Zakon, ki glasbenike žali in je nujno zlo

Kaj je slovenska glasba? Tista, ki jo ustvarjajo Slovenci, tista, ki nastaja na naših tleh, tista, ki ima slovensko besedilo, ali nekaj povsem drugega? Po predlogu ministrstva za kulturo bi v zakonu o medijih poslej za slovensko glasbo šteli “vokalno glasbo oziroma vokalno-instrumentalno glasbo, izvajani v slovenskem jeziku, ter instrumentalno glasbo slovenskega izvora”. Predlog novega zakona o medijih, ki je ta teden šel vnovič v javno obravnavo, predvideva tudi obveznost predvajanja 20-odstotne kvote slovenske glasbe med 6. in 22. uro, saj so številne radijske postaje doslej že določeno kvoto domačih skladb predvajale zlasti ponoči. Kaj o novostih menijo primorski glasbeni ustvarjalci?

Odpri galerijo

David Kovšca - Buda, pevec mednarodno uspešne skupine Elvis Jackson, ki prepeva v angleščini, pravi, da v zasedbi vsekakor podpirajo pobude, ki pripomorejo k večji prisotnosti slovenske glasbe na naših radijih: “Saj če je ne bodo predvajali pri nas, je po vsej verjetnosti v veliki večini ne bodo predvajali nikjer. Razlog za to lahko iščemo bodisi v naši majhnosti bodisi v zgrešenem pristopu pristojnih ustanov, ki so odgovorne za stagnacijo razvoja in kakovosti slovenskih glasbenih skupin, saj smo že leta preveč prepuščeni samim sebi in se brez podpore težko znajdemo v konkurenci svetovnih veleprodukcij.” O novi definiciji slovenske glasbe meni, da je le nadgradnja zgrešenega pristopa in bo v slovenski prostor vnesla predvsem dodatno polemiziranje in izgubo dragocenega časa: “Slovenskost se lahko spodbuja tudi drugače, in ne tako, da preprosto zanikaš poreklo oziroma izvor vsega, kar ni zapeto v slovenskem jeziku. Jezik je v glasbi izrazno sredstvo, ki naj bi bilo stvar umetniške svobode posameznika, izbor jezika je velikokrat pogojen tudi z izbrano strategijo - kam se glasbenik želi usmeriti, na domači ali tuje trge. V obeh primerih pa potrebuje spodbude.”

Jaša Hedžet, basist zasedb No Air in Toxine, ki ustvarjata v angleščini, in polovica dua Bas&glas, ki odzvanja v slovenščini, meni, da so kvote nekakšen diktaturni ukrep do glasbenih urednikov: “Vsaj do tistih, ki so še vredni tega naziva. Če se kvot res ne moremo znebiti, menim, da bi bilo manj škode, če bi teh 20 odstotkov 'fasali' zgolj komercialni radii. Posledično bi morda dobili več glasbenih urednikov, ki bi morali brskati za kakovostno slovensko glasbo. Izvajalec sit, radio cel. Ampak jaz živim v svetu, kjer je skoraj vse mogoče.” Definicijo slovenske glasbe, ki bi sodila v predpisano kvoto, bi po njegovem mnenju lahko enačili z vprašanjem, kdo je pravi Slovenec: “In če gre to skozi na papirju, se povsem upravičeno lahko začnete tresti. Skratka imam občutek, da gre vse to daleč onkraj debate o glasbi, zato se ne bom niti lotil vprašanja svobode izražanja. Bom samo vprašal: kako mislite, da bi se počutila oziroma preživela kokoš, če bi morala regljati samo zato, ker ji kača sika?”

