ZDA skrbi varnost, Kitajci čakajo, Nemci kaznujejo

Že nekaj časa je opaziti, da so v grški krizi na obeh pogajalskih straneh majhne, a pomembne razlike. Tako kot tri institucije (ECB, IMF in evropska komisija) niso povsem enotne v svojih prioritetah, prav tako niti grška stran ni enovita.

“Daj, potrudi se malo, samo še malo ...,” Jean-Claude Juncker (desno) spodbuja Aleksisa Ciprasa.
“Daj, potrudi se malo, samo še malo ...,” Jean-Claude Juncker (desno) spodbuja Aleksisa Ciprasa. 

Ob tem pa je potrebno upoštevati še ostale akterje, ki niso v prvih vrstah, a v ozadju pletejo niti in odločajo. Predvsem gre za globalno finančno oligarhijo, ki sicer niti nima pravega obraza, in ZDA. Težko je razumeti preplet vseh interesov. Kdo so torej najpomembnejši dejavniki grške krize in kakšni so njihovi interesi?

Aleksis Cipras, predsednik Sirize in grški premier, je po odmevnem OXI postal nacionalni junak. Če se bo dogovoril s posojilodajalci, da bo Grčija lahko zadihala, bo lahko v državni in evropski politiki vedril še nekaj desetletij, če pa ne bo uspel odpreti svojih bank in normalizirati življenja v Grčiji, bo njegov projekt zgodovina označila za popolnoma zgrešen. Kljub mladosti je pokazal politično prekanjenost, a brez ficka v žepu je odvisen od (ne)milosti evropskih voditeljev.

Grška sredinska opozicija je po porazu na referendumu razbita in oslabljena. Prav njo so evropske institucije videle kot možno jedro morebitne vlade narodne enotnosti, sedaj pa se v najboljšem primeru lahko pridruži Sirizi v omenjeni vladi. Je zagotovo proevropska, a ima okrog sebe težak kamen odgovornosti za povzročitev tolikšnega dolga.

Grška skrajna opozicija, ki jo sestavljajo neonacistična Zlata zora, Komunistična stranka in še nekaj levičarskih skupin (nekaj teh je trenutno še znotraj Sirize), spodbuja kaotične razmere. Ob nedelovanju državnega aparata in izstopu iz evroobmočja bi se razmere še poslabšale, možnosti za revolucijo pa povečale.

ECB, evropska centralna banka v imenu državnih centralnih bank skrbi za finančno politiko evroskupine. Osnovno vodilo so ji skrb za stabilen evro in urejene državne finance, zato striktno zagovarja vrnitev dolgov. Finančna logika ji sicer pravi, da Grčiji ne posoja denarja, toda v primeru političnega dogovora bo morala popustiti.

IMF, mednarodni denarni sklad, ima predvsem finančne interese. V njem imajo glavno besedo Američani, lastnice so države, zato je bolj nepopustljiv pri zahtevah Grčiji za vračanje kreditov. Hkrati pa ima med vsemi največji vpliv na globalnih finančnih trgih, neubogljivo Grčijo pa želi tudi predstaviti kot primer, kaj se zgodi, če ga ne upoštevajo in ne spoštujejo.

Evropska komisija s predsednikom Junckerjem na čelu je od vseh evropskih institucij najbolj kooperativna z Grčijo. Najbrž tudi zato, ker bi grexit pomenil tudi veliko politično krizo in destabilizacijo Evrope. Kot vodilna sila evropskega združevanja in integracije na vseh področjih bi bil zanjo izstop Grčije iz evra hud udarec. A hkrati je pod vplivom najmočnejših članic EU, koalicija konzervativcev, socialistov in liberalcev pa si ne želi vzpona podobnih gibanj kot Siriza.

Nemčija ima kot gospodarski vlečni voz evropske unije posebno težo pri pogajanjih. Njen osnovni interes je, da se obstoječa pravila ne spreminjajo, saj ima od njih korist, in da s kaznovanjem Grčije zajezi razrast protivarčevalnih politik.

ZDA igrajo v Grčiji dvojno igro. V njej vidijo predvsem enega resnejših in verodostojnejših partnerjev v vojaško-varnostnem vidiku. Predlagane reforme bi spodkopale grško vojaško moč in s tem strateški pomen branika ameriških interesov pred Rusijo, Turčijo in islamskimi skrajnimi skupinami. Zato, in ne zaradi obubožanih upokojencev, je Obama vedno bolj glasen. Preko finančne oligarhije pa imajo ZDA bistven vpliv na razplet krize.

Rusija si želi igrati pomembno vlogo v grški krizi, a je trenutno okupirana s pomembnejšimi problemi: padcem gospodarske rasti, vzhodnoukrajinsko krizo, padcem cen nafte in plina ... Razen moralne podpore “pravoslavnim sobratom” nima kapitalske moči, da bi odločilno pomagala Grčiji.

Kitajska ima interes usidrati se na Balkanu, saj je to ena od poti do zahodne Evrope. Trenutno zgolj čaka, da bo na čim bolj poceni način prišla do položajev (pirejsko pristanišče, infrastrukturni projekti, vlaganja ...) na grškem pogorišču, ubada pa se tudi s svojo borzno krizo.

DENIS SABADIN


Najbolj brano