Zadnji vlak za vrnitev k idealom

Bolj kot se boj za rektorski položaj Univerze na Primorskem približuje odločilnemu dnevu, manj je spotikanj ter afer in vse bolj umirjeni in modri so toni antagonistov. To seveda ne pomeni, da so napetosti izginile, le skrile so se pred slovesnostjo trenutka. Je pa začasna prekinitev prijateljskega ognja na površje dovolila mnogo resnejšim in usodnejšim dilemam, kot so upravljanje z likvidnostjo ali kadrovska politika v rektoratu. Denimo vprašanju, ali naj bo visokošolska ustanova tesno prepletena z okoljem ali naj postane odlična sama po sebi. To vprašanje sega v samo bistvo in začetek sanj o primorski univerzi.

Zanimivo, morda celo malce ironično, je, da sta sedanji rektor Dragan Marušič in glasnejši od njegovih dveh protikandidatov Rado Pišot, na podobno tesen način povezana z velikim načrtom o tretjem slovenskem univerzitetnem središču. Družinsko, čustveno, intelektualno in tudi prav konkretno. Svoje zamisli, delo in trud je na pomembnih položajih v razvoj ustanove vlagal tudi Roberto Biloslavo. Skupna zgodovina in kulturni krog torej može, ki tečejo proti ciljni črti, povezujeta. Oziroma bi jih vsaj morala.

Prav zato je še toliko manj razumljivo, da je projekt ustanavljanja najprestižnejšega od vseh hramov učenosti, projekt, ki je bil, in tu se strinjajo vsi trije kandidati, najambicioznejši istrski načrt od osamosvojitve do danes, ogrožen zaradi klanovskih bojev, nezmernega pohlepa in sumljivih zavezništev. In je ogrožen. Padanje ugleda ter manjšanje motivacije in občutka pripadnosti zaposlenih prav hitro lahko zapelje v negativno spiralo, ki bo Koper potisnila na oddaljen rob slovenske in evropske znanosti. Univerza je namreč kredibilna ali pa je ni.

Dragan Marušič pravi, da mora biti univerza odlična sama po sebi. Da je povsem nepomembno, kje in kdaj stoji, ker so njeno bistvo pedagoška in raziskovalna kakovost njenih profesorjev in asistentov ter posledično uspešnost njenih študentov.

Rado Pišot in Roberto Biloslavo, se, nasprotno, pridušata, da ustanova ne sme pozabiti sveta okrog sebe. Da je nastala iz primorskega vzdušja in sistema vrednot ter mora iz tega bogastva črpati.

Drugo stališče je najverjetneje bližje čustvom velmož, ki so pred dobrimi desetimi leti iskali poti do tretjega slovenskega vseučilišča. In so črpali iz želje po emancipaciji in razvoju najbolj zahodne od slovenskih pokrajin. Hoteli so torej univerzo, ki bi bila motor napredka, razvojno središče, forum prodorne misli in, da, tudi platforma žlahtne pokrajinske pripadnosti in medsebojne solidarnosti med “našimi” Primorci.

A vendarle: tretja univerza se je hranila tudi z zamislijo, da bi lahko v državi morda zrasla ustanova, ki bi bila drugačna - sodobnejša, bolj dinamična in odprta - od že obstoječih ljubljanske in mariborske. Bolj primorska torej, mediteranska, ne v dobesednem pomenu komunalnih prispevkov, zaslužkov za gostilničarje, lepega razgleda in občinskih svetov, temveč v simbolni dimenziji Sredozemlja, v njegovi kulturni prepletenosti in horizontu.

Zaradi slednjega je zamisel dobila podporo, pomoč in zagon od nekaterih velikih imen slovenskega intelektualnega sveta. Med njimi je bil, denimo, pravnik Boštjan M. Zupančič, ki je kasneje postal častni doktor univerze. V kolumni, objavljeni pred kratkim na spletnem portalu Siol, ki je sicer posvečena nedavno preminulemu Francetu Bučarju, se Zupančič sprašuje, kaj se je po sprejemu Zakona o zavodih zgodilo z avtonomnostjo slovenskih univerz. Ugotavlja, “da je bila univerza v samoupravnem socializmu dejansko javna neprofitna ustanova (public non-for-profit corporation),” z novo zakonodajo pa je postala “navaden državni zavod.” Izguba avtonomije je bila za univerze “izrazito slaba. Posledice se vidijo še danes,” piše Zupančič.

Če o UP razmišljamo kot o eksperimentu alternative velikim, na državne jasli z zakonsko verigo pripetim izobraževalnim kolosom, je Marušičevo stališče verodostojnejše.

Na nek način imajo torej, zopet, vsi trije kandidati prav. Hkrati pa so vsi v nevarnosti, da padejo v usodno past, ki je presenetljivo ustrezna njihovim siceršnjim značajskim lastnostim.

Oster in prodoren, ameriške tekmovalnosti in meritokracije vajeni Marušičev um lahko z načelom svetovljanstva in lastne odličnosti zdrsne v prazno samozadovoljstvo. In univerzo pahne v brezplodno izolacijo. Pišotova komunikacijska spretnost in sposobnost ugajati ter Biloslavovo miroljubno iskanje razumnih rešitev pa lahko postanejo gnilo kompromisarstvo. In univerzo porinejo v naročje domačijskih lokalnih interesov, kjer za kriterije vrednosti in resničnosti, ki bi morali biti vsaki akademski ustanovi sveti, ni nikakršnega prostora.

Prav zaradi teh pasti univerza potrebuje oboje: korenine in svetovljanstvo, morje in zaledje. In prav zato, ne glede na to, kdo bo zmagal, trije kandidati potrebujejo drug drugega.

Če se ne bodo sposobni vrniti k svojemu skupnemu idealu, bo čez dvajset let Koper imel le spomine, malo boljšo Ljudsko univerzo in skupino zagrenjenih starcev.

VESNA HUMAR

---