Vanja Alič, novinar in pevec skupine Zaklonišče prepeva, ki ustvarja v srbohrvaščini, ni bil nikoli pristaš kvot: “Ne zdijo se mi potrebne. Drži, da so nekateri izkoriščali doslejšnje predpise in slovensko glasbo predvajali ponoči, ko radia skoraj nihče ne posluša, vendar se mi zdi neumno tako posiljevati radijske postaje.Naj vrtijo, kar želijo.” Pri tem prizna, da bi sicer s kvotami več denarja ostalo slovenskih avtorjem, saj so v ozadju ukrepa tudi avtorske pravice in ne le spodbujanje ter razvoj slovenske glasbe: “A resnična težava je, da radijske postaje oziroma uredniki niso več uredniki, kakršne smo poznali nekoč, ki so iskali, brskali ter odkrivali nadarjene mlade avtorje, bende in potem s predvajanjem ustvarjali hite. Danes je na največjih, mainstream radijskih postajah vse že pripravljeno, vrtijo copy-paste playliste. Na teh seznamih slovenske glasbe je 20 izvajalcev, avtorjev: gre za hermetično zaprt krog, v katerega ostali, neizbrani, ne pridejo. To je veliko večji problem, za katerega bi bilo treba najti rešitev.”

In glasba Buldožerjev?

Alič poudarja, da z izjemo Vala 202 oziroma nacionalnih programov, radijske postaje ne izobražujejo več: “Radio 1 denimo ne vrti tvoje glasbe, če po nekakšnih njihovih anketah nimaš dovolj točk oziroma če te druge radijske postaje ne vrtijo dovolj. To so principi, skregani z osnovno funkcijo, ki naj bi jo imele radijske postaje - da bi te tudi malce izobraževale in s tem soustvarjale dober okus.”

Nova definicija slovenske glasbe, ob kateri ne ve, ali bi se smejal ali jokal, se Vanji Aliču zdi banalna in fašistoidna: “Potemtakem glasba Buldožerja, najlegendarnejšega slovenskega benda, ni več slovenska. Enako velja za Laibach. In če sem še bolj banalen: smo na Evrovizijo na Dunaj potemtakem poslali neslovensko glasbo, ker pesem ni bila v slovenščini? Slovenski jezik naj ščitijo z drugačnimi prijemi. Slovenska glasba je tista, ki jo ustvari državljan republike Slovenije ne glede na njegovo etnično, versko in nacionalno pripadnost. V vsaki normalni državi je tako.”

Drago Mislej - Mef, kantavtor in avtor številnih besedil domačih uspešnic, pravi, da je predlog o kvotah v prvi vrsti žaljiv do slovenskih ustvarjalcev, po drugi strani pa nujno zlo, ker nekateri slovenski mediji očitno ne živijo več v tej državi:“Predstavljajte si, kako bi reagirali Angleži ali Francozi, če bi dobili zakon, ki od njihovih radijskih postaj terja, da morajo v svojih programih vrteti 20 odstotkov angleške ali francoske glasbe. Verjetno ne bi razumeli, kaj jim hočejo povedati. Nam pa se zdi to povsem razumljivo in zdaj bi se nekateri dajali okrog odstotkov.” Mef je prepričan, da bi radijski postaji, ki deluje v slovenskem medijskem prostoru in jo moti 20 odstotkov slovenske glasbe, morali enostavno odvzeti frenkvence in ji svetovati, naj oddaja nekje drugje. “Ali pa, če si predstavljamo, da bi zakon določal, da mora slovenska radijska postaja vrteti 80 odstotkov tuje glasbe. To se, seveda, čisto drugače sliši in takoj bi se oglasili, češ, zakaj pa 80? Kaj ni to preveč? Ko stvari pogledamo z drugega zornega kota, dobijo čisto drugo podobo, mi pa žal ponavljamo ene in iste obrazce in prihajamo do vedno istih odgovorov in dilem.”

