Veliko vrednot, malo ukrepov

V torek naj bi uskladili koalicijski dogovor. Dokument je bil sinoči že pripravljen, a pogajalci javnosti še niso bili pripravljeni razkriti, v čem se razlikuje od predzadnjega, tretjega osnutka pogodbe. Od tega, katere točke so se najbolj spremenile ter kako in od tega, kdo bo zasedel pisarne na novih ministrstvih, bodo v veliki meri odvisni odgovori na specifična vprašanja o prihodnji vladni politiki. Že predzadnji osnutek sporazuma pa daje slutiti, kakšna bo država pod vladavino Mira Cerarja.

Poslanci državnega zbora so mandatarju najbolj glasno očitali pomanjkanje konkretnosti.

Cerar je dobil oblast nad ljudstvom, ki so ga njegovi predhodniki ravno naučili razmišljati v krutem in suhoparnem makroekonomskem jeziku. Po mnogih letih, ko smo se bali predvsem trojke in hrepeneli predvsem po fiskalnem pravilu, nižanju zahtevanega donosa na državne obveznice in šibkih znamenjih gospodarske rasti, je poslušati zmagovalca volitev, ki govori o tem, da za krizo v državi niso kriva globalna ekonomska gibanja, temveč odmik od vrednot, čudno. Osvežujoče, a hkrati tudi strašljivo. Predvsem zato, ker se bo diskurz vrednot in načel vsak čas nehal in se bo začela velika negotovost za državljane, katerih vsakdanje udobje in trajna sreča sta neposredno odvisna od odločitev nacionalne politike. Ki včasih pozabi, da problemom nikoli ne primanjkuje konkretnosti.

Bo več uradnikov?

Najverjetneje da. Koalicijska pogodba sicer na več mestih poudarja, da reorganizacije ne prinašajo novih zaposlitev, a že čez nekaj mesecev bo morda prav potratnost pri izdatkih za plače uslužbencev in funkcionarjev najbolj glasen opozicijski očitek novi vladi. Ki bo imela petnajst ministrov in še dva za rezervo. Poleg tega pa njen dosedanji edini strateški dokument predvideva ustanovitev številnih novih teles, organov in koordinacijskih skupin. Nad velikimi strateškimi projekti, ki so medresorskega značaja, bo bdela projekta pisarna, ki bo delovala virtualno in ni pravno-formalna organizacijska oblika, temveč način dela. Analogni in organizirani pa so, denimo fiskalni svet, državni center za upravljanje prometa, agencija za javna naročila, direkcija za vodo in drugi novi organi, ki se v koalicijskem dogovoru pojavljajo večinoma v okviru uresničevanja načela VEM (vse na enem mestu). Koalicija naj bi skušala pod eno streho spraviti tudi pridobivanje evropskih sredstev in oblikovati organ, ki bi nadomestil ukinjeno službo vlade za lokalno samoupravo.

Bomo varni pred poplavo?

Kljub temu, da meteorologi napovedujejo vse bolj deževna poletja in vse pogostejše poplave ter da so v preteklih letih po Sloveniji narasle reke povzročile za desetine ali celo stotine milijonov evrov škode, se na področju poplavne varnosti ni zgodil noben omembe vreden premik na bolje. Kvečjemu gredo stvari na slabše.

Država ne zagotavlja niti dovolj denarja za naložbe v protipoplavno infrastrukturo niti kakovostnega sistemskega vira, iz katerega bi lahko plačevali redno vzdrževanje vodotokov.

“V okviru Direkcije za vodo bodo izdelani strateški in izvedbeni načrti za vzdrževanje vodotokov, protipoplavnih ukrepov ter namakalnih sistemov. Oceniti je treba prioritetna območja s časovnico, potrebnimi deli in potrebnimi finančnimi sredstvi,” predvideva zadnji osnutek koalicijskega dogovora.

Nova vlada naj bi uredila enoten sistem nadzora nad koncesijami za vzdrževanje vodotokov in načrtovanjem investicij na področju gospodarjenja z vodami. Ta ima, piše koalicijski dogovor, dva vidika, okoljski in gospodarski. Sedaj je drugi zanemarjen na račun prvega.

Kako čisto bo morje?

Če bo čistoča premo sorazmerna z dolžino poglavja o okolju v koalicijskem sporazumu, precej čisto. Vlada, piše osnutek, naj bi se zavezala k oblikovanju nacionalnega programa varstva okolja, ki bo usklajen s sedmim okoljskim akcijskim Načrtom EU. Spodbujali bodo naložbe (tudi zasebne) v obnovljive vire energije, tudi skozi enostavnejše umeščanje energetskih objektov v prostor. “Naš cilj je do leta 2020 podvojiti učinkovitost rabe energije. Poleg vodne in vetrne energije ima prednost možnost uporabe biomase,” so zapisali.

