V supermarketu je ne prodajajo

Sreče ne moreš kupiti v trafiki in ne prodajajo je niti v supermarketu, je že davno tega prepeval Ježek. In nam razkril, da sreča stanuje v sedmem nadstropju, vendar vsakogar, ki se sopihaje povzpne tja gor, na njenih vratih pričaka listek z napisom: NI ME DOMA. Ne, prav nič zlahka je ne najdeš niti v prazničnih dneh, ko mnogi, premnogi po nemarnem izgovarjajo njeno ime in se kitijo z njenim sijajem.

Nikar je ne iščite v bleščečih izložbah in na oglasnih panojih, ne iščite je niti v bebavih televizijskih reklamah, ki se vsakih nekaj minut zasekajo v že stoto ponovitev neznosno sladkane romantične komedije.

Ne iščite je v dolžnostnih voščilih in povečini prisiljenih stiskih rok, objemih in poljubih. Ne iščite je na voščilnicah, ki so si podobne kakor jajce jajcu, redko rokopisne, povečini natisnjene, okrancljane in oblikovane tako, da jih vsakdo lahko pošlje vsakomur, torej tudi nihče nikomur. Čedalje pogosteje pa so kar breztelesne, odposlane prek maila, z nekaj kliki in še manj čustvi, nemalokrat do roba in čez napolnjene z neokusnostmi in celo neresnicami, kakršna je veselo cingljajoča trditev, da med prazniki “nihče ni sam”.

Ne iščite je, sreče, v praznikih, ki jih podžigajo zaslužka lačni trgovci, ne iščite je v priložnostnih prazničnih popevkah, ki žvrgolijo naokrog in vas zalezujejo vsepovsod, ne iščite je v novih in novih artiklih, ki jih v tovarnah vsega sveta izumljajo in izdelujejo samo in zgolj za vas, ne iščite je v prospektih in katalogih, ki jih tiskajo samo zavoljo vašega blagra, ne iščite je v dvanajstih karticah zvestobe, ki jih preprosto morate imeti, in v tisoč in eni priložnosti, ki je ne smete zamuditi, zlasti ne v predpraznični mrzlici. Pomnite: sreče v supermarketu ne prodajajo!

Najzanesljiveje jo boste našli, če je sploh ne boste iskali, če boste dopustili, da ona poišče vas. Srečanje z njo morda ne bo bleščeče in vreščeče, morda bo domala neopazno, mimobežno. Morda se vam bo nasmehnila z obraza popolnega neznanca ali neznanke, na ulici, tako, mimogrede. Morda si boste z njim, z njo prijazno izmenjali besedico ali dve ter spet odšli vsak svojo pot. Morda pa vam še ust ne bo treba odpreti. Morda jo boste, srečo, uzrli samo s kotičkom očesa, a bo že to dovolj.

Veliko prej in laže kakor v bleščeči izložbi ali kričečem prospektu jo boste našli pri pesniku, ki mu je uspelo dobro zasukati nekaj besedic, pri mizarju, ki je stesal čvrsto mizo, pri čevljarju, ki je rešil dodobra zdelan čevelj, pri človeku, ki je dojel, da se mora veseliti vsakega sončnega žarka, pri delavcu, ki je spoznal, da mora užiti sleherni prosti trenutek, ne pa nenehno trpeti, koprneč po tistih dveh, treh tednih dopusta, ki se mu zmeraj približujejo prepočasi in ga vedno zapustijo prehitro.

Sreče ne boste našli pri častiželjnem in slavohlepnem, marveč pri zadovoljnem s plodovi svojega dela, naj jih drugi opazijo ali ne. Ne boste je našli pri tistih, ki se bahajo, da jo premorejo, in jo brez sramu razkazujejo vsem in vsakomur, marveč pri takih, ki se z njo ne kitijo, vendar so jo pripravljeni deliti.

In prej kakor na veličastnih umetninah, za katere so nekateri pripravljeni odšteti celo premoženje, jo boste našli na drobcenih radoživih obrazkih, ki jih z zavidanja vredno slastjo slikajo otroci, na živopisnih risbicah, kjer nasmejani zmeraj zasenčijo mrke, jih gladko preglasujejo. Ha, tudi uradnica na centru za socialno delo jih ima, takele obrazke, prilepljene na steno za svojim hrbtom! Kadar resno in vestno pregleduje, ali so državljani, željni pomoči države, vse formularje izpolnili pravilno in po predpisih, do ušes nasmejani obrazki pogledujejo čez njeno ramo in se nasmihajo, blaženi v večnem veselju in varni v brezskrbnem vesolju. Tu in tam se njihove dobre volje naleze tudi obiskovalec, dotlej pogreznjen v svoje težave in skrbi.

Vsekakor pa nikoli ne pozabite, da sreča ni vselej nasmejana ...

ANDRAŽ GOMBAČ

---