Zakaj Slovenija ni država ali bovški primer

Prelaz Predel je ponovno zaprt. Tokrat zaradi skalnega podora na italijanski strani. V obdobju od leta 2000 je arterija, ki povezuje Bovško z avtocestami in zahodno Evropo, odkoder prihaja največ turističnega prometa, zaprta že četrtič. In to vselej za daljše obdobje. Govorimo o tednih, ne dnevih.

Deja vu, Bovčani so praznike spet pričakali tako kot ob velikonočnem potresu leta 1998, sami, z zvesto četico kajakaških zanesenjakov ob sebi (te še vojna težko odžene), s praznimi mizami v restavracijah in sveže postlanimi posteljami, ki so brezdelno čakale obiskovalce.

Najbolj ranljiva območja države

Praznike so Bovčani pričakali tudi ob medijskem molku glede cestnega kolapsa - nemara to, da je najodročnejša slovenska regija napol odrezana od sveta ni dovolj uporabna vest in so poročevalcem ljubše mastne novice o velikih infrastrukturnih posegih, ki se bodo ali pa ne bodo zgodili v Kaninskem pogorju. Upamo seveda na najboljše, vendar je dejstvo, da je najpomembnejša infrastruktura cestna - ne glede na to, kaj slovenski načrtovalci govorijo, ko ob proračunski podhranjenosti in posledični nezmožnosti odpiranja novih vizij v prometu (spomnimo se tretje osi in drugega tira) prepuščajo prostor za izgovore ekologom. Denarja ta trenutek res nimamo. Nimamo pa niti nacionalne prometne vizije, in to zbuja skrbi. Predvsem pa nimamo predstave, kaj je država, saj bi, če bi jo imeli, v komunikacije na obmejnih področjih vlagali strateško. Obmejna področja so namreč najbolj ranljiva območja vsake države in zato vsaka država (če je država) tem področjem posveča posebno pozornost. O tem se lahko na lastne oči prepričamo že v neposredni soseščini - ne glede na ponavljajoče se izgube smučišča V Žlebeh (Sella Nevea) je politična odločitev furlanske regije jasna - turizem je dejavnost, ki ohranja poselitev na goratih območjih in zato je finančna pomoč regije smučišču investicija v ljudi. Da o cestah ne govorimo. Zgolj za ilustracijo: do Saurisa (1200 -1400 metrov nadmorske višine) v Karnijskih Alpah vodi iz doline 13 kilometrov ceste, na kateri je za skoraj 3 kilometre predorov. Za 450 prebivalcev. Gostote prometa ob načrtovanju projekta država ni štela, ker so bili v ospredju zgoraj omenjeni kriteriji.

Ob aktualnem dogajanju seveda nimam občutka, da je Slovenija država, temveč zgolj združenje regij, ki so med sabo pregrajene z bolj ali manj banalnimi gorskimi hrbti. Če bi bila država vredna svojega imena, bi ob dejstvu, da je Predel zaprt, takoj usmerila pozornost na Vršič (v letošnji zimi z minimalno količino snega večidel sramotno zaprt) in ga vzdrževala tako , da ne bi vsaka snežna ploha ogrožala voznikov, ki so ga sedaj primorani prečkati. Prazniki so in zamislite si nemško družino v kombiju, naloženem s kajaki, ki se po deseturni vožnji ob pol devetih zvečer znajde pred dejstvom, da je prelaz Predel zaprt, Vršič, ki je v tem primeru naveden kot obvoz za Bovec, pa poledenel, ker ga cestna služba ni posula. Plaz pri petih centimetrih snega? Naj sedaj sporočimo, da je tako, ker je cesta uvrščena v 6. kategorijo? Naj se zapeljejo čez Podbrdo, Ljubljano ali naj gredo kar čez Postojno? Se vam zdi, da je to promocija države, ki vidi svoje prednosti v turizmu? Prelaze imajo seveda tudi sosednje države - le s to razliko, da so jih s pomočjo tehnologije že davno pokorili. Težko si je zamisliti denimo Tirolsko brez predorov - predvidevamo lahko, da bi z avstro-ogrsko cestno infrastrukturo tudi oni dosegli podoben rezultat, kakršnega imamo mi - razseljeno podeželje in samomorilsko samozadostnost nepovezanih in kadrovsko osiromašenih dolin.