Nove definicije, ki za slovensko glasbo šteje vokalno in vokalno-instrumentalno v slovenskem jeziku, pravi, da ni povsem razumel, čeprav razume, da jo je moč uporabiti pri merjenju količine slovenske glasbe na radijskih postajah: “Vseeno mislim, da je preveč rigidna in da bi bilo veliko bolje, če bi država sprejela ukrepe druge vrste. Namesto da meri glasbene izdelke po nacionalni pripadnosti, bi enostavno avtorjem iz tega prostora ponudila določene ugodnosti.” Država bi po njegovem mnenju lahko glasbenikom, ki pišejo besedila v slovenskem jeziku in se definirajo kot slovenski glasbeni ustvarjalci, denimo omogočila nižji DDV pri prodaji albuma, ponudila razpise, subvencije in drugo: “Konec koncev, večina nas, pop in rock ustvarjalcev, igramo glasbo, ki izvira iz drugega okolja, ki ni, z izjemo besedila, prav nič slovenska. Vendar jo igramo, prežeti z vsem kar nas obkroža, in je zato slovenska.”

Kantavtor Rudi Bučar celo predlaga, da bi bil delež slovenske glasbe vsaj 40- in več odstotni, saj gre po njegovem mnenju pri kvoti za podporo domačih glasbenih ustvarjalcev: “Koliko bendov je v garažah, ki jih nihče ne vrti? Koliko izvrstnih glasbenikov, ki ne dobijo priložnosti, da bi pri določenih medijih lahko predstavili svojo ustvarjalnost? Če te možnosti nimajo, pomeni, da ti mediji načrtno zatirajo slovensko glasbo.” Prepričan je, da bi morala zakonodaja podpirati prav vse naše ustvarjalce: “A obenem menim, da je kljub temu treba dati prednost tistim, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku, tako v knjižnem kakor narečju. Vendarle ponavljam: z zakonom je treba zaščititi vse slovenske ustvarjalce.”

Kantavtorica Tinkara Kovač pravi, da je v zadnjih desetih letih statistično razviden drastičen upad slovenske glasbe v medijih: “Med prvimi desetimi skladbami je bilo leta 2005 deset slovenskih, med prvimi 50 pa 38. Danes jemed prvimi desetimi skladbami zgolj ena slovenska, med prvimi 50 pa šest. Od leta 2007 do danes, od začetka radijskih mrež torej, se slovenska glasbena produkcija umika z radijskih mrež, prav tako slovenski jezik.” Ob tem poudarja, da so mediji zaradi zelo pomanjkljivega in neučinkovitega nadzora nad njimi brez slabe vesti zlorabljali predpisane kvote: “Zato tudi zdaj ne bomo mogli pričakovati, da bodo kar čez noč ponotranjili, kaj pomeni biti 'družbeno odgovoren' medij.”

Tinkara pravi, da je v zadnjem času večkrat slišala napačne interpretacije nove definicije slovenske glasbe: “Zakona ne smemo brati tako, da eno definicijo vzamemo iz konteksta. Ta definicija ni definicija slovenske glasbe! Verjamem, da ministrstvo za kulturo to še kako ve - 'slovenska glasba' je zelo širok, bogat in razvejan pojem, ki vsebuje še marsikaj, to je jasno! V primeru te definicije pa gre predvsem za definiranje kvote kot take. In ker se na ministrstvu še kako zavedajo, da v medijih, predvsem komercialnih, slovenski jezik postaja 'ogrožena vrsta', so naredili prvi majhen korak za njegovo zaščito.”

Ob tem soglaša, da je treba zaščititi prav vse slovenske avtorje: “Je pa po eni strani res, da imajo glasbeniki, ki pojejo v tujem jeziku, 'na voljo' ves svet kot tržišče, tisti v slovenščini pa ne. Zato je potrebna posebna zaščita za slovenščino plus za vse ostale, ki ustvarjajo v Sloveniji - ne glede na to, v katerem jeziku se izražajo. Nenazadnje imamo v Sloveniji tri uradne jezike!”

Kaj storiti?

Kako bi torej glasbeniki rešili večno vprašanje: kdaj bomo Slovenci poslušali in predvajali več slovenske glasbe? “Ko bo v naših glavah izkoreninjen manjvrednostni kompleks. Predvsem pa, kot sem že dejal, ne tako, da zanikamo poreklo vseh glasbenikov, ki se vokalno ne izražajo v slovenščini,” pravi Buda.

