, a gre za posamične primere, ki se ponavadi zaključijo s predajo tujcem državi, iz katere so prišli.

Romoli se torej s slovenske strani nima česa bati. A Govekar dodaja: “Seveda problematiko ilegalnih migracij, na širšem evropskem prostoru, torej tudi v sosednji Italiji, sprotno spremljamo in ocenjujemo. Slovenska policija pa glede ilegalnih migracij in drugih operativnih dogodkov, povezanih s tujci, po potrebi dnevno sodeluje in komunicira z vsemi državami, tako regijsko, kot tudi širše Schengenskem prostoru.”

VESNA HUMAR

---