Če iz Vrat dobro zalučaš kamen, bo pristal v Trenti, vendar zaradi cestnih komunikacij, ki so ostale na ravni pred drugo svetovno vojno (tudi ob rekonstrukcijah cest imamo občutek, da je vsak ovinek spomeniško zaščiten), Gorenjci o dolinah, ki se razprostirajo na drugi strani kupa kamenja še zmeraj govorijo kot o oddaljeni deželi Primorski, ki jo poseljujejo prebivalci Primorci. In seveda ob tem ne pomislimo, koliko ta trenutek izgubljamo zaradi odsotnosti sinergij v turizmu.

Bovško je po drugi svetovni vojni navdušeno vstopilo v novo nacionalno državo, ob tem pa izgubilo gravitacijski center, ko se je nova oblast odločila, da Gorico prepusti Italiji. Za povrh pa je izgubilo še ekonomsko zaledje, ki je z rudnikom svinca in s célo Kanalsko dolino vred pristalo v naročju Italije. Jugoslavija je vojno sicer dobila, Bovško pa jo je izgubilo. Država, pa naj bo to Jugoslavija ali nova Slovenija, nikoli ni prav vedela, kaj bi s tem območjem, in nikoli ni uvidela, da mora, če hoče kaj spremeniti, spremeniti pogoje za gospodarjenje. Namesto tega je v sicer dobri veri raje zaganjala investicije, ki so javnost navdajale z upanjem, niso pa spreminjale temeljnih pogojev. Tako smo pod Jugoslavijo dobili Kanin, ceste pa ne, in tako smo ob velikonočnem potresu 1998 ob sanaciji zasebnih domov dobili vlaganja v lokalno infrastrukturo, in spet v taisti Kanin, povezave s svetom pa ponovno ne. Rezultati so znani.

Smrtno nevaren babilon avtobusov, motornih koles, avtomobilov in biciklov

Izid se lahko, če bomo še naprej vztrajali v cestni izolaciji, zlahka predvidi tudi ob novih načrtih okoli smučišča Kanin. Povedano naravnost: če bi letos smučišče Kanin delovalo, bi zaradi vetra obratovalo samo med 40 in 45 odstotkov delovnih dni. Če bi imeli ustrezno cestno povezavo preko prelaza Predel, vredno letnice 2015, to dejstvo sploh ne bi bilo katastrofalno, saj bi italijansko, zatišno stran smučišča lahko dosegli celo prej kot s kabinsko žičnico z bovške strani. Seveda bi se nam ob tem razpletu začela odpirati tudi nova vprašanja, predvsem vprašanja o ponovnih navezavah na zgodovinski ekonomski prostor, ki je bil po drugi svetovni vojni izgubljen, zdaj pa se skozi nove evropske povezave ponovno odpira.

Na bovški strani je bilo že več poskusov, da bi državo pripravili do razmisleka o cestni priključitvi k matični domovini. Pod Jugoslavijo se je skupina okoli lokalnega gospodarstvenika Cirila Jonka zavzemala za predor pod Vršičem, v novi Sloveniji pa je izstopala predvsem skupina primorskih projektantov zanesenjakov, imenovana Primorka, ki je ponujala projekt regionalne ceste iz Kopra do Kranjske Gore s predorom pod Vršičem, in na koncu še bovška občina s takratnim županom Danijelom Krivcem, ki je zagovarjala celoletno prevoznost Vršiča z izgradnjo galerij.

