Vsaj en obraz, vsaj eno ime ...

Pričevalci so nam v sedmih desetletjih, kolikor je minilo od osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz, ustvarili sliko o dogajanju v tej in mnogih drugih nacističnih tovarnah smrti. Raziskovalci so sestavili in še vedno sestavljajo drobce, ki dokazujejo obstoj ljudi, ki so jih želeli nacisti izbrisati. Čas pa dela svoje. Znašli smo se na točki, ko umirajo še zadnje neposredne priče, in pred vprašanjem, kako se bodo holokavsta spominjale bodoče generacije.

“Če si zapomnite en obraz, eno ime, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti. Ohranili boste spomin na žrtve holokavsta,” je v torek v Muzeju novejše zgodovine svoje predavanje o slovenskih Judih in Romih v Auschwitzu sklenil zgodovinar in raziskovalec Boris Hajdinjak. Nastop je podkrepil z imeni nekaterih slovenskih Judov in z bogatim tujim slikovnim gradivom, ki se je izmuznilo nacistom in postalo dokazni material tudi v sodnih procesih proti odgovornim za eno največjih tragedij v zgodovini človeštva. Na slikah so številni moški, ženske, matere z otroki med počitkom, ko še niso vedele, da si po dolgi poti v živinskih vagonih lahko oddahnejo le zato, ker se zanje še ni sprostil prostor v plinski celici ...

Reševanje spomina na slovenske Jude

Hajdinjak zdaj rešuje spomin na slovenske Jude in Rome. O slednjih ni znanega veliko. V Auschwitz so bili leta 1944 sistematično deportirani novomeški Romi. Pred vojno jih je na Dolenjskem živelo 265. Več je znanega o judovski skupnosti, ki je po holokavstu skorajda izginila s slovenskih tal. Najbolj številčna je bila v Prekmurju; v Murski Soboti in Lendavi je živelo kakih 420 Judov, nekaj sto pa še po drugih mestih Dravske banovine. Organiziran pregon je doletel prekmurske Jude, Judje v ostalih mestih pa so bili v koncentracijska taborišča deportirani skupaj s Slovenci.

Uradni in te dni, ko se Evropa spominja 70. obletnice osvoboditve Auschwitza, velikokrat ponovljeni podatki pravijo, da je v tem največjem koncentracijskem taborišču trpelo 2342 Slovencev, povečini politično kaznovanih zaradi sodelovanja v NOB. Iz Auschwitza se jih ni nikoli vrnilo 1331. V mrežo koncentracijskih taborišč, ki jih je nacistična oblast postavila za izkoriščanje delovne sile (delovna taborišča) ali pa za takojšnje uničenje ljudi (uničevalna taborišča) naj bi bilo med vojno ujetih 63.000 Slovencev, 12.000 se jih ni vrnilo domov.

Auschwitz je bil oboje hkrati - delovno in uničevalno taborišče, kjer so že na vratih odbrali, kdo bo takoj umrl v plinski celici. V taboriščnih barakah naj bi bilo prostora vsaj za 100.000 taboriščnikov naenkrat. O razsežnostih te tovarne smrti priča podatek, da je bila vsaka od štirih plinskih celic narejena za eksekucijo 2500 ljudi hkrati, krematoriji pa so zmogli upepeliti več kot 4000 trupel dnevno.

Kako ohraniti spomin?

Svet se je 70 let po teh nedoumljivih dogodkih zdaj znašel na točki, ko umirajo še zadnje neposredne priče. Vprašanje, kako ohraniti pri življenju spomin, predvsem pa zavest, da se kaj takšnega ne sme ponoviti, je zato ob letošnji obletnici še aktualnejše.

Na nevarnost, da bodo koncentracijska taborišča sprejeta kot del zgodovine in tudi vedno bolje raziskana, po drugi strani pa zaradi časovne oddaljenost in nepredstavljivosti groze, ki se je tam dogajala, vedno teže razumljiva, so že v preteklosti opozarjali številni pričevalci in filozofi.

Preživeli italijanski Jud Primo Levi, eden najbolj znanih pričevalcev o holokavstu, je na brezno, ki ločuje svet normalnosti od sveta koncentracijskih taborišč, začel opozarjati že kmalu po osvoboditvi, ko je svoje pričevanje objavil v knjigi Ali je to človek. Že med bivanjem v taborišču je bila njegova nočna mora, da mu po vrnitvi domov domači ne bodo verjeli, kaj je izkusil. V to, da žrtvam, tudi če bi pripovedovale, zaradi okrutnosti njihove izkušnje ne bo nihče verjel, so bili po pričevanju Simona Wiesenthala,Juda, ki je po taboriščni izkušnji življenje posvetil lovu na naciste,prepričani tudi pripadniki SS.

