Zakaj težave z glagoloma “morati” in “môči”?

Da so težave z njima? Seveda so. Izvirajo iz narave, to je iz zgodovine našega jezika. Marsikako reklo nas uči, da če kaj naravnega ne gre po naši volji, tisto običajno res ne gre, tudi če se vsi postavimo na glavo.

Že starorimski modrijan, poet Horac, je spoznal, da se narava vselej vrne, tudi če jo izženeš z burklami. “Naturam expellas furca, tamen usque recurret,” je zapisal. Naravnih zakonitosti ne pretentaš, one pretentajo tebe. Po naše: Kakor koli se obrneš, imaš sedalo zadaj. Ali tudi: Proti vetru se ne da ...

Zelo zgovorna sta Kanadčana Laurence J. Peter in Raymond Hull. V knjigi Petrovo načelo skoraj isto kot Horac za trmasto naravo ugotavljata za umetno ustvarjene organizacije, še zlasti birokratske: če je v njih le možno, da bi kaj narobe šlo, bo narobe tudi šlo, kajti v hierarhičnih uradih odgovorna in donosna mesta brž zasedejo oblastiželjne mrhe, ki so nesposobne. Tudi birokratove “narave” ne uženeš v kozji rog, enako kot ne matere narave. (Oh, kot da sta že leta 1969, ko je njuna knjiga izšla, uganila, kako abotna bo upravna birokracija v samostojni, blaženi Sloveniji.)

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

Podobno trmo srečamo v jeziku, zlasti v živem, govorjenem, ki je otrok narave, ne pa tehnični izum, kot je svetovni esperanto. Zato se govorjeni jezik nerad podreja umetnim, pametno domišljenim pravilom, ki jih v težnji po enotno govorečem in pišočem narodu predpisuje knjižni jezik.

Živi govor se ne sprašuje, kaj je kje predpisano ali dovoljeno, drugje pa prepovedano, ampak hodi svojo pot, ki jo ubira že stoletja. Knjižni jezik terja eno, živi jezik dela drugo. Zgledov, da je res tako, se ponuja na pretek. Med njimi je na primer raba nedoločnika v skrajšani obliki: namesto da bi izgovorili “pisati” (na koncu z i-jem), zmerom govorimo “pisat” (brez i-ja na koncu). Vse lepo in prav, dokler je taka živa raba omejena na pogovorno slovenščino. A takoj privzdignemo obrv, ko taka govorica vdira v zborni izgovor knjižnega jezika, to je: ko ga slišimo po radiu in televiziji, ko se udomači v parlamentu in se razšopiri tudi v slavnostnem nagovoru.

Na hud primer takega vdiranja nas opozarja upokojenec Uroš Gabrijelčič iz Ljubljane, ki preučuje kulture starega Egipta in o njih prevaja knjige za Slovensko matico. Ker je 25 let urejal revijo Val navtika, ima izpiljen čut za knjižni jezik in lahko verjamemo zapisanim besedam: “Spoštovani g. Jože, zelo cenim vaša prizadevanja, da skušate izboljšati naš pogovorni (pa tudi pisni) jezik. Žal je vaš časopis bolj dosegljiv samo na Primorskem, zato ga ne berem redno; a vselej, ko ga dobim, preberem vaš jezikovni članek. Pišem vam zaradi žalostnega dejstva, da je slovenščina v medijih vedno slabša in da tisti, ki bi morali nad njo bdeti, svojega dela ne opravljajo dobro. Napak v jeziku, ki me motijo, je veliko, a med najbolj motečimi je to, da Slovenci ne poznamo več razlike med glagoloma morati in môči. In tako marsikdo ne le izgovori, ampak kar zapiše: 'Čeprav me je zjutraj bolela glava, sem mogel v službo!' V pogovornem jeziku 90 odstotkov Slovencev napačno uporablja ta dva glagola! Morda več. Vsebinsko gre za pojma, ki sta tako različna, da bolj ne bi mogla biti. Sprašujem se, zakaj je ljudem lažje izgovoriti 'mogel' kakor 'moral'. Res je sicer, da iz stavčne zveze večinoma razumemo, kdaj 'mogel' pomeni 'moral' in kdaj 'mogel', ni pa to vedno nujno. A težava je v tem, da se je ta raba 'uzakonila' v javnih medijih. Ali lahko pričakujemo, da bo kdo naredil red tudi v tem gnezdu?”

Uroš Gabrijelčič je zastavil vprašanje, ki je z vidika knjižnega jezika več kot utemeljeno. Narečja in pogovorni jeziki v mestih v resnici slabo ločijo oblike glagolov morati in moči, ki jih knjižni jezik dobro razlikuje in predpisuje. Zaradi tega ju zapisujemo in v zborni izreki (na TV, po radiu, v parlamentu, gledališčih itd.) tudi izgovarjamo tako:

> morati: moram, moraš, mora, sem moral, bom moral, bi moral itd.

> môči: morem, moreš, more, sem mogel, bom mogel, bi mogel itd.

Vendar tudi nekatera narečja in nekateri deli mestnih govorov razlikujejo pomena “mogel = moral” ter “mogel = mogel”, in sicer po rastočem ali padajočem poudarku. Primer: “Nisem moOgel (=mogel) iti k bratu, pa bi mOogel (=moral) k njemu!” Pri tem ima “Oo” padajoči poudarek, “oO” pa rastočega. A knjižni jezik te razlike ne pozna in ne predpisuje. Na teh dveh poudarkih je celo Prešeren v Uvodu v Krst pri Savici razlikoval dva pomena oblike “more”. Zapisal je: “ ... al' jutra čakat' more”, kjer narečni “more” (izg. mOore) označuje isto kot naš knjižni “mora”.

Težko je najti dobre in vsem prepričljive odgovore na vprašanje, ali je narečja in žive govore po mestih vendarle mogoče opravičiti, da tako površno obravnavajo dvojčka knjižnega jezika morati in moči. Ponje je treba (=moramo) iti v zgodovino in k resnici, da ta dva glagola nimata enakega števila besed, ki izvirajo iz njiju. Glagol môči jih ima nešteto, morati pa le eno:

> Glagol môči se je razvil iz indoevropskega korena *magh- (imeti moč, biti sposoben). Poleg lastnih glagolskih oblik in sestavljenk (pre-morem) ima še množico besed iz korena *magh-: onemogel, pomožen, nemoč, mogočen, mogotec, onemoglost, premoč, močan, premagati, pripomoček, zmaga, zmogljiv, zmogljivost itd.

> Glagol morati izhaja iz istega korena. Nastal je iz starocerkvenoslovanskega imperfekta: možaše > moraše; iz oblike moraše je nastal nedoločnik morati. Ima samo lastne glagolske oblike in eno samo sestavljenko: primorati. Ničesar drugega. Pojmi mora, morala, morost, moraliteta niso iz njegovega gnezdišča.

Vzrok, da se šibkejši glagol “morati” ne more enakovredno uveljaviti ob močnejšem dvojčku “môči”, je verjetno v njunem rojstvu iz istega korena *magh-, ki pomeni samo moč, ne pa “moranja”, prisile. Glagol “môči” ima podporo v številnih iz njega izpeljanih pojmih, medtem ko je glagol “morati” neploden in se ne more nasloniti na noben samostalnik, pridevnik, prislov, ampak le na en samcat glagol: primorati.

Vse povedano pa nam seveda ne dovoljuje, da bi zanemarjali njuna različna pomena. Knjižni jezik ju natančno razlikuje in zahteva, da ju razlikujemo v zborni izreki in nasploh v javni rabi. Tako je tudi prav. Vendar pa: narava (zgodovina) živega jezika je močnejša od umetnih slovničnih pravil.

JOŽE HOČEVAR

---