Vanja Alič meni, da dokler ne bo pravih urednikov, niti kvote ne bodo pomagale. Ob tem zatrjuje, da prav vsak medij, nacionalni ali zasebni, mora nositi odgovornost in se zavedati, da sooblikuje okus poslušalcev in sovpliva na medijski prostor, s tem pa tudi na razvoj posameznika: “Če imamo novinarji odgovornost, da ne pišemo neumnosti, naj nosijo radijske postaje odgovornost, da ne spuščajo v eter poneumljajoče muzike.”

Jaša Hedžet meni, da bi za spremembo lahko poskrbeli glasbeni uredniki komercialnih radiev, če bi začeli opravljati svoje delo tudi vsebinsko: “Kar pa zaradi celotnega sistemskega ustroja očitno ni tako preprosto. Rezultat je boj med imperijem in majhno etnično skupino. Očitno ni druge, kot vpeljati slovensko kvotno diktaturo, ki morda priskrbi nekaj prostora v morju imperialne. Že od pamtiveka se torej ni še nič spremenilo. Žalostno.”

Rudi Bučar pravi, da ostaja optimist in verjame, da bo slovenske glasbe v etru več, ko se bodo slovenski mediji zavedali svoje odgovornosti: “Ko bodo posvečali več pozornosti slovenskim ustvarjalcem, kar sicer nekateri že danes počnejo. Dati bi morali priložnost tistim, ki šele prihajajo na sceno, torej mladim, nadebudnim ustvarjalcem. Dejstvo je, da moramo biti dovolj samokritični do kakovosti ustvarjanja, vendar če ne gremo poizvedovati in vohati po garažah, kleteh, in se s tem prepričati, da imamo dobre izvajalce z dobro glasbo in dobrimi zamislimi, ne bo napredka.”

Tinkara Kovač je prepričana, da Slovenci že sedaj poslušajo slovensko glasbo in imajo radi tudi slovenske glasbenike in njihovo glasbo: “Mediji oziroma nekateri uredniki pa jim žal ne dajo dovolj možnosti, da bi prišli v stik z lastno kulturo ali jim to celo zavestno onemogočajo. Nov zakon o medijih je ponovno v javni obravnavi in se bo še na njem delalo. Ko bodo v njem natančno izklesana in določena 'pravila igre,' ko bodo opredeljene globe (ki so med drugim še vedno v tolarjih!) in ko bo vzpostavljena 'trdnjava' - medijski inšpektorat, ki bo kos vsem 2000 slovenskim medijem, se bo morda začelo kaj obračati na bolje.”

Tudi Mef ne dvomi, da Slovenci že zdaj poslušamo veliko slovenske glasbe - tako na koncertih, na vseh dobrodelnih prireditvah, študentskih žurih, v domači kleti ali na taborjenju: “Nisem še srečal skupine mladih, ki bi na parkirišču prepevali Aviciijevo Wake me up, sem jih pa slišal, kako prepevajo različne turbo komade. Me prav zanima ali so tisti mladi, ki se jih tudi po 6000 zbere na koncertu Cece, vključeni v raziskave, ki služijo nekaterim za sestavljanje playlist. Če bi bilo res tako, potem vemo, kaj bi morali vrteti v svojih programih.”

A obenem poudarja, da vse to, ta nekakšen nacionalni referendum nima ne z glasbo ne z glasbenimi uredniki nikakršne povezave. “Dejstvo je, da je slovenska glasba danes enako kakovostna kot je vsa evropska in svetovna glasba, sicer ne bi tako prepričani hodili na Evrosong, niti ne bi bili nekateri naši glasbeniki uspešni tudi v tujini,” zatrjuje Mef, ki je prepričan: “Ko si bomo priznali, da smo enako dobri kot glasbeniki iz anglosaksonskega sveta, ne bomo potrebovali kakršnihkoli kvot. Žal nas v kvote potiskajo tisti, ki nam govorijo, da smo zanič in si ne zaslužimo niti 20 odstotkov radijskega prostora. To pa ne bo šlo. Ni šlo pred 74 leti in ne bo šlo niti zdaj.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---