Lahko bi torej zraslo več vetrnic, možno pa je tudi, da se bodo gradile nove hidroelektrarne, predvsem na Savi, morda pa tudi drugje. Država se bo lotila energetske sanacije stavb v državni, občinski in zasebni lasti. Ta naj bi poleg okoljskih imela tudi ekonomske učinke, saj naj bi “pripomogla k zagonu gradbeništva in obenem povečala kreditno aktivnost poslovnih bank (ob koriščenju EU sredstev).”

Občinam naj bi pomagali pri gradnji in obnovi vodovodnih in kanalizacijskih omrežij ter pri gradnji čistilnih naprav. “Z zakonom bomo uredili, da je odgovorni za onesnaženje v okolju tudi plačnik škode. Vzpostavili bomo ničelno toleranco za povzročitelje za namenske posege škodovanja okolju,” še pišejo in napovedujejo vpis pravice do pitne vode in pravice do upravljanja z vodami v ustavo.

Bodo nastale pokrajine?

Najbrž ne. Projekt oblikovanja pokrajin je precej zahteven zalogaj, ki je še v boljših časih zahteval preveč angažmaja, časa in političnega kapitala, da bi ga bilo moč izpeljati do konca. A nekateri vidiki osnutka koalicijskega dogovora kažejo, da si Cerarjevi želijo manj občin. In predvsem občine, ki bi bile bolj poceni.

“Moč in znanje bomo usmerili v povezovanje ali v združevanje občin ter njihovo medsebojno sodelovanje, pri čemer bomo upoštevali načela Evropske listine o lokalni samoupravi, ugotovitve ustavnega sodišča in mnenja stroke. Le povezane ali združene občine so lahko močne in razvite ter usmerjene v trajnostni razvoj,” so zapisali.

Reforma lokalne samouprave naj bi potekala hkrati in usklajeno z reformo državne uprave: “Težili bomo k poenostavitvi in racionalizaciji postopkov, a ne na škodo uporabnikov storitev.” Tudi na tem področju nameravajo napisati strategijo, ki naj bi odgovorila na vsa ključna vprašanja v zvezi z ustanovitvijo pokrajin, poudarek pa mora biti na združevanju občin in reformi sistema financiranja občin. Ta naj bi poslej povezoval delež dohodnine in sredstva za naložbe. Zmanjšal naj bi razlike med občinami in lokalne skupnosti vzpodbudil, da si del denarja zagotovijo same.

Bodo ukinjali upravne enote?

Morda jih bodo. V želji po zmanjšanju stroškov za javno upravo so že vlade v preteklosti načrtovale ukinitve manjših upravnih enot, okrajnih sodišč in podobno. Le redke tovrstne reorganizacije so bile uspešno izvedene, pri nekaterih si je bila država zaradi ostrega nasprotovanja ali celo katastrofalnih strokovnih posledic prisiljena premisliti.

O združevanju in racionalizaciji razmišlja tudi Cerarjeva koalicija: “Izvesti je potrebno posodobitev in povečanje racionalnosti organizacije izvajanja dejavnosti organov javne uprave s povezovanjem in združevanjem ter z racionalnejšo organizacijo skupnih strokovnih in pomožnih služb javnih izvajalcev na regionalni ravni.”

Ponovno bodo odprli mapo s predlogom za uvedbo upravnih okrajev, so napovedali. Gradivo za takšno reorganizacijo so na ministrstvu za notranje zadeve pripravili konec lanskega leta, spremembe pa naj bi začele veljati leta 2015. Dosedanji osnutek, ki bo morda osnova za razmislek Cerarjeve vlade, je predvideval osem do dvanajst okrajev, na Primorskem dva do tri.

Koalicijski osnutek zagotavlja, da reorganizacija v nobenem primeru ne bo manjšala dostopnosti do storitev javne uprave.

Bodo popravili mostove?

Očitno da. Ogorčenje zaradi odločitve direkcije za ceste, da nekatere mostove in druge cestne objekte, ker ni denarja za obnovo, preprosto zapre za promet, se je nekoliko poleglo. A semaforji na regionalnih cestah ostajajo. Nova vlada naj bi se lotila sistemskega reševanja tega problema.

Najprej z zagotavljanjem “stabilnega obsega finančnih sredstev za izvajanje gospodarskih javnih služb na državni infrastrukturi ter postopnim združevanjem nekaterih upravljavskih funkcij na državni prometni infrastrukturi.” Bistveno je v proračunu poskrbeti za dolgoročno, stabilno financiranje, ugotavljajo v koalicijskem dogovoru: “Spremeniti bo potrebno zakonodajo, da bo nadomestilo za uporabo cest ponovno v celoti namenski vir za financiranje vzdrževanja in obnove državnega cestnega omrežja.”

Denar za železnice, ki so do sedaj terjale velik del sredstev, naj bi našli v trošarinah za pogonska goriva.

Kaj bo raslo na njivah?

“Dolgoročno želimo okrepiti konkurenčnost kmetijstva in posledično zmanjšati njegovo ranljivost ter zmanjšati odvisnost od subvencij pri proizvodnji zdrave in cenovno dostopne hrane. Zavzemamo se za sodobno kmetijstvo, ki bo zagotovilo največjo možno stopnjo prehranske samooskrbe.”

