Vse domače ribe pojemo že do 23. februarja

Ulov slovenskih ribičev je vsako leto skromnejši; če zberemo skupaj celoletni ulov, smo zadnjo doma ulovljeno morsko ribo pojedli že 19. januarja, če prištejemo še vse ribe iz domačih ribogojnic, pa jih je dovolj do 23. februarja. Kako sveže ribe torej sploh jemo Slovenci, če jih velika večina pride od drugod, domala z vsega sveta?

PRIMORSKA > “Tudi mene ljudje večkrat vprašajo, zakaj v ribarnicah ne piše, koliko je riba stara,” pravi ribiški inšpektor Vinko Smoje, ki nadzira prodajo rib v ribarnicah, trgovinah in gostilnah. “A svežina ni zakonsko določen pojem, nikjer ni predpisano, koliko je lahko stara riba za prodajo. Svežina je le organoleptičen pojem in zato težko določljiv. Poglejte, ribič, denimo, sredi avgusta, ko ima voda 28 stopinj, nastavi zabodno mrežo. Potem zapiha jugo in dva dni ne more na morje. Riba bo dva, tri dni v mreži, mrtva, zadušena, preden jo bo lahko potegnil ven in prodal. Katera riba je torej bolj sveža, tale naša, ki je dva dni mrtva ležala v toplem morju, ali tista, ki je dva dni potovala iz tujine na ledu?”

Išči kodo FAO 37.2.1 za pravo jadransko ribo

Koliko so stare ribe na policah, je odvisno od ribarnice do ribarnice. Gojene orade iz Grčije gotovo potrebujejo dan ali dva poti, preden sploh pridejo v naše ribarnice, gojene ribe s Hrvaške že kakšen dan manj, domače gojene ribe pa so pri kupcu še prej. Vitkim somom iz delte Mekonga, ki pridejo z letalom najprej k velikim evropskim grosistom in šele potem do nas, je pač treba prišteti še dan ali dva.

Pri naših ribičih, ki v ribarnici prodajajo lasten ulov, oziroma v ribarnicah, ki večinoma odkupujejo ulov domačih ribičev in ribe iz domačih ribogojnic, ribe niso stare več kot dan ali dva.

Ko gre za svežino, je edina merodajna potrošnikova presoja, se strinja Smoje. “Ribe dobro pogledaš, če ti to dovolijo, tudi potipaš, ali je riba elastična na otip, da ima lepe rdeče škrge, jasne oči, da nima izcedka iz anusa in da preprosto diši po ribi, po morju, ne pa smrdi. Če vam trgovec proda staro ribo, pač naslednjič ne boste šli več k njemu,” našteva.

Veliko povedo že podatki, ki jih morajo prodajalci po zakonodaji EU v ribarnici postaviti ob vsako ribo: slovensko ime, latinsko ime in podatek, ali je bila ulovljena ali gojena. Če je ulovljena, je treba pripisati še ribolovno območje, pri gojenih pa državo, iz katere prihaja. Če je ligenj odtaljen, je treba na tablico napisati tudi to. Najbolj si velja zapomniti oznako FAO 37.2.1, ki pomeni, da je riba iz Jadranskega morja.

Novi evropski predpisi določajo še, da bo prihodnje leto treba zraven dopisati celo, s kakšno mrežo je ribič ribaril: potegalka, vlečna, zabodna, obkroževalna ... “To se morda sliši čudno in brez smisla, a za pozornega potrošnika bo koristno. Sardela, ulovljena z obkroževalno mrežo, denimo, je precej manj poškodovana kot tista, ujeta z vlečno mrežo, kjer se vse potlačijo,” pravi Smoje.

“Jadranskih” rib, ki to niso, ni več

“Pred desetimi leti, ko smo šele uvedli nadzor nad ribarnicami, sem v Ljubljani naletel na eno, kjer je pred vsako ribo pisalo, da je 'jadranska'. Pa sploh ni bilo res. Če ne napišem, da je jadranska, ne prodam, se je izgovarjal prodajalec. No, potem ko je padlo nekaj kazni, so se take kršitve nehale,” se spominja Smoje.

“Povsem idealno ne bo nikoli. A lahko sklenemo, da smo v Sloveniji vzpostavili dober nadzor in da Slovenci večinoma dobimo natanko to, kar piše na deklaraciji, ki spremlja ribo v prometu,” poudarja inšpektor.

Če je pri stojnici s sadjem in zelenjavo na tržnici mogoče, da nas kakšna branjevka prinese naokrog in podtakne “domače” bučke, čeprav jih je v resnici kupila na veletržnici v Trstu, je pri ribah pri nas to skoraj nemogoče, saj je nadzor precej bolj strog.

Zakoni so napisani za velike

V evropskih morjih je namreč vse manj rib in EU ima zato čedalje strožjo zakonodajo. Problem je le v tem, da v EU pišejo zakonodajo za velike ribiške države, tako da se naši ribiči nemalokrat držijo za glavo, da več časa porabijo za pisanje papirjev, ladijskih dnevnikov, podatkov o ulovu …, kot za metanje mrež. “Še ribiški inšpektorji iz Bruslja, ki so nas obiskali in pregledovali naše podatke o ulovu, niso mogli verjeti majhnim količinam. Mislili so, da narobe izpolnjujemo obrazce,” pritrjuje ribiški inšpektor. Naši ribiči so, denimo, lani iz morja potegnili vsega 238 ton rib, še za tretjino manj kot leto poprej in komaj petino ulova v letu 2003. Skupen ulov EU za leto 2011 pa znaša približno pet milijonov ton rib.

Jedilni list ne izda veliko

“Slalomirati moramo med evropsko zakonodajo in slovensko majhnostjo,” pravi Smoje. Če bi dosledno upoštevali evropsko zakonodajo, denimo, ribiči sploh ne bi smeli prodajati rib neposredno gostincem, ampak samo ribarnicam, grosistom ali na ribji borzi (najbližja je v Trstu).

V Evropski uniji sta po zadnjih podatkih le Irska in Estonija “ribje samozadostni” državi, to pomeni, da imata dovolj lastnega ulova in ribogojstva za domačo porabo. Povprečje EU je precej nižje: skupna količina evropskih ulovljenih in vzgojenih rib je dovolj komaj za pokritje polovice potreb po ribah. Če to preslikamo na koledar, je evropskega ulova dovolj do 11. julija. Od takrat naprej je EU odvisna od rib iz tretjih držav. Slovenija je v tem povprečju povsem na dnu, skupaj z državami, ki sploh nimajo morja. Slovenija ima tako svojih rib dovolj le do 23. februarja, vse ostalo pride iz drugih držav, kaže raziskava, ki jo je pripravila organizacija New Economics Foundation. A to so podatki za leto 2011, ki vključujejo tudi ladji Riba 1 in Riba 2, ki sta zdaj šli v razrez. Tako da se je slovenska odvisnost od ribjega uvoza še povečala. Dobra novica pa je, da je največ uvoza iz Hrvaške, ki za večino slovenskih potrošnikov velja za “domače morje”.

A je ministrstvo za kmetijstvo upoštevalo želje ribičev in gostincev. Gostinec, ki želi kupovati od ribiča, se preprosto registrira na ministrstvu, da dobi dovoljenje, mora pa redno posredovati podatke o kupljenih ribah. “Tako smo zagotovili sledljivost, ki jo predpisuje EU, pa tudi zajezili večino prodaje na črno,” ocenjuje Smoje.

V Italiji, denimo, prav v trgovanju z ribami ugotavljajo hude zlorabe, v njihovih gostilnah mrgoli ribjih ponaredkov. Gostinci ponujajo sveže domače filete kirnije, v resnici na krožnik prinesejo gojenega vitkega soma iz Vietnama, rakci iz juga Italije so v resnici iz Mozambika …

“V gostilne gre gost na zaupanje. Mislim pa, da pri nas vendarle nikjer niso tako pokvarjeni, da bi tako goljufali,” meni Smoje.

Zanimivo pa je, denimo, da v Italiji v gostilnah ni dovoljeno zamrzovati rib, ki jih gostilničar ne porabi, razen če ima poseben šok zamrzovalnik in posebno dovoljenje inšpekcije ter v jedilnem listu navede, da gre za zamrznjeno ribo.

Pri nas take prepovedi ni, gostinec sveže ribe, ki jih ne porabi, lahko zamrzuje. “Mora pa na vrečko z ribami napisati podatke z dobavnice, da zagotovi sledljivost. Pred nekaj leti, ko smo šele začeli kontrolirati zamrzovalnike, smo naleteli na velik nered. Tudi po leto dni stare ribe smo našli kje na dnu skrinje, niti vedeli niso več, da so tam. A zdaj je tudi to povsod urejeno,” pravi Smoje.

A vendarle potrošnik v gostilni še vedno ne ve, ali je dobil slovensko, hrvaško, ulovljeno, gojeno, zamrznjeno ribo? Na jedilnih listih namreč tega ni videti. “Če bi gost zahteval, bi mu gostinec moral pokazati dobavnico, kjer so vsi podatki. A še nisem slišal za takšno zahtevo,” pravi Smoje. KATJA GLEŠČIČ

---