Za preboj univerze so nujni dialog, spoštovanje in zaupanje

Kandidati za novega rektorja Univerze na Primorskem (UP), dr. Roberto Biloslavo, prijavljen s podporo 15 visokošolskih učiteljev, dr. Dragan Marušič, ki ga predlagajo Famnit, Inštitut Andrej Marušič in Pedagoška fakulteta, ter dr. Rado Pišot, kandidat Znanstveno raziskovalnega središča, so se na torkovi javni razpravi v organizaciji Primorskih novic in Radia Koper, soočili mirno in konstruktivno. Kljub temu, da je bila predvolilna kampanja do sedaj zaznamovana z aferami in škandali ter da se pogovoru o najmanj plemenitih plateh Ubniverze na Primorskem ni dalo izogniti.

Odpri galerijo

> Kako izboljšati finančni položaj univerze? Kako bodo na njene prihodke vplivale napovedane reforme financiranja visokega šolstva v Sloveniji? Kako bi univerza lahko rešila hude likvidnostne zagate, ki nastajajo zaradi zamud pri izplačilu evropskih sredstev? In ali bi ustanova morala varčevati?

Rektorske volitve na UP bodo 5. novembra. Če v prvem krogu ne bo zmagovalca, bo o četrtem rektorju odločal drugi krog volitev, ki bo 12. novembra. Z letošnjo spremembo pravilnika bodo rezultat volitev ugotavljali nekoliko drugače kot do zdaj. Namesto večine glasov vseh volilnih upravičencev bodo o zmagi odločali oddani veljavni glasovi, tako kot je to urejeno tudi na ljubljanski univerzi. Volilni upravičenci so visokošolski učitelji, sodelavci in raziskovalci, zaposleni na univerzi, pa tudi sorazmeren delež študentov posameznih članic.

(Napol v šali napol zares je bilo slišati, da je edina točka, okrog katere se strinjajo vsi trije rektorski kandidati ta, da univerza potrebuje več denarja. Varčevalni ukrepi so namreč v že tako omejene finančne vire visokošolskih ustanov v Sloveniji še dodatno zarezali. Lanskoletni prihodki univerze so znašali slabih 26 milijonov evrov. Velika večina prihaja iz javnih virov in evropskih skladov. Na trgu je ustanova ustvarila manj kot 800.000 evrov prihodkov in, če odštejemo izdatke pri dejavnosti na trgu, zaslužila le dobrih dvesto tisočakov. Denarja iz javnih virov ni bil dovolj niti za pokritje stroškov pri izvajanju javne službe. Leta 2009 so prihodki presegli 26 milijonov evrov, delež tržnih pa je bil približno štiri odstotke, torej primerljiv s sedanjim.)

Marušič: “Varčevalni ukrepi so dejansko močno udarili po UP, še posebej, ker je bila v času, ko jih je vlada sprejela, ravno v vzponu. Osrednji krivec za to je uredba iz leta 2011, ki je tako rekoč ukinila glavarinski sistem. Trudili smo se vsa štiri leta in konec julija znotraj rektorske konference, pri čemer sem sam igral zelo aktivno vlogo, predvsem kot človek, ki se spozna na formule in podobne reči, pripravili novo shemo financiranja visokega šolstva. Ta bo UP najprej zagotovila poravnavo za nazaj, ker se bodo sredstva povečala, pa tudi več sredstev v bodoče. Pričakujemo, da bomo s tem delovanje fakultet postavili na realno osnovo. Za delovanje obeh inštitutov pa bo potrebna kakšna strukturna sprememba, čeprav je tudi zanju predlagana reforma ugodna.”

Pišot: Velikokrat se izognemo obravnavi točk, ki so najbolj nevralgične. Pri financiranju sta to boljša razdelitev sredstev, predvsem med članicami univerze, in premostitveni denar za financiranje evropskih projektov. Na slednje z dopisi in na sestankih opozarjam že leto in pol. Vsekakor, kot pravi kolega Marušič, potrebujemo več sredstev, a tudi notranje rezerve so dovolj velike, da bi z ustrezno razporeditvijo lahko izboljšali razmere. Vztrajati je treba tudi pri evropskih sredstvih, pri čemer je ZRS najuspešnejši. Prav gotovo pa je treba najti takšno obliko organiziranosti, da bomo premostitvene težave lahko presegali. Sredstva, ki jih ima univerza na voljo za ta namen, so očitno premajhna.”

