Z lesom kurijo, svetijo in vabijo turiste

Najprodornejša slovenska občina leta 2015 ni prestolnica, ki je zadnja leta v urejanje mesta vložila težke milijone, niti koprska občina, ki ji pridno sledi, temveč domala neznana občina Šentrupert. A ne le to. Občina, ki je nastala šele leta 2007, je tudi prva v Sloveniji z mednarodnim certifikatom energetsko samozadostne občine, ki se oskrbuje iz obnovljivih virov.

Odpri galerijo

Kako je torej majhni podeželski občini uspelo premagati dve stotniji večjih in celo do stokrat premožnejših v 51 kazalcih, s katerimi podeljevalci Zlatega kamna, priznanja za razvojno najprodornejšo občino, merijo razvojno uspešnost na osmih področjih: demografije, učinkovitosti, gospodarstva, trga dela, izobraževanja, življenjskega standarda, socialne kohezije s politično kulturo in okolja? Odpravimo se na Dolenjsko.

Pri Trebnjem, kamor je do osamosvojitve spadal Šentrupert, zapustimo avtocesto in zavijemo v dolino reke Mirne. Ko številna podjetja na trebanjskem koncu ter veliko tovarno Dana v Mirni zamenjajo njive in majhne vasi, posejane po gričih nad dolino, nič ne kaže, da smo v razvojno prodornem koncu. Še manj, ko v Slovenski vasi zavijemo levo za Šentrupert in se do naselja pripeljemo po razdrapani cesti brez sredinske črte. “To je državna cesta; občinske so boljše,” nas pouči starejši Šentruperčan ob vhodu v vas. Soseda, ki ureja vrt, mu pritrdi: “Odkar imamo svojo občino, so marsikaj uredili.”

Občina brez mesta

Da, Šentrupert je vas, nas pouči že nekaj dni prej županova tajnica, ko se dogovarjamo za obisk. In pritegne ji tudi župan, ko po tednu dni končno sedemo v njegovo pisarno. Skromno, a lepo je urejena, tako kot tudi pisarne sedmih uslužbencev občinske uprave. Vidi se, da je župan po izobrazbi arhitekt. Zunanjost občinske palače pa ... Ne, ni palača, v kakršnih domuje večina slovenskih občin. Sedež občine Šentrupert je v prvem nadstropju stare hiše, v pritličju je trgovina z gradbenim materialom. “Sedež občine bo zadnja stvar, ki jo bomo uredili. Prej moramo postoriti vse ostalo, kar potrebujejo ljudje,” je odločen župan Rupert Gole.

Tega je kljub izjemnemu zagonu v zadnjih letih še veliko. “Ceste, predvsem ceste,” starejšemu vaščanu pritrdi skupina domačinov v Kamnju, slab kilometer oddaljeni vasi nad Šentrupertom. ”Majhna občina smo, vsa dolina je za eno občino, ne pa, da smo tako razdrobljeni. Zato dobivamo vsak dan nove takse. Na položnici za vodo je že več postavk kot porabljene vode,” se hudujejo. Jim je torej že žal, da so ustanovili svojo občino, jih vprašam. “O, to pa ne! Nikakor! Če bi ostali pod Trebnjem, ne bi imeli nove šole in vrtca, ceste bi bile še mnogo slabše, ne bi delali kanalizacije v Šentrupertu, ...” zatrdijo v en glas.

Gospodarji na svojem

Ko so leta 2007 ustanovili lastno občino, je bila šola dotrajana, vrtca sploh ni bilo, ceste so bile slabe, območje Šentruperta podhranjeno. Občina Trebnje se je razvijala predvsem v središču in ob cesti Ljubljana-Zagreb, Šentrupert pa je propadal, čeprav je do leta 1963 že imel svojo občino in je bil zlasti do druge svetovne vojne živahen in gospodarsko cvetoč kraj s številnimi obrtniki, trgovci in kmeti.

V veliki trebanjski občini je samo nazadoval, meni župan: “Že zdrava kmečka pamet pravi, da lahko sam odločaš, planiraš, delaš, skrbiš, če si gospodar na nekem prostoru. Boljši stik je tudi s prebivalstvom,” utemeljuje prednost lastne, čeprav majhne občine. Šentrupert ima namreč komaj 2800 prebivalcev in manj kot štiri milijone evrov letnega proračuna. A tej vsoti je v preteklih letih dodal skoraj šest milijonov evrov nepovratnih sredstev iz evropskih in drugih projektov, dva milijona v obliki premoženja, ki ga je pridobil od države, in posredno še dva milijona v projektih, ki jih izvajajo na tem premoženju.

Zelena integralna ekonomija z lesom

In prav v teh projektih, pa ne samo v njih, se kaže prodornost občine. “Zakaj smo bolj prodorni? Ker delamo model zelene integralne ekonomije, kjer stvari tako povezujemo med sabo, da ena podpira drugo. Rdeča nit je les, o čemer smo začeli razmišljati in v tem duhu delovati že pred petimi leti, ko v Sloveniji to še ni bilo modno. Slovenija je bogata z lesom. Mi smo to vzeli kot potencial,” pravi župan.

