Zakaj izraz “psovati” ne zveni povsem domače?
Slovenci smo bili (smo še?) pobožni, ubogljivi, bogu vdani prebivalci jugovzhodnih Alp. Bogu vdani nismo več tako, kot smo bili pred štirimi stoletji in pol, ko smo s Trubarjem molili protestantskega boga in si za to omislili svoj knjižni jezik, a podredljivi in pokorni smo še zmerom! Ukazovali so nam bavarski pokristjanjevalci pred tisoč leti, za njimi pa nešteti osvajalci naše zemlje, a zadnje čase turbokapitalistični bruseljski krmarji, ki nam narekujejo, kaj moramo storiti, česa pa ne smemo. Tako pač je. Gospodar se menja, bič ostane, bi še enkrat vzdihnil Cankar.
Prof. Jože Hočevar
Naš naglavni greh, da kot majhen narod hitro sprejmemo od drugih marsikaj - ne samo ukazov, tudi kako odveč besedo -, se kaže v maloštevilnosti domačih besed, ki jih premoremo za kletve. Namesto da bi kleli po domače, se zatečemo na pósodo k sosedom in zakolnemo po tuje. Celo hudiča, srčkano domačo kletvico, so dedi spremenili v tajfla (nemški Teufel je hudič) in rajši kakor kletvico “preklet” izberemo iz nemščine ukradeni “frdaman”. Pri bogu smo pa sploh hudó previdni in ga v svojem jeziku samo prijazno ogovarjamo: o ljubi bog, moj bog, hvala bogu, bog pomagaj, bog se nas usmili - ja, to pa res! A ko ga hočemo jezljivo ošvrkniti, se obrnemo do njega ne po naše, ampak po balkansko: ...bem ti bóga; ali po italijansko: orkodijo (porco dio), a ne vemo vsi, da se porco po italijansko reče pujsu.
Zato marsikatera naša kletvica, ki jo uporabljamo vsak dan, zveni po tuje. Pri vojakih se je prijatelj Aco, Srb, ki me je po moji kletvici imenoval Hudič, jaz pa njega po njegovi Pičkati, celo ponorčeval, češ da Slovenci sploh ne znamo kleti. Zato da nismo svojega predstavnika poslali na balkansko tekmovanje v preklinjanju, kjer je srbski zabavljač posekal vse in zmagal, še preden se je usedel za preklinjevalsko mizo. Ko je šel na oder, se je spotaknil, padel in na tleh neustavljivo klel, preklinjal, zmerjal in psoval stopnico, kjer mu je spodneslo pošvedrani čevelj. “Majku ti ...” je bruhalo iz njega.
Tako smo si tudi glagol psovati sposodili pri polbratih na Balkanu. O tem sem nekaj dni razmišljal, preden sem pred leti odgovoril Slobodanu Valentinčiču, novinarju Primorskih novic, ki je prizadevno likal jezik. Njegovo vprašanje, ki je tu zelo okrajšano, se je nanašalo prav na psovanje:
“Spoštovani profesor, je glagol psovati, ki ga kdaj zapišemo v Primorskih novicah, res grd srbizem ali hrvatizem, kar nam očita neki jezikovni čistun? Razložite, kdo ima prav. Ali jaz, ki trdim, da to ni srbizem, ali on, ki pravi da s takimi balkanizmi kvarimo svoj jezik?”
Besedi psovati in psovanje izvirata iz imena pes, ki je bil poleg uši vselej človekov najzvestejši spremljevalec. Prvotni pomen tega mena ni prav jasen. Eni pravijo, da moramo pomisliti na indoevropski koren *peik, ki pomeni risati, pisati, pisan. V korenu peik je končni soglasnik k prešel v sičnik s; torej peis, pes. Drugi menijo, da moramo prvotni pomen za psa iskati v litovski besedi piktas, ki pomeni hud, jezen. Pes je bil torej ali pisan (večbarvne kože) ali hud.
Besedo pes in izpeljanke iz nje (slovensko: pasji, pesèk, pesjak) poznajo vsi slovanski jeziki. Glagol psovati je bil zapisan že pred več kot tisoč leti v stari cerkveni slovanščini. Pomenil je: obravnavati koga kot psa.
Danes besede iz tega glagola pomenijo zmerjati, preklinjati, kleti, tudi grdo govoriti. Psovati je lahko prehodni glagol, kar pomeni, da dejanje prehaja od osebka na predmet. Primer: politik Janez je psoval politika Janezka. Lahko pa je istočasno tudi neprehodni, kjer dejanje, ki izhaja iz osebka, ostaja na osebku. Primer: politiki, tako Janezi kot Janezki, pogosto psujejo. Dejanje tega stavka je lahko tudi prehodno, če rečemo, da politiki pogosto psujejo drug drugega.
Do tu je vse jasno in razložljivo. Na uganko pa pri razvozlavanju pomena glagola psovati naletimo, ko se vprašamo, zakaj tudi iz imen drugih živali, kot so volk, prašič, kokoš, vol, zajec, bik, ne naredimo glagolov. Zakaj tudi ne volkujemo, volujemo, prašičimo, kokošimo, zajčimo ali bikamo. Kvečjemu v duhu našega jezika lahko kaj povinjamo, se petelinimo in morda še kozlamo (med bruhanjem se oglašamo kot meketajoči kozel). Torej tudi glagol psovati ni posrečeno izpeljan iz prijateljskega psa, saj psovanje pomeni nekaj slabega, a pes je povečini dober, zvest čuvaj.
Morda se prav v dejstvu, da ne naredimo glagola iz vsakega živalskega imena, ampak le iz psa, skriva vzrok, da nam besedi psovati in psovanje ne zvenita prav domače. Vendar ju Pravopis iz leta 2001 ne prepoveduje in jima daje vso domovinsko pravico v knjižni slovenščini.
Toda naš jezik, ki je na vse strani znajdljiv, gibljiv in živ, niti ne potrebuje vseh glagolov, izpeljanih iz imen živali, ampak ta imena uporablja rajši v primerah: zvit kot lisica, boječ kot zajec, požrešen kakor volk. Zadošča pa tudi izenačenje kakega štirinožca z ozmerjanim dvonožcem. Vsi vemo, kaj pomeni, kadar komu rečemo: Osel! Krava! Koza! Konj! Tele! Bik! V skrajni sili pa naš jezik pri psovanju uporabi tudi imena za odtočno-razmnoževalne in izločevalne organe človeškega telesa, tudi za tistega, ki ga Balkanci nakazujemo z iztegnjenim sredincem ene ali druge roke.
Vprašanja o jeziku pošiljate na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)
Tako približno sem mu odgovoril, pravzaprav zapisal, Valentinčiču. Pred sedmimi leti. Odgovor je zakrožil med novinarji. So se ob njem hahljali. Prebral ga je še Tone Pavček: “Jože, tako je treba pisati o jeziku, vedro, s polnim vedrom dobre volje. Piši!” Tako se je ob pogovorih z Robertom Škrljem, Andražem Gombačem in drugimi pri Primorskih novicah pred šestimi leti in pol rodila rubrika Minuta, dve za boljši jezik. Šest let je rasla ob vaših vprašanjih, drage bralke in spoštovani bralci, ki vas po daljšem premoru spet lepo pozdravljam in vabim k nadaljnjemu sodelovanju. Pošiljajte vprašanja, in Minuto bomo skup nadaljevali.
JOŽE HOČEVAR