Veliki pok

Takrat se je menda začelo, pred nepredstavljivimi dobrimi trinajstimi milijardami let. Z velikansko eksplozijo prostora in snovi naj bi nastalo vesolje z vsem, kar sodi zraven. Snov, energija, galaksije, črne luknje in druge bolj ali manj neoprijemljive zadeve, ki se od takrat nezadržno širijo v prostoru in času.

Ja, tako se je menda začelo, in ne s tistima dvema, ki sta na skrivaj pojedla jabolko in bila zato izgnana iz raja. Tako se je v tistih časih reklo kraju, ki bi za velik del zahodnih zemljanov danes najbrž ustrezal nekakšni mešanici hoferja, špara, merkatorja, lidla, leklerka, supernove, beteceja in sitiparka, za veliko južnih in vzhodnih pa kraju s pitno vodo ali dan ali dva brez strahu pred bombami, oboroženimi milicami, večnim begunstvom. Ja, izgnana, in to brez pik in popustov za zveste in v tem primeru pravzaprav tudi edine stranke. No, edini stranki, če smo natančni. Pa sta šla, se širila ali, bolje rečeno, razmnoževala in pravzaprav povzročila veliki pok človeške vrste.

Tako velik je bil ta pók, da imajo današnje oblike in podoblike raja - hoferji, špari, merkatorji, lidli, leklerki, supernove, beteceji in sitiparki, na tisoče strank vsak ljubi dan. Tudi v nedeljo, ki jo je tisti, po čigar zaslugi se je Adam s pomočjo svojega lastnega rebra kloniral v Evo, določil za dan počitka. Ja, v novodobnem raju ni ne počitka ne miru. Tako kot zadnji teden ali dva ni počitka in ne miru za tiste, ki so povezani z napovedjo morebitnega velikega poka v Piranskem zalivu. Dobesedno v zalivu, pod morsko gladino. Govorimo seveda o načrtovani razstrelitvi neeksplodiranega bojnega sredstva, ki so ga naši prijatelji in zavezniki Američani pred mnogimi leti odvrgli v morje med Piranom in Savudrijo. Ni še čisto jasno, kdaj bo ta veliki pok. Napovedujejo, da bo konec zime, a vsekakor velja upati, da ga vendarle ne bo in da se bo zadeva razpletla na morju prijaznejši način. Kajti kakorkoli obrnemo, se eksplozija za morje in njegove prebivalce ne bi dobro končala. In ne le za tiste v neposredni bližini, na ali v morskem dnu, temveč tudi vse tiste, ki bi se znašli v bližnji in tudi ne tako bližnji okolici. Veliko je znanega o pogubnem vplivu eksplozije na morske sesalce, nekaj manj o vplivu na ribe in zelo malo, če sploh kaj, o vplivu na ostale organizme. Seveda pa to ne pomeni, da vpliva ni.

Še najlaže je turistom. Če bi bil veliki pok zdaj, poleti, kakor so pristojni sprva načrtovali, bi turisti lahko medtem odšli na portoroško promenado, križanec med pločnikom in kolesarsko stezo, ter se med enim in drugim sladoledom pomerili v veščini izogibanja kolesarjem in nožnim štirikolesnikom. Tisti s plovili pa bi se zasidrali v varni razdalji in opazovali to nenadejano popestritev turističnega dogajanja.

Šalo na stran, pri vsem skupaj sta zanimivi predvsem dve zadevi, ki dokaj nazorno razkrivata naš odnos do morja. Pri tem seveda ne mislim na morje kot kraj za preživljanje dopusta, za prevoz zabojnikov ali bolj ali manj petičnih turistov na križarkah. V mislih imam morje kot življenjski prostor. Če naj ga primerjam s kopnim, ki nam je precej bolj domače in tudi bolj razumljivo, bi morda lahko poenostavljeno rekli, da je kot nekakšen seštevek gozda, travnika, jezera in nenazadnje mesta.

Zanimiva je najprej sama odločitev o tem, da je pod morsko gladino sprejemljiva razstrelitev takšne ali drugačne bombe. In ne gre le za to v Piranskem zalivu. Da bi to naredili v gozdu, na travniku, v jezeru ali v mestu, je malodane nepredstavljivo. Kdo ve, kje tiči vzrok za tako različno dojemanje življenjskega prostora. Morda v dejstvu, da tistega, kar se dogaja pod vodno gladino, ne vidimo, ali morda v tem, da je morje pravzaprav skupno dobro, in če je nekaj skupno, ni last nikogar? Kdo bi vedel? Bi si pa podobni vprašanji lahko zastavili tudi pri drugem, enako zanimivem pojavu, ki spremlja to “bombastično” dogajanje. Ta druga zadeva je skrb za morski živelj. Da ne bo pomote, skrb je zelo na mestu in več kot dobrodošla. Zanimivo je to, da se pojavi le ob nekakšnih velikih pokih - ob razstrelitvi bombe, ob gradnji plinskega terminala, in morda bi se še kaj našlo. A prav veliko ne. In vendar se nasilje nad morjem dogaja vsak dan. Si predstavljamo, da bi se po gozdu, travniku ali jezeru cele dneve in mesece vozili z avtomobili in štirikolesniki? Da bi v gozdu, na travniku, v mestnih parkih vsevprek vozili in parkirali? Da bi nad gozdom, travnikom, jezerom ali celo nad mestom cele dneve krožili helikopterji, ki bi v zrak dvigovali prst in prah, ki bi se potem počasi posedala na vse, kar stoji, leze in gre? Da bi v gozdu ali na travniku skozi vse leto večkrat tedensko organizirali lovske pogone na vse, kar se premika? Najbrž si ne predstavljamo, da bi bilo to mogoče. Se pa nekaj takega dogaja v morju. Vsak dan, brez velikih pokov. In vse kaže, da vse to nikogar zares ne moti. Ne to in niti dejstvo, da celo v zavarovanih območjih pravzaprav vsak počne, kar se mu zahoče. Nobene civilne iniciative na vidiku, nevladne organizacije lahko preštejemo na prste ene roke, bolj ali manj pristojni na tem ali onem ministrstvu pa se (z redkimi izjemami) z morjem ukvarjajo predvsem poleti. In še to v glavnem s hrvaškim.

ROBERT TURK

---