Biloslavo: “Vsekakor se vedno pričakuje, da bo javni sektor s proračunskim denarjem ravnal kar se da racionalno. In v tem smislu je lahko tudi univerza še bolj učinkovita. A ne podpiram tega, da s pojmom učinkovitosti merimo kakovost univerze, kajti ta se ocenjuje predvsem z drugimi dejavniki. Smotrna poraba sredstev ne sme pomeniti krčenja, temveč predvsem to, da denar investiramo v pedagoški in raziskovalni proces ter ga ne usmerjamo v druge stvari, ki niso nujne in potrebne.”

> Je na Univerzi preveč zaposlenih? Si kdo od vas upa iskreno, tik pred rektorskimi volitvami, povedati, kako je s številom zaposlenih, glede na to, da prav zaposleni volijo novega rektorja?

(V letu 2009, ko so bili prihodki univerze znatno višji kot danes, so bili mesečni izdatki za plače malo manj kot milijon evrov na mesec, lani pa so zaposleni ustanovo stali skoraj 200.000 evrov več mesečno. V lanskem letu je tako Univerza za plače porabila kar 18 milijonov evrov.)

Pišot: “Kot sem tudi zapisal v programu, je gotovo preveč zaposlenih v aparatu, ki organizira delo univerze, torej v rektoratu. Imamo veliko kakovostnih strokovnih služb po članicah, ob tem pa še cel kup pomočnikov, namestnikov z različnimi nazivi, pri katerih se ustvarja zmeda. Tu je kar nekaj rezerve. Sicer pa je treba zagotoviti, da bomo na posameznih članicah pustili dovolj prostora mladim.”

Biloslavo: “To je vprašanje preboja univerze. Imamo približno 500 pedagogov, zaposlenih v različnih deležih, in nekaj manj kot 6000 študentov. To je ogromen potencial, s katerim lahko naredimo preboj, kar poveča prihodke in odpravi problem stroškov. Če pa le zmanjšujemo in krčimo, so stroški vedno bolj problematični. Vsak zaposleni na tej univerzi mi pomeni veliko. Govoriti o krčenju je zato neprimerno. Pogovarjati se moramo o tem, kako izboljšati kakovost programov ter ponuditi nove. Pred kratkim sem prebral odlično paradigmo: če se sodelavca spoštujeta, gradita odnos, ta vzpostavi zaupanje in zaupanje je temelj za spremembe.”

Marušič: “Algoritem do ureditve razmer je preprost in smo ga začeli izvajati pred letom dni. 40 delovnih razmerij smo iz pogodb za določen spremenili v pogodbe za nedoločen čas. Delovna mesta smo prilagodili habilitacijam in smo prva slovenska univerza, ki se je tega lotila. Tipična situacija, ki jih v Sloveniji ni malo, je, da je nekdo na mestu asistenta, v resnici pa ima habilitacijo in izvaja predavanja kot docent ali izredni profesor. Kar se pa tiče rektorata, je treba vedeti, da ima isti delež sredstev kot v prejšnjem mandatu. Če zmore s tem zaposlovati več ljudi ter porabiti manj za materialne stroške, to kaže le na gospodarnost. Sam, denimo, za potovanja nisem porabil ničesar, ker sem vsa financiral iz svojih raziskovalnih projektov.”

> Koliko vaših sorodnikov je zaposlenih na UP?

(Za primorsko univerzo velja mit oziroma prepričanje, da je postala družinsko podjetje in da se število zaposlenih veča tudi zato, ker tu najdejo službo sorodniki in prijatelji vodilnih.)

