Zakaj niso nehali risati?

Francoski novinar Eric Albert je v sredo, nekaj ur po tem, ko so odjeknili streli, ki so ubili njegove kolege, zaposlene pri satiričnem časopisu Charlie Hebdo, postavil najpomembnejše vprašanje: “Zdaj šok in groza povezujeta ljudi. Ampak kaj se bo zgodilo potem?” Res: kaj se bo zgodilo potem? In predvsem, kaj bi se moralo zgoditi?

11. septembra 2001 se je zdelo, da se je z nebotičnikoma Svetovnega trgovinskega centra zrušil svet, kakršnega smo poznali. Ampak se ni. Začela se je še ena vojna, v svojem bistvu nič kaj bistveno drugačna od prejšnjih. Nekdanji zavezniki najmočnejših ljudi na svetu so postali novi sovražniki, vzpostavili so se sveži režimi in rodili so se novi borci za svobodo, obsojeni na to, da s podarjenimi puškami v rokah prej ali slej zdrsnejo na temno poloblo planeta.

Tako kot pred dobrimi trinajstimi leti tudi ta teden veliko politikov govori o svobodi. Kakor bi si v resnici želeli svet, v katerem bodo ljudje brez sramu in tesnobe, brez strahu pred posledicami, brez oportunizma in odvisnosti od udobja in ugodja mislili, govorili in delali po svoje. Vsak posebej in čisto drugače kot kdorkoli. Čeprav si politiki in vsi drugi, ki v družbah in skupnostih sveta tako ali drugače sprejemajo odločitve, najmanj želijo ravno tega.

Parižani so v sredo zvečer prižigali sveče in nosili plakate, s katerimi so sporočali, da so vsi Charlie Hebdo. Solidarnost in čustvena vpletenost, ki jo je sprožila nesmiselna in kruta smrt pogumnih, pametnih in duhovitih ljudi, po eni strani vzbuja upanje. Dokazuje, da še vedno obstaja medčloveška mreža, ki seže onkraj površnih ekonomskih stikov. In da se odtujeni, vase zagledani potrošnik, tipični prebivalec 21. stoletja, še lahko odzove, da se še lahko premakne.

Po drugi strani pa vsaka skupina, ki se poenoti okrog abstraktnih, na hitro skovanih načel, zavestno ali ne sodeluje v igri, v kateri so prav duhoviti in pametni ljudje najpogostejša in najočitnejša stranska škoda.

Živimo v svetu, ko so načela vse abstraktnejša in vse bolj na hitro skovana. Novice, ki naj bi risale podobo sveta, pa vse bolj oblikovane s prefinjenimi marketinškimi strategijami. Narejene bolj zato, da dvignejo val čustvenih odzivov, kot zato, da bi sprožile temeljit in poglobljen razmislek.

V Nemčiji tisoči korakajo proti islamizaciji Evrope in tisoči drugih jim zapirajo luči. Provokativni francoski pisatelj Michelle Houellbeque je sprožil val kritik z napovedano futuristično fiktivno zgodbo o islamizirani Franciji z obveznim študijem Korana na univerzah in uzakonitvijo mnogoženstva.

Na televiziji isti ljudje danes govorijo, da se islama ni treba bati, naslednji dan pa postavljajo oborožene straže pred pomembne stavbe. V enem stavku pozivajo k razlikovanju med vero in kulturo na eni ter ekstremističnim razmišljanjem in krvavimi dejanji na drugi strani, v naslednjem stavku pa se že sprašujejo, ali nista nasilje in protidemokratičnost zapisana že v temelje vere.

V tem shizofrenem, kaotičnem vzdušju, polnem puhlic, neiskrenosti in prikrite mržnje, je vse teže biti zmeren Evropejec. In vse teže je biti zmeren musliman.

Primorci so med prvo svetovno vojno umirali na fronti in v begunstvu. Po vojni so se s prenatrpanimi ladjami vozili v obljubljene dežele, kjer so jih sprejemali s podcenjevanjem in nezaupanjem. V času fašizma so nacionalno sovraštvo in teze o rasni večvrednosti sprožali nepredstavljivo trpljenje in nemški nacizem je hranil pokole druge svetovne vojne. V vseh obdobjih so bili upor in prilagajanje, zmernost in ekstremizem, obsojanje in sočutje.

In vedno so ljudje prej ali slej doumeli, da v resnici niso sovražniki, da Slovenec v svojem bistvu ni nič drugačen od Italijana, da se Nemec ne razlikuje od Hrvata, tako kot se katoličan ne od protestanta ali pravoslavca. Da se zlo ne rodi med dvema človekoma, čeprav eden od njiju nosi avtomatsko puško, temveč v središčih moči, v bojih za vpliv, moč in bogastvo, na krajih, kjer nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi dvignili transparent z napisom “Je suis Charlie”.

Tako opevana svoboda zato ni v pripadnosti tej ali oni skupini demonstrantov, temveč v pogumu in pameti človeka, da vidi onkraj ali mimo vzorcev, ki mu jih vsiljujejo. Prav vsak dan, tudi na deževno, mrzlo, žalostno januarsko sredo. To je edina pot, ki vodi od tega, kar se bo zgodilo, še ene neizogibne, nejasne in težko razumljive grozne vojne proti grozi, k tistemu, kar bi se moralo zgoditi: k človeški družbi z novo ali s ponovno najdeno občutljivostjo.

Na uredništvu tednika Charlie Hebdo so to vedeli. Zato niso nehali risati.

VESNA HUMAR

---