Zato so se ob gradnji novega vrtca zavestno odločili za lesenega. In ogrevajo ga z lesom. S kotlom na lesne sekance, ki poleg vrtca ogreva še sosednjo šolo, telovadnico in knjižnico. Ta mini daljinski sistem bodo zdaj razširili še na ostali Šentrupert. Lahko bi ga že prej, a so čakali na sprejem občinskega prostorskega načrta (sprejeli so ga v petih letih, med prvimi občinami v Sloveniji) in podrobnejšega načrta za osrednje naselje. Obenem bodo do vsake hiše pripeljali še kanalizacijo ter zgradili za preostali del čistilno napravo. En del vasi jo že ima.

Sobivanje z zaporom kot izziv

Z lesnimi sekanci ogrevajo tudi največje naselje v občini. To ni občinsko središče, ki šteje le petsto prebivalcev, temveč zapori na Dobu, kjer biva več kot 600 zapornikov. Tam je zaposlenih največ ljudi iz občine, zapori so največji porabnik energije in največji proizvajalec odpadne vode. “Zaporov si nismo izbrali sami. So pač tu in moramo z njimi živeti. Vzeli smo jih kot poslovne partnerje. Lani smo z nepovratnimi sredstvi tam postavili čistilno napravo, skupaj smo izpeljali dva velika energetska projekta,” župan pojasnjuje, kako so hibe občine obrnili v svoj prid.

Prvi projekt je kotlarna na lesne sekance. Zapori so do njene postavitve vsako leto plačali za toploto in elektriko več kot milijon evrov. Ves ta denar je odtekal iz občine, vse do arabskih držav, saj so se ogrevali na kurilno olje. Lokalno okolje ni imelo od tega nič. Nato je občina ustanovila javno podjetje Energetika. “Ob sodelovanju občine in uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ki deluje pod okriljem ministrstva za pravosodje, smo v petih mesecih zgradili kotlarno na lesne sekance. Vredna je skoraj milijon in pol evrov, polovico sredstev smo pridobili iz Evropske unije,” navaja direktor Energetike Uroš Pikl. Energetika zaposluje pet oseb. Veliko občanov, ki imajo gozdove, dovaža in prodaja kotlarni les ter tako ustvarjajo dohodek. Zlasti po žledolomu je takšnega lesa veliko.

Poteka tudi že drugi projekt - lesnopredelovalni center na območju nekdanje vojašnice, ki jo je država prenesla na občino, ta pa zanjo podelila stavbno pravico družbi Ahaus, v kateri ima tudi solastniški delež. Podjetje je pridobilo nepovratna sredstva in zdaj že gradi prvo fazo lesnopredelovalnega centra. Ker je tam tudi odprti oddelek zapora na Dobu, nameravajo v njem zaposliti del obsojencev.

Energetika pa bo lesni odpad koristno uporabila za kogeneracijo: “Pri predelavi lesa bo nastajal tudi lesni odpad, ki bo koristno uporabljen v približno dva kilometra oddaljenih zaporih za proizvodnjo toplotne in električne energije,” pojasnjuje Pikl. “Pri soproizvodnji toplotne in električne energije (kogeneraciji) pretvarjamo notranjo energijo goriva v električno energijo preko vmesne energije. Pri tem se sprosti velika količina toplote, ki jo lahko zajamemo in koristno uporabimo. To je tudi osnovna razlika med kogeneracijo in ločeno proizvodnjo električne energije: koristna uporaba toplote, ki nastane pri proizvodnji električne energije.”

Energetsko samozadostni

Župan gleda na to širše: “To so elementi zelene integralne ekonomije in lokalne samooskrbe, kjer znamo krog zapirati znotraj mikroregije: kmetje pripeljejo les, dobijo denar, tam ga znamo obdelati, iz lesa nastane nekaj uporabnega, ostanek uporabimo za energijo. Ves denar, ki je prej s plačilom kurilnega olja šel iz občine, bo zdaj ostal tu.”

Šentrupert ima kakovostne bukove gozdove, bukov odpadni les pa je za proizvodnjo lesnega plina in naprej elektrike idealen, ker nima smole. Tako bo občina kmalu energetsko ne le stoodstotno samozadostna, temveč bo lahko postala celo izvoznica energije. Tu in tam bo seveda tudi v vasi nad Šentrupertom pripeljala še kakšna cisterna plina - v sredo smo tam na Dolenjskem srečali celo cisterno koprskega podjetja Istrabenz plini -, a v občini upajo, da bo tega vse manj.

Lokalno izmenjavo energije bodo povečali tudi s projektom Remida. V njem sodeluje deset partnerjev iz osmih sredozemskih držav s svojimi pilotnimi projekti. V Šentrupertu bodo z njim razvili takšno daljinsko ogrevanje, pri katerem bodo lastniki gozda porabljeno toploto “plačali” kar z lesom.

