Vrnimo prostor naravi

Veselje rekreativcev vseh vrst je ob spremembi namembnosti prostora med Moletom in Viližanom več kot razumljivo. Tako kot je bila v ponedeljek razumljiva množična prisotnost lokalnih in nacionalnih politikov in veljakov vseh vrst in barv.

Volitve so blizu in najbrž ni boljše reklame od te, da si naredil nekaj dobrega za ljudi. Velike besede, da so z zaprtjem obalne ceste med Koprom in Izolo slednjo vrnili ljudem, pa držijo najbrž le približno. Obalna cesta je bila pravzaprav od nekdaj in ves čas namenjena ljudem. Resda predvsem tistim v avtomobilih, precej pred mojim časom pa gotovo tistim v kočijah, na kolesih, na konjih ali pa tistim, ki so po njej preprosto brusili podplate.

Da bi prostor v čim večji meri služil ljudem, so na prelomu stoletja ob cesto, tik ob morju, postavili še znamenito Porečanko, ozkotirno železnico, ki je povezovala kraje od Trsta prek Buj pa vse do Poreča. In to dobrih trideset let, nakar so “popokali” lokomotive, vagone, tire, pragove in vse ostalo in traso vrnili ljudem. Ti najprej niso vedeli, kaj bi z njo, kasneje so z nje opazovali bridki konec Rexa in šele zadnja desetletja prejšnjega stoletja je Porečanka postala zanimiva in zelo obiskana pot za staro in mlado.

V mojih srednješolskih letih nam je služila predvsem poleti, ko smo preveč tradicionalno in družinsko koprsko mestno kopališče zamenjali z alternativnim Moletom. Tiste redke svetke, ko smo šli zaradi takega ali drugačnega razloga do Izole, smo šli s Slavnikovo “harmoniko”. Ta je bila glavni akter mojih začetnih službenih let, ko sem z njo premagoval razdaljo med Lucijo in Koprom. Idealna priložnost za branje od Lucije do Izole in nezadržna želja takoj za tem za usmerjanje pogledov čez zaliv na Miramarski grad, Tržič, Kaninsko pogorje, Triglav in Nanos. Izjemni razgledi in občutki, katerih vrednosti se dobro zaveš šele takrat, ko jih ni več. Ko med Koprom in Izolo ponikneš v tunel.

Sicer se pa morda lahko prav cesti in Porečanki zahvalimo, da se je tik ob njiju ohranil edini preostali travnik pozejdonovke, sicer značilne sredozemske morske cvetnice, in da lahko sprva na trdnem, zatem pa na peščenem in muljevitem morskem dnu občudujemo tudi številne druge predstavnike morskega življa. Kdo ve, kakšne vse mogoče posege v morje in morsko obrežje bi si že davno omislili, če ne bi bilo ceste. Širjenje slednje je morju in njegovim prebivalcem resno grozilo v devetdesetih in predvsem pozejdonovki se moramo zahvaliti, da je rešila vse ostale svoje “somorce” gotovega genocida.

Zdaj je na nas, da prostor, ki smo ga pridobili na morskem obrežju med Izolo in Koprom, vrnemo ne le ljudem, pač pa tudi naravi.

ROBERT TURK, okoljevarstvenik

Preberite še:

Drago Mislej Mef: Bomo še znali videti?

Urban Praprotnik: Čudovita pot v službo

Irena Urbič: Morja široka cesta

---