Izplen je bil, kot vidimo, ničen. Jugoslavija je že drsela v bankrot, novo prebujene slovenske ekološke iniciative pa so zmlele pobudo Primorke z neosnovanimi očitki, da načrt predvideva avtocesto, silne posege v občutljiv prostor, obete tovornega prometa in podobne katastrofične namere - ob tem pa so taiste pobude mirno opazovale in še dandanes opazujejo smrtno nevaren babilon avtobusov, motornih koles, avtomobilov in biciklov, ki v poletnem času preobremenjuje zastarelo cestišče in gorski prostor obeh prelazov. Nesposobna in obubožana država ima (pokojni Ciril Jonko je dejal: “Res čudno, denar je zmeraj bil in zmeraj bo - le zdaj, ko smo tu mi, ga ni.”) zmeraj dobrega zaveznika v naravovarstvenem lobiju, ki po potrebi potegne iz klobuka pravi argument in začne navajati primere iz Alp za vzgled. Neprimerljive, ker praviloma primerjajo jabolka in hruške - neko bivšo kozjo planino v Alpah, kjer se zdaj gredo turizem na 1900 metrih, in bivše središče mini regije Bovec, ki je na 450 metrih nadmorske višine, sredi prostrane ravnine, bogve zakaj izgubilo že vse svoje zgodovinske funkcije.

Nihče, ki se ukvarja s turizmom, ni tako neumen, da ne bi uvidel, kako pomemben je celostni pristop do okolja, ki mu konec koncev daje tudi kruh. In nihče, ki dejavno živi sredi alpskega sveta, na stičišču treh kultur, ni tako neumen, da ne bi poznal ukrepov, ki jih sosednji državi izvajata na obmejnih in goratih območjih. Ponavljam - državi.

Ali hočemo svojo državo?

Če je država vredna svojega imena, je sebična, popadljiva, in kadar gre za poselitev, je ne zanima Evropa brez meja. Pri državah je Evropa brez meja samo ekonomska; kadar gre za njene ljudi, jezik in ozemlje, pa je bolj podobna tisti iz hladne vojne.

Seveda se tu pojavi vprašanje, ali svojo državo dejansko hočemo. Ali se vam ni ob zgornjem odstavku morda sprožil odklonilni refleks, občutek gnusa? Če se vam je, verjetno spadate med tiste, ki se mogoče tudi nezavedno strinjajo z “nezgodovinskim” statusom lastnega naroda, in od vas ni pričakovati podpore kakšni novi cestni iniciativi z Bovškega, saj ne vidite razloga, zakaj spreminjati stvari, ki so že tako in tako v redu.

Če pa ste odstavek prebavili, ste potencialni zaveznik. Kajti kar kadrovsko izčrpano Bovško potrebuje, so zavezniki. Potrebuje kritično maso ljudi iz celotnega slovenskega prostora, ki so pripravljeni sprejeti dejstva, da ta deželica za gorami ni polje, kjer bo igra potekala v nedogled.

Bovško ugaša kot sveča. Najprej je zmanjkala družboslovna inteligenca, zdaj zmanjkuje tehnična, naslednji demografski padec bo usodneje razredčil prebivalstvo. Lepota prostora ne zadostuje več, ljudje smo pač socialna bitja, ki pod kvaliteto življenja razumemo tudi medsebojno povezanost. Naše reakcije ob tem so zaskrbljujoče. V Kranjski Gori se je zaradi zapor prometa ob rekonstrukciji ceste čez Korensko sedlo sestavil pravi krizni svet, župan Bohinja opozarja na slabo cesto proti Bledu - ob dejstvu, da so cestne povezave omenjenih sosednjih občin z našega vidika prav sanjske - mi pa smo že tako otopeli, da utihnemo, ko za mesec dni zapro poglavitno turistično žilo. To je nevarno, to je na meji vdaje.

To odrevenelost, ki smo ji priča, je treba prepoznati kot nevarno stanje organizma. Članek, ki je naslovljen predvsem na primorsko javnost, je nastal kot poskus spodbuditve komunikacije na to temo. Nič ni namreč slabšega od molka.

ERIK CUDER

---