Takšno je lepo načelno stališče koalicijskega sporazuma, ki, podobno kot že mnogi prejšnji politični dokumenti, teži k zmanjšanju subvencij za kmetijstvo oziroma se zavzema za “ciljno usmerjenost in strateško domišljenost vseh javnofinančnih podpor.”

Sicer naj bi kmetijska politika temeljila na spodbujanju povezovanja med že obstoječimi zadrugami in nastajanja novih kooperativ ter socialnih podjetij. Posebno poglavje je namenjeno ohranitvi družinskih kmetij, ki so “temelj slovenskega kmetijstva.”

Koalicijski dogovor predvideva “zaostritev in dosledno upoštevanje zakonodaje, ki ureja spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v načrtovanju rabe prostora, zlasti v smeri večje zaščite najboljših kmetijskih zemljišč.”

Opredeljuje pa se tudi do gojenja gensko spremenjenih organizmov, a precej medlo.

Bo zmanjkalo denarja?

Prva naloga, ki se je mora lotiti nova vlada, je rebalans državnega proračuna za leto 2015. Tretji in zadnji osnutek koalicijske pogodbe sicer napoveduje, da bodo poslej proračuni programski. Vlada naj bi načrtovala “izdatke v neposredni povezavi s cilji in dejavnostmi za dosego teh ciljev” in s tem dosegla kolikor je mogoče racionalno porabo omejenih sredstev. A matematika je neizprosna. V letu 2014 so davčni prihodki sicer nekoliko višji od pričakovanih, kar naj bi bila posledica rahle gospodarske rasti. V povprečju so se nekoliko zvišale tudi plače, zaradi česar državljani več trošijo. Ampak: obresti na javni dolg zaradi večjega zadolževanja od predvidenega letos znesejo že več kot 150 milijonov, vrniti pa je treba tudi precej več glavnice - tri milijarde in pol. Novi davčni prihodki niso v celoti nadomestili izpada od neuresničenega davka na nepremičnine, zato bo javnofinančni primanjkljaj večji od načrtovanega. Ne samo, da bo velik zalogaj priprava proračuna za 2015, s krpanjem resnih finančnih lukenj se bo Cerarjeva vlada morda morala ukvarjati že letos.

Kdo bo delil igralne karte?

Podjetja, ki prirejajo igre na srečo, si že leta prizadevajo za nekatere spremembe zakonodaje. Interesi so sicer različni in v nekaterih pogledih nasprotujoči si, pritisk pa je ob začetku gospodarske krize nekoliko popustil.

A nekatere nujne odločitve bo treba sprejeti. Predvsem o višini in načinu razdeljevanja koncesijske dajatve, ki je za nekatere primorske občine bistven vir prihodka, in o lastništvu velikih igralniških podjetij, ki je trenutno zelo strogo regulirano.

“Priprava spremembe igralniške zakonodaje na podlagi nadgrajene strategije igralništva” je eden od dodatnih ukrepov, ki jih koalicijski dogovor navaja na področju turizma.

Sprejemanje igralniške strategije pred nekaj leti je bilo zelo burno predvsem zato, ker si tedanja izvršna oblast ni znala odgovoriti na temeljno vprašanje: je velike igralnice bolje obdržati v državni lastni? Ali bi jih bilo treba čimprej prodati?

Bomo gradili drugi tir?

Zadnji osnutek koalicijskega dogovora o konkretnih projektih ne piše. Niti o tako velikih in strateško pomembnih, kot je drugi tir. Napoveduje sprejem strategije razvoja prometne infrastrukture. “Razvojne investicije bomo prevetrili z vidika prometnih potreb, kot izhajajo iz nacionalnega prometnega modela ter izpolnjevanja kriterijev ekonomike,” pišejo. Prednost bodo imeli projekti, pri katerih bo moč dobiti evropska sredstva. Ali zasebnega partnerja.

Bodo vrtci cenejši?

Za nekatere starše najbrž da. Za občine pa očitno ne. “Z uveljavitvijo različnih programov v vrtcih ter programa družinskega varstva, oblikovanjem lestvice z manjšim številom razredov, ki bodo razbremenili starše s pov prečnimi dohodki, ter nižjim plačilom vrtca za vsakega naslednjega otroka sočasno vključenega v vrtec, je po trebno poskrbeti za večjo vključenost otrok v programe predšolske vzgoje,” so zapisali v koalicijski pogodbi. Težava je v tem, da razliko med polno in subvencionirano ceno za vrtce plačujejo občine. In nekatere breme težko zmorejo. Poleg tega ukrepi, ki povečujejo dostopnost vrtčevskega varstva, povečujejo vpis in posledično potrebe po na ložbah v vrtce. Staršem starejših otrok Cerarjevi oblju bljajo cenovno dostopne učbenike. In vsaj en brezplačni obrok na dan za vse učence in dijake.

VESNA HUMAR

---