Biloslavo: “Na univerzi je zaposlena moja partnerica in sicer na Fakulteti za humanistične študije. Tu je bila zaposlena, še preden sva se spoznala. Torej le en družinski član, ki pa mi veliko pomeni.”

Marušič: “Na univerzi je zaposlena tudi moja nečakinja. In to je vse.”

Pišot: “Najbrž vsi poznate mojo sestro Lucijo Čok, ki je sicer v pokoju. Ob njej sta na ZRS zaposleni tudi moja žena in nečakinja. Čisto nikogar pa nisem zaposlil jaz.”

> Kako naj univerza pridobi več študentov? Je ponujanje “razgleda na morje” premalo? Je univerza uspela uveljaviti tutorstvo kot obliko spremljanja študentov, ki jo ponuja bolonjska reforma? Bi se ustanova lahko uveljavila kot drugačna s ponudbo sodobnih načinov študija po anglosaškem interdisciplinarnem modelu?

(V letu 2014 je bilo na UP 6168 rednih in izrednih študentov. V Študijskem letu 2008/09 jih je bilo 6784. Nekaj upada lahko pripišemo številčno manjšim generacijam, vsega pa zagotovo ne.)

Pišot: “To, da smo ob morju, morda res privlači študente, a to je lahko le dodatek. Bistvo so kakovosten študijski proces in dobri odnosi med študenti in učitelji. Naša majhnost je lahko v tem smislu velika prednost. Poleg kakovosti je pomembno tudi število študentov na učitelja. Tu so pri nas velike razlike. Od Pedagoške fakultete ali Fakultete za management, kjer na učitelja pride 18 do 20, do Fakultete za matematiko, kjer so na učitelja štirje študentje. Da se razumemo: prava je ta druga številka in k temu bi morali stremeti. Številke pa velikokrat res ne štejejo toliko, kot odnosi. Naša javna podoba v zadnjem času ni privlačna ne za študente ne za njihove družine, ki imajo pri odločanju za študij vedno pomembnejšo vlogo.”

Biloslavo: “Univerza na Primorskem je med prvimi pristopila k bolonjski reformi in jo v marsičem uveljavila prej kot univerzi v Ljubljani in Mariboru. Tutorski sistem je vzpostavljen že več kot pet let. V nekaterih pogledih je morda še preveč tog, a se vanj vedno bolj vključujejo tako učitelji kot študentje. Število študentov pa je odvisno tudi od tega, kakšna je ponudba delovnih mest v nekem okolju. In tu je vloga univerze, da soustvarja okolje, v katerem so uspešna podjetja, uspešne kulturne ustanove, kjer bodo povpraševali po uspešnih diplomantih. Pri delu s študenti je potrebna transparentnost. Povejmo jim, kaj jim lahko ponudimo, kje se lahko zaposlijo: bodimo realni in to bo ključno za njihovo odločitev.”

Marušič: “Ni skrivnost, da preferiram anglosaški sitem študija že od takrat, ko sem zaključil doktorski študij v Angliji in sem delal v ZDA. Ta sistem pušča študentom več svobode, hkrati pa od njih zahteva več odgovornosti. Možno ga bo uveljaviti, če se sistem akreditiranja spremeni do take mere, da bo mogoče akreditirati tudi predmet in ne samo študijskega programa. Mislim, da se premikamo v to smer. Sicer pa je kakovost univerze odvisna od kakovosti učiteljev kot znanstvenikov in predavateljev ter posledično od kakovosti študentov. Edina pot za UP je pridobivanje tujih študentov. In to počnemo. V štirih letih se je njihovo število dvignilo s 143 na 279.”

> Kako bi rešili problem študentskih postelj?

(Primorski študenti so v nesorazmernem številu primorani iskati zasebne nastanitve: pri teh je, denimo, subvencioniranih 700 študentskih postelj. V preteklem študijskem letu je bilo v študentskih domovih prostora za zgolj 3,6 odstotka študentov UP. Za primerjavo, v Ljubljani je ta delež dobrih 16, v Mariboru pa dobrih 15 odstotkov.

