Z znanjem, trdno slovensko identiteto in knjigo nad fašizem

Boris Pahor - eden najpomembnejših živečih slovenskih pisateljev, za Dragom Jančarjem najbolj prevajan slovenski pisec, Prešernov nagrajenec, prejemnik najvišjega francoskega državnega priznanja Red legije časti, prejemnik najvišjega avstrijskega priznanja tujcem Častni križ za znanost in umetnost, kot prvi Slovenec častni meščan Trsta, nominiranec za Nobelovo nagrado in končno - neomajen v zvestobi slovenstvu in odločen v “trikrat ne” fašizmu, nacizmu in komunizmu, se je februarja 1940 znašel na služenju italijanskega vojaškega roka v Libiji.

Zanj je pomenil čas, ki ga je preživel v italijanski vojski pod fašizmom, intermezzo in zadovoljstva poln skok v študij.

V otroštvu in v zgodnjih najstniških letih je zvestobo slovenstvu čutil v različnih oblikah, toda poudarja, da se je zaradi fašističnega pogroma nad primorskimi Slovenci počutil zbeganega. Preobrat v razumevanju in kljubovanju težki stvarnosti med obema svetovnima vojnama je doživel v koprskem semenišču: “Od dijakov, ki so bili inteligentni, sem razumel, da se moramo fašizmu upreti na način, da se učimo kot običajni italijanski dijaki in istočasno varujemo svojo identiteto. To je bila zame rešitev. To je bilo odkritje, da se lahko uprem fašizmu.”

Navaden vojak, a ves v knjigah

Takoj po izstopu iz bogoslovja v Gorici je bil 5. februarja 1940 vpoklican v italijansko vojsko in kot pripadnik artilerijskih enot poslan v Libijo: “Bil sem navaden vojak. Vse tisto, kar sem se moral kot vojak v topniški bateriji naučiti, sem izvrševal. Razlika je bila le v tem, da sem bil zmeraj s knjigami. Ko smo se prenehali uriti s topom, sem se ulegel v tisti pesek in vzel knjigo v roke. Bil sem prepričan in namenjen, da bom ponovil klasično maturo.” Matura, ki jo je opravil kot semeniščnik v Kopru, je bila pogoj za vpis v bogoslovje, pravne veljave v državi pa ni imela. Tako se je z vpoklicem v vojsko znašel s spričevalom petega razreda osnovne šole.

Po spričevalo v Bengazi

“Nadrejenemu je šlo na živce, da vedno nosim knjige okoli in da se s knjigami ločim od drugih. A ni mogel kaj. Vsak je delal, kar je hotel, kadar je bil prost. Rekel mi je, da bom naredil maturitetni izpit, ko bomo napadli Egipt oziroma angleško vojsko, a se je potem drugače razvilo. Ko smo zapustili Tripolitanijo, sem izgubil priložnost, da bi v Tripolisu naredil maturitetni izpit. Z ladjo so nas prepeljali na drugi konec Libije, v Cirenajko. Ko smo šli iz Bengazija do Derne in nismo bili več daleč od Egipta, je od komande prišel oglas, ki je dajal možnost opravljanja mature v Bengaziju.”

Razmere za učenje so bile več kot svojevrstne, se spominja profesor: “Zadeva ni bila lahka, posebno, ker sem moral imeti knjige s seboj. Nekaj sem jih imel, nekaj sem jih kupil v Tripolisu, večino pa sem si jih izposodil v knjižnici v Bengaziju. Težko je bilo tudi zato, ker so angleška letala vsak večer bombardirala Bengazi. Ljudje so zapuščali mesto že popoldne in hodili spat ven iz mesta. Jaz nisem imel iti kam drugam spat. Lahko sem šel v zaklonišče, kamor so hodili tudi drugi. Ravno ko sem naredil pisne izpite, sem zbolel in iz bolnišnice hodil na ustne izpite. Potem so me za dva tedna poslali v nekakšno rekonvalescenco. Toda zdravnik kapetan me je tam obdržal tri mesece, dokler niso Angleži prodrli na območje Bengazija in mesto obkolili. Takrat so me z ladjo poslali v Italijo.”

Ko izgine komanda

Boris Pahor je imel pri opravljanju izpitov precej samostojnosti. Čeprav so anglo-ameriške sile zadale ključen poraz nemško-italijanskim silam na severnoafriških tleh šele novembra 1942 in dokončnega maja 1943, je Pahor že v obdobju 1940/1941 doživljal polom italijanske vojske, ko sam ni občutil nobenega nadzora več in ko se niti komandi ni mogel javljati, ker je preprosto ni bilo več.

