Vsi za enega, eden za vse*

Ko se razve, da je nekdo mastno zaslužil, se ponavadi sprožita dva obrambna mehanizma. Prvi vse, ki na ta zaslužek kažejo s prstom, označi za zavistneže. Drugi pa jih pouči, da živimo v tekmovalni, dinamični družbi, ki ji ritem določa trg. Ta pa da je objektiven in neusmiljen: obdrži, kar je dobrega, in izpljune, kar je nevrednega. Zato je vsak zaslužek legitimen, vsaka razprava o tem pa barbarska in nazadnjaška.

Slovenski minister za finance, po izobrazbi seveda doktor ekonomskih znanosti, je rekel, da ne živimo več v komunizmu. A kot večina ekonomistov v večini primerov se je Dušan Mramor tudi tokrat zmotil. Seveda še vedno živimo v komunizmu. Le da ne vsi.

Osnova tržne ekonomije naj bi bila napetost med ponudbo in povpraševanjem, ki določa ceno stvari, dejanj in ljudi. To pomeni, da nič nima vrednosti samo po sebi. Ko je mesto oblegano, je kruh vreden več od pergamenta. Ko pritisne mraz, je volna vredna več od svile. In ko pride kuga, je pogrebnik vreden več od pesnika. Tržno uspešni so tisti, ki uspejo zaznati, predvideti, povečati ali ustvariti potrebo in jo nato zadovoljiti. Ti si lahko tudi privoščijo kruh, plašč in nagrobnik, drugi stradajo in zmrzujejo. Ker nihče noče umreti strašne smrti in biti pokopan v skupnem grobišču, vsi sodelujejo pri ustvarjanju povpraševanja in iščejo načine, kako bi se pridružili ponudbi. Zato človeška skupnost ustvarja vedno več stvari in si tudi izmišljuje nove. Temu se reče gospodarska rast in tehnološki razvoj. Ta mehanizem nima nikakršne zveze s tem, kako se rojevajo zgodbe, nad katerimi se zgražajo foušljivi Slovenci. To pride kasneje.

Družba rasti in razvoja namreč prej ali slej ugotovi, da bi bilo dobro imeti skupno vrečo, iz katere bi plačevali gradnjo cest, vojsko, pisarje in zdravilce. Zato si izmisli davke. In šele pri vprašanju, kako se ti davki porabijo, se začne tržna ekonomija, kot si jo predstavljajo ministri.

Ko gre za to, kako bodo razdelili davke, povečevanje povpraševanja ni več nikomur v interesu. Nasprotno: povpraševanje je treba strogo omejiti, in to je najlaže storiti tako, da se dostop do vreče omogoči le peščici ljudi, ki nato iz nje jemljejo po svojih potrebah. Komunistično.

Dekan fakultete na razpisu ministra, s katerim igra golf, dobi sredstva za izvedbo izobraževanj v postopku certifikacije, ki ga zahteva zakon, predlagan od poslanca, s katerim minister igra tenis. Dekan s pomočjo tajnice, strokovnih sodelavcev, opreme, fikusa, arhiva in nakopičenega strokovnega in postopkovnega znanja, za kar vse plačuje država, uspe dobiti tudi evropska sredstva. Oboje je tržni prihodek ustanove, od katerega si dekan velik kos vzame v obliki honorarja. Ponudbo v tem primeru predstavljata podjetje, ki za dekana izdela nov komplet palic za golf, in brezimna množica mladih raziskovalcev in novopečenih doktorjev znanosti, ki se ponujajo, da bodo delali skoraj zastonj v upanju, da si bodo nekoč zaslužili svoj hlebec kruha. Nekateri od njih so nadarjeni.

Lastnik gradbenega podjetja zmaga na razpisu občine, ki ponuja v odkup zazidljivo zemljišče. Njegov bivši sošolec župan mu dovoli, da kredit, ki ga potrebuje za nakup zemljišča in gradnjo, zavaruje s hipoteko na to isto zemljišče. Banka plača, podjetnik pogumno zgradi blok, pride globalna gospodarska kriza in stanovanj noče nihče kupiti. Država dokapitalizira banko in za drobiž odkupi odprto terjatev, občina kupi stanovanja in jih za skromno najemnino da revežem. Podjetnik in župan se dobita na kajtanju v davčni oazi, kjer na njunih računih čaka gotovina, s katero bosta ob pravem trenutku svoje terjatve odkupila nazaj in mastno zaslužila. Ponudbo v tem primeru predstavljajo delavci na začasnem delu v državi, ki garajo šestnajst ur na dan. Na črno in za drobiž, v upanju, da jim bo prej ali slej ostalo kaj denarja, ki ga bodo lahko poslali domov. Nekateri od njih so pridni.

Zgodbi sta seveda zgolj simbolični in vsaka podobnost z resničnimi osebami ali dejanji je komunistično naključje. Kdor ju bere kot resnični, bo kriv pred bogom, bi rekel Tomaž Šalamun.

Nista nič več kot miselna igra, ki ilustrira in utemeljuje sklepe. Prvič: pridni in nadarjeni ljudje večinoma živijo v kapitalizmu. Drugič: ministri in ekonomisti večinoma živijo v komunizmu. In tretjič: besednim zvezam “izkoriščevalska kapitalistična svinja” in “prekleta banda komunistična” bo treba poiskati nov pomen.

VESNA HUMAR

* Znamenito pravilo v legendarnem stripu Alan Ford, po katerem je vodja skupine, Številka ena (Broj jedan), dobil célo nagrado, vsi ostali člani skupine pa vsak po en dolar.

---