Biloslavo: “Postelje so velik problem. Primanjkuje jih 600 do 700. Verjel sem v to, da so projekti kampusov Livade in Sonce pravi odgovor, v razgovorih z lokalnimi skupnostmi in študenti pa se je izkazalo, da se lahko stvari rešujejo tudi na drug način. Ne glede na to, ali se odločimo za kampus ali razpršene namestitve v mestih, pa je treba delati čim hitreje. Ne smemo pozabiti na doktorske študente in tujce na mednarodnih izmenjavah.”

Marušič: “V zgodnjih 90. letih je bila ideja, da se univerza tvori na Belvederju nad Izolo, a realnost je, da se lahko razvije le okrog Livad z dodatnimi prostori znotraj mestnega jedra. Sonce je bil nerealen projekt. V Livadah pa je pričakovati nadaljevanje gradnje.”

Pišot: “Če študentom ne bomo zagotovili kakovostnega bivanja, nam tudi novi študijski programi ne bodo pomagali. V pogovoru z vsemi tremi župani sem našel kar nekaj rešitev in jih tudi zapisal v svoj program. To so tako imenovani mestni kampusi, iskanje možnosti za adaptacijo in urejanje stanovanj, kar ponuja stanovanjske možnosti in hkrati oživlja mestna jedra.”

> Ali številni sodni procesi, v katere je vpletena UP, kažejo na pomanjkanje dialoga znotraj ustanove? Bi bilo treba iskati možnosti poravnave?

(Podatki aplikacije Supervizor kažejo, da ima ustanova zaradi številnih sodnih sporov precej visoke odvetniške stroške. Od začetka leta 2010 do danes je denimo odvetniku Velimirju Cugmasu izplačala dobrih 300.000 evrov honorarja, od tega več kot 50.000 v letu 2015.)

Biloslavo: “Ta znesek se včasih relativizira, češ, ko te nekdo toži, moraš porabiti določena sredstva, da se braniš. Če pa upoštevamo, da potem zaključki sodb niso v prid univerzi, vidimo, da je s to tezo nekaj narobe. Rešitve je treba iskati znotraj hiše, ne pa zunaj, predvsem ne na sodiščih, ker tam rešitev ni.”

Pišot: “Univerzi bi vzpostavitev dialoga prinesla več kot milijon evrov. Trenutno stanje bo najlažje komentiral sedanji rektor, a načeloma menim, da je treba, če je le možno, stvari rešiti zunaj sodne dvorane. Dejstvo pa je, da smo bili priče kar nekaj sodbam proti medijem in zaposlenim, ki so se zaključile v škodo univerzi. To ni v prid ne medijski podobi ne finančnemu stanju.”

Marušič: “Sem za dialog ter imam zelo prijeten in uspešen dialog z večino na tej univerzi. Kar se tiče omenjenih sodnih zadev: nihče od zaposlenih na UP se ne želi ukvarjati s sodnimi zadevami, zato je bila edina možnost iskati pomoč zunaj. Tretjina stroškov za odvetnika je nadomestilo za prisotnost pri preverjanju vseh pravnih zadev. Prejšnja ekipa je imela rektorja in glavnega tajnika, ki sta bila pravnika. Druga tretjina so sodne zadeve iz prejšnjega obdobja - prav pred kratkim smo, denimo, plačali 150.000 evrov v zadevi Elmart zaradi nepravilnosti pri naložbi na Livadah. Zadnja tretjina pa so tožbe zaposlenih do univerze - čeprav se jih velika večina konča nam v prid, zakon določa, da svoje stroške delodajalec plača sam.”

Pišot: “Dialog niso govorilne ure. Danes je v tem prostoru mnogo takih, ki so bili deležni pomanjkanja dialoga, vključno z mano. Rektor je tisti, ki je generator odnosov in dialoga.”

Biloslavo: “Če je veliko tožb, to pomeni da ni zaupanja in torej ni spoštovanja. Začnimo se spoštovati med seboj, pa tudi konfliktov, ki bi se končali na sodišču, ne bo več.”

VESNA HUMAR,

LEA ŠIROK, Radio Koper

---