Pitna vode iz čistilne naprave

Ko čakam na župana, opazim na okenski polici znak še enega skoraj neznanega mednarodnega projekta: Rusalca. “Projekt Rusalca je zaključen. Gre za inovativen sistem čiščenja odpadne vode s pomočjo nanodelcev 0 in 6-valentnega železa. Sistem so razvili na Inštitutu Jožef Stefan in nas povabili v partnerstvo, ker so nas prepoznali kot inovativno občino. Prijavljen je bil na Life + in potrjen kot eden od samo treh iz Slovenije,” pojasni župan. V tem projektu so zgradili čistilno napravo, v kateri gre voda še na dodatno čiščenje s pomočjo nanodelcev, po katerem ima lastnosti pitne vode. Za zdaj jo sicer uporabljajo samo gasilci in za zalivanje vrtov, ob pomanjkanju vode pa bi jo lahko tudi za oskrbo prebivalstva.

Kako torej v občini, ki trajnostni razvoj udejanja v praksi, župan razume ta pojem? “To je model razvoja, kjer dobro razmisliš vsak korak, kako ga boš naredil, da boš povzročil čim manj škode v naravi in s čim manj stroški naredil čim več. Če jih naredimo v lokalnem okolju, najmanj obremenimo okolje. Od tega ima veliko narava, pa tudi lokalno okolje,” odgovori.

In takoj doda še en primer: na Dobu imajo že vse nared za gojenje paradižnika na 4,5 hektarja zemlje. Investitor, ki ima že uveljavljeno blagovno znamko na Hrvaškem, je že ustanovil podjetje in čaka samo še na evropske razpise. Potem bo tam 50 delovnih mest, kar bo po zaporih ter Plasti, ki zaposluje več kot sto ljudi, in Povšemetalu iz Prelesja z nekaj nad 50 delavci eden največjih zaposlovalcev v občini. “Nesmiselno je sanjati o tovarni s 5000 zaposlenimi. Imamo kup malih obrtnikov, ki so zelo stabilni in fleksibilni, nova delovna mesta nastajajo tudi v turizmu, kjer je generator Dežela kozolcev,” meni župan.

Dežela kozolcev, generator turizma

Da to drži, pritrdi lastnica lokala ob Deželi kozolcev, prvem muzeju s kozolci na svetu. Na robu Šentruperta je občina najela zemljišče in vanj postavila 19 kozolcev. Tu so zbrani vsi tipi kozolcev slovenskega etničnega območja, od preproste ostrvi in enojnega kozolca brez strehe do dvojnih in velikih toplarjev z različno oblikovanimi strehami. Dežela kozolcev je še en prikaz trajnostne rabe lesa v slovenski zgodovini, obenem pa tudi prijetno okolje za družinski izlet in družabni dogodek. “Med tednom ga večinoma obiskujejo skupine, veliko je tujcev. Ob koncih tedna pa je največ družin. Spomladi in poleti je tudi veliko porok. Za letos je že zdaj zelo veliko najavljenih,” pove lastnica lokala, ki preživlja njo, hčer in občasno še eno študentko.

Dežela kozolcev je očitno zanimiv ambient tudi za vrhunske kulinarične dogodke, saj bo 20. junija Tomaž Kavčič v njej gostil kuharje z Michelinovimi zvezdicami. Baje je večina vstopnic že prodanih.

Kakovost v majhnosti

Župan pravi, da prav po vsebini dežele kozolcev prepoznavajo, kaj je trend v turizmu, pri čemer pa se zaveda, da bi se za večji turistični razvoj morali povezovati z drugimi ponudniki. A tudi tu ne želijo delati korakov, ki bi uničili lokalne posebnosti, okolje in kakovost življenja. Zato so z občinskim prostorskim načrtom omejili novogradnje in s tem preveliko priseljevanje. Ne samo zato, ker potem novi občani potrkajo na vrata občine za nov vrtec in šolo - kar se je zgodilo v številnih primestnih občinah okrog Ljubljane -, temveč predvsem zaradi socialne strukture, poudari Gole: “Veliko in hitro priseljevanje povzroči spremembe, začnejo se novi procesi, ki jih je nemogoče predvideti. To zaduši prejšnjo zgodbo. Kvaliteta Šentruperta je, da se med sabo skoraj vsi poznamo. Tudi ljudje so v anketi leta 2008 navedli kot kvaliteto to, da se poznamo in da smo varni.”

Možje, ki so si po službi pred hišo v Kamnju privoščili kozarček belega, s pogledom navzdol na občinsko središče sicer nekoliko potarnajo, da je v občini premalo dogajanja in služb za mlade, a nad kakovostjo življenja se ne pritožujejo. “Se vidi, da je naš župan odraščal na kmetiji in premore zdravo kmečko pamet,” pravijo. “Če bi je več premogli tudi v državi, bi šlo vsem bolje.”

MARICA URŠIČ ZUPAN

---