Pahor je bil takrat že pisatelj, ki je objavljal kratko prozo in sodeloval pri reviji katoliške levice Dejanje, ki je izhajala pod uredništvom njegovega literarnega mentorja Edvarda Kocbeka. Pahor si je zapisoval svoje vtise, k čemur ga je nagovarjal Kocbek v pismu, ki mu ga je v Afriko poslal 3. septembra 1940: “Piši dnevnik, kamor boš zapisoval lep potek drobnarij, nenadne notranje prebliske, človeška izkustva, privide svojega, edino svojega sveta, obenem pa železni tok dogodkov okoli sebe. Vse, ljudje, kraji, položaji, čas, Ti sam, vse to je tako edinstveno, da boš radi tega vsega ustvaril dragocen dokument.”

Pahor je leta 1956 res izdal avtobiografsko zasnovan roman Nomadi brez oaze - afriška kronika, ki je drugič izšel pri tržaški založbi Mladika leta 2001.

V pogovorih za knjigo Tatjane RojcTako sem živel - stoletje Borisa Pahorja je dejal: “Čas, ko sem bil vpoklican v vojsko in šel v Libijo, je zame predstavljal veliko sprostitev ... To je bilo zame sprostitev vsega tukajšnjega, na nek način sprostitev z ambientom, z okoljem, s konkretnim fašizmom, ker fašizem v Libiji ni bil tako očiten kakor pri nas… Ta kolonija je bila po svoje zelo zanimiva, bil sem namreč skupaj z Arabci, ki so bili ravno tako podložniki, kakor sem bil jaz, ampak tisto, kar je bilo meni najbolj potrebno, je bila širina, Sahara, pesek. Burjo je zamenjal gibli. Hudo je bilo, vročina do 40 stopinj v senci in oblečeni smo bili slabo, hrana je bila zanič, ampak čeprav sem doživljal nekaj težkega, to ni predstavljalo takšnega duševnega mučenja, iz katerega sem prihajal.”

Prof. Pahor se je na Apeninski polotok vrnil februarja 1941 z maturo v žepu, ki jo je opravil na bengazijskem italijanskem liceju Giosuè Carducci: “Opravil sem izpit iz grščine, latinščine, italijanske literature in zgodovine, kemije in fizike, skratka tako kot so bili maturitetni izpiti na klasičnem liceju. To je bilo nekaj ekstra pri meni in bil sem zelo zadovoljen, ker je bila prva pozitivna zadeva, ki sem jo doživel in sem se lahko vpisal na študij na Filozofsko fakulteto v Padovi. Imel sem srečo. Ko sem bil v Cremoni, kjer je bila regimentova baza, mi je pomočnik komandanta dal delo v uradu. Potem sem iz Rima na mizo dobil dopis, da iščejo tolmača ob Gardskem jezeru in da hočejo imeti častnika. Mojemu kapetanu sem rekel: 'Jaz nisem oficir, ampak bi lahko bil, ker sem naredil maturo. Gotovo me nihče ne bo poslal na oficirsko šolo, ampak veljam za enega oficirja. In kar se tiče hrvaščine - jezik obvladam dovolj, da lahko tolmačim.'”

V vili ob jezeru

Sprejet je bil za tolmača ob Gardskem jezeru, kjer je bilo v zapuščeni vili v ujetništvu okoli 150 zajetih častnikov jugoslovanske vojske: “V glavnem so bili Srbi, Hrvati, Dalmatinci, Slovencev ni bilo dosti. Dopoldne sem prevajal in v Rim pošiljal razne dokumente, popoldne pa sem bil prost in sem se pripravljal na izpite. V tem smislu sem bil privilegiran, ker nisem imel klasične vojaške službe. To je bila lepa doba. V Padovi sem do 8. septembra 1943, ko je kapitulirala Italija, opravil skoraj vse izpite.”

Po vrnitvi domov in vključitvi v osvobodilno gibanje v Trstu so ga izdali domobranci. Iz nemških taborišč in francoskega sanatorija se je v Trst vrnil konec leta 1946.

Leto zatem je končal študij in se predal pisateljevanju. Za razliko od tistih italijanskih vojakov slovenske narodnosti, ki so severnoafriško fronto kruto preživeli in se s puščavo ne bi želeli nikoli več srečati, bi Boris Pahor Libijo, če ne bi bila diktatorska, rad obiskal.

IRENA URŠIČ

---