Res so prva povojna leta sprva prinesla odklonilen odnos do kakršnegakoli obujanja spominov. Zanimanje stroke in javnosti se je k pričevalcem obrnilo šele z Eichmannovim procesom leta 1961. Šele takrat so pričevanja preživelih postala enakovredna dokumentarnemu gradivu, preživeli taboriščniki pa spoštovanja in javnega priznanja vredne osebe, ugotavlja zgodovinarka Marta Verginella.

Vedno večje nerazumevanje

Levi, ki se je kot literat in pričevalec vse do samomora leta 1987 pogosto tudi v živo srečeval s publiko, je opazoval, kako javnost sprejema in razume pričevanja taboriščnikov. V zbirki esejev Potopljeni in rešeni je ugotavljal, da javnost sicer sluti in razume edinstvenost izkušnje taboriščnikov, zaradi česar s preživelimi sočustvuje in jih spodbuja k pripovedovanju, po drugi stani pa poslušalci ta pričevanja pogosto poenostavljajo in stereotipizirajo. Srečanje z dečkom, ki mu je resno predlagal načrt pobega iz taborišča, je Levi uporabil za ponazoritev, kolikšen je “razkol med tem, kakšne so bile stvari 'tam', in kako nam jih danes predstavlja domišljija, ki se napaja iz knjig, filmov in površnih mitov.” Opozarjal je, da postaja nerazumevanje iz leta v leto večje, vendar je v tem videl splošni pojav, ki ni omejen le na zaznavanje bližnje preteklosti in zgodovinskih tragedij. Tuje izkušnje je toliko teže razumeti, kolikor so časovno, prostorsko in po svojih lastnostih oddaljene od naših.

Bistveni razlog za to, da javnost težko dojema oziroma sploh ne more dojeti zločinov, ki so se dogajali v koncentracijskih taboriščih, je nepripravljenost zdravega razuma verjeti v monstruozno, pa je v svojih Izvorih totalitarizma zapisala Hannah Arendt, filozofinja, Judinja, ki je pred nacizmom pobegnila v ZDA. Čeprav so nam na voljo poročila o dogajanju v koncentracijskih taboriščih, “pa ne moremo dojeti razsežnosti preobrazbe človekovega značaja v totalitarnem režimu”.

Nemogoče in nedopustno je pretekla dejanja taboriščnikov - z današnjega vidika se morda komu zdi njihov nagon po preživetju in tekmovanje za skorjo kruha celo sebično ravnanje - soditi z današnjimi moralnimi merili, pravi Primo Levi. Pred isto nevarnostjo svari tudi Hannah Arendt: “Lahko nas zamika, da bi si neverjetno razlagali s svobodomiselno razumskostjo.” Vsebina preteklih izkušenj, ki jih skušamo razumeti, presega našo sposobnost dojemanja. Poskušamo si pojasniti stvar, za katero v sebi čutimo, da je ne moremo uvrstiti v nobeno znano kategorijo, naj bo še tako obsežna. V “normalnem svetu” ni primerjave za življenje v koncentracijskih taboriščih totalitarnih sistemov. “Groza, ki jo zbujajo, nikoli ne bo popolnoma predstavljiva, ker obstaja izven življenja in smrti.”

Na to, kako težko je današnjemu bralcu z lastnimi sposobnostmi poiskati gledišče, iz katerega mu bodo razumljiva pretekla dejanja drugih ljudi, kažeta vprašanji, zakaj taboriščniki niso pobegnili ali se uprli. Levi je zapisal, da je moral na ti dve vprašanji, ki temeljita na stereotipu o moralni dolžnosti bega in upora, zelo pogosto odgovarjati svoji publiki.

Pogosto je naletel tudi na vprašanje, zakaj Judje iz nacistične Nemčije niso pobegnili že pred morijo. “Danes je dosti laže dobiti potni list in vizume. Zakaj ne odpotujemo, zakaj ne zapustimo svoje države, zakaj ne pobegnemo 'prej'?” je neodgovorno obsojanje zavračal Levi. Tedanje grožnje se nam danes zdijo očitne, takrat pa so se skrivale pod hoteno nejevernostjo, potlačitvijo in zanikanjem.

Čas je do zdaj naredil svoje. Po 70 letih je odgovornost prenašati spomin naprej padla na pleča generacije, ki zaradi časovnega odmika in povsem drugačnega načina življenja težko razume, kaj se je dogajalo pred 20, 30 leti, kaj šele v nacistični Nemčiji. Brez ponižnega zavedanja, da se v sodobnih razumskih interpretacijah skrivajo številne pasti, lahko postane naš pogled na preteklost tako poenostavljen, da se v njem zabrišejo tudi ločnice med žrtvami in morilci. In ko nekaj ni več absolutno zlo v preteklosti, zakaj bi bilo v sedanjosti in prihodnosti?

JANA KREBELJ

---