Zakaj slovenščina kopiči nikalnice?

Do spoznanja, da ima zanikanje v slovenščini velik pomen, zlahka pridemo kar sami. Zamislimo si, da naš jezik v kratkem (oh, res kratkem) času, kolikor nam vlada ista vlada, izgubi besede, ki so narejene z neopaznim, a v besedotvorju silno plodnim zlogom “ne”, ki mu rečemo nikalnica. V trenutku bi se razgubile vse besede s sestavino “ne”: nemoč, nesloga, neenotnost, neenakost, nepoštenost, nemorala, nedemokratičnost, onemogočanje, nespamet itd. Hkrati bi izginili pojavi, ki jih te besede označujejo. Bili bi torej močni, složni, demokratični, pošteni ...

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar  

“To je pravljica,” je rekel Tone Pavček v Seči nad piranskimi solinami, “neuresničljiva v strankarsko in miselno zdrobljeni drobceni Sloveniji, ki za svoje preživetje potrebuje več ljubezni in manj sovraštva. Kaj bi poslanci sploh počeli v parlamentu brez nesloge in neenotnosti slovenstva? 'Prepirajo se, torej so,' bi o nas dejal Descartes, oče izreka o modernem, razsvetljenem Evropejcu: Mislim, torej sem. Cogito, ergo sum.”

Zato prepire prepustimo prepirljivcem in ostanimo pri zanikanju, nikalnicah in njihovem kopičenju v slovenščini.

Nikalnica izvira iz prastarega korena “ne”, ki je v evropskih jezikih ostal podoben vse do danes: grš. ne; lat. non; it. no, non; angl. no, not; nem. nein, nicht; rus. ne, net itd. Presenetljivo je, da imajo to nikalnico tudi nekateri neindoevropski jeziki: sosed Madžar tudi reče “ne”, ko odkimava. Če v slovenščini ne bi imeli nikalnice, bi naenkrat izginilo pol našega besednega zaklada, ker vsi pojavi našega skrivnostnega sveta obstajajo na dva načina: so ali jih pa ni. Zato večini pojmov lahko dodamo nikalnico “ne”, ki pomeni, da tistega pojma ni: smisel – nesmisel, delo – nedelo, mogoč – nemogoč, voščljiv (želeč dobro) – nevoščljiv, imam – nimam (nastalo iz ne-imam), hočem - nočem (nastalo iz ne-hočem); in tako naprej.

Ker je nikalnica tako nepogrešljiva in besedotvorno plodna, se marsikomu zdi verjetno, da so jo zato nekateri jeziki začeli podvajati in kopičiti v stavkih in povedih. Toda to je slab odgovor na vprašanje, zakaj je v slovenščini dovoljeno kopičiti zanikane besede, ki ga je zastavil Andraž Gombač, sedanji skrbnik priloge 7. val v petkovih Primorskih novicah:

“Dragi Jože, mnogi vam v pismih pravijo, da z veseljem prebirajo vaše prispevke v tejle dragoceni rubriki, ampak le redki se lahko pobahamo, da jih preberemo še pred objavo. Odzivam na vaše povabilo, naj vprašanje, ki sem vam ga v naši pisarni postavil pred časom, zapišem, tako da ga bodo lahko prebrali in o njem razmišljali tudi drugi. Že s pokojnim urednikom priloge Robertom Škrljem, ki ga ne pogrešam nič manj kakor vi, sem se večkrat pogovarjal o zanimivostih našega jezika. 'Od kod je prišla beseda ničkolikokrat?' se je spraševal Robert. 'Kako je mogoče, da se beseda, ki pomeni veliko, začne z nič?' Do solz sva se nasmejala, ko sva sestavljala takele povedi: 'Ne, nikakor ni res, da nikomur nikoli nisem izrekel neresnice.' Povejte nam, profesor, zakaj slovenščina dopušča takšno kopičenje nikalnic. In še: zakaj Prežihov Voranc v Levem devžeju lahko zapiše: 'Mati je znala preprečiti, da otroci niso bili tepeni.' In Aleš Berger v prevodu stripa o Asterixu: 'Ataaufbix se boji le nečesa: da mu ne pade nebo na glavo!' Mojstra slovenske besede se seveda ne motita, a vendarle je zanimivo, da je druga polovica njunih povedi zanikana. Prosto po Javoršku: kako je mogoče?”

Besedi nikalnica in zanikati izvirata iz glagola nikati, katerega pomen je na prvi pogled nerazumljiv, ker v njem takoj ne zagledamo nikalnice “ne”. Ta je namreč skrita v zlogu “ni”, ki je nastal iz “ne-je” in ga srečamo v sedanjem času glagola “ne biti”: nisem (nastalo iz ne-jesem), nisi, ni, nisva in dalje. Kdo bi mislil, da imamo dve nikalnici, “ne” in “ni”, a v resnici je le ena: “ne”. Da je “ni”, ki ga uporabljamo pri glagolih v preteklem času, nastal iz “ne-je”, nas lahko prepriča srbsko-hrvaški pretekli čas: “nije radio” (ni delal), slovensko: “ne je” delal, ni delal.

Zaustavimo se malo pri dvomih, ki nam jih povzročajo besede in besedne zveze, v katerih je nikalnica.

Prvi je povezan z vprašanjem, kako zapisati sestavljenke z nikalnico, narazen ali skupaj. Pri besedah, ki so starejše po nastanku, kot nerazsodnost, negotovost, nezvestoba in neumnost, ni zadreg, ker jih bo vsakdo pisal skupaj. Pri izrazih, ki so po rojstvu mlajši, kot neprav (narobe), nečasoven, nesedanji itd., pa bo marsikdo podvomil, ali naj jih piše skupaj ali ne. Nekateri svetujejo, naj take pojme pišemo narazen, kadar med nikalnico “ne” in temeljno besedo lahko vrinemo še kako drugo besedo; na primer: “ne prav nazadnje” ali “ne pač sedanji” ali “ne ravno prav”. A to pravilo je ohlapno.

Drugi dvom povzroča zanikan stavek, v katerem mora po pravilu predmet iz četrtega sklona preiti v drugi sklon. Na primer: nimam kruha (ne: nimam kruh). To vsi vemo in tako tudi zapišemo. Zadrega nastane, ko imamo ob zanikanem povedku nedoločnik in ob tem nedoločniku še predmet v četrtem sklonu. Na primer: marsikateri delavec ne more kupiti kruh. Ali kupiti kruha? Odgovor je odvisen od tega, ali moč nikalnice “ne” sega samo do (prvega) predmeta “kupiti” ali tudi dalje do (drugega) predmeta “kruh”. Enotnega odgovora na to vprašanje ni. Bolj prav je reči, da marsikateri delavec ne more kupiti kruha.

Tretji dvom, pravzaprav bolj težava, se kdaj pa kdaj pokaže pri kopičenju nikalnic, kakršno poznajo slovanski jeziki in z njimi slovenščina. Včasih namreč ni prav jasno, kaj je v resnici mišljeno, ko kdo zapiše: Nič ne vidim. In: Ničesar ne vidim.

Na vprašanje, zakaj je v slovenščini dovoljeno kopičiti nikalnice, pa pravzaprav nimamo jasnega in enoznačnega odgovora. Je pa to vsekakor še en dokaz velikega bogastva našega jezika.

Tako je pač v opisni slovnici, ki predvsem ugotavlja, da v jeziku nekaj je (obstaja), ne išče pa zmerom odgovora na vprašanje, zakaj je prav, da nekaj je (obstaja).

Rabiti - potrebovati

Bralec Milan, Koprčan, ki živi v tujini že 15 let, je zapisal: “Danes se vsesplošno uporablja izraz 'ne rabiš biti', 'ne rabiš iti'. Mislim, da je to prisvojenka iz drugih jezikov. Bi lahko napisali besedo o tem primeru?”

Ker smo po jeziku majhen narod, smo morali pogostokrat prevesti kako besedo iz tujih jezikov, kar pa ne pomeni, da nismo po kulturi velik narod. Tako smo nemški glagol “brauchen” napačno prevedli z glagolom “rabiti”, ki kaže na nekaj, kar že imamo in uporabljamo, namesto s pravilnim glagolom “potrebovati”, ki pomeni nekaj, česar še nimamo. Zato zapišemo, da rabimo (“uporabljamo”, imamo) velike politike, v resnici jih pa potrebujemo